Jedro

Dejstvo, da je bila z občinskim odlokom parcela opredeljena kot javna pot, na lastništvo le-te ne vpliva. Če gre za omejitve lastninske pravice v javno korist, se po 69. členu Ustave RS lastninska pravica lahko odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.2003, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, Oddelka za okolje in prostor z dne 9.12.2002. S to odločbo je bila zavrnjena vloga tožnikov za izdajo enotnega dovoljenja za legalizacijo dela stanovanjske hiše in spremembo namembnosti dela kleti stanovanjske hiše v poslovni prostor za trgovino s tehničnim blagom na zemljišču parc. št. 42 k.o. ... Tožena stranka je ugotovila, da je za predlagani objekt predviden cestni priključek na pot parc. št. 34 k.o..., ki pa je glede na pridobljeni zemljiškoknjižni izpisek v lasti A.A. in ne investitorjev, ki tako v postopku pred izdajo odločbe nista izkazala pravice graditi oziroma posegati v to parcelo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da gre v obravnavanem primeru za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se izda na podlagi 1. odstavka 33.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. l. SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Ur. l. RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00). Po določbi 36. člena ZGO mora investitor zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo med drugim priložiti dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču. Med strankami ni sporno, da je predviden dostop do parcele tožnikov po zemljišču parc. št. 34 k.o... ter, da je v zemljiški knjigi kot lastnica te parcele vpisana A.A. Zemljiška knjiga je javna knjiga, izpisek iz nje pa javna listina, ki velja, dokler ni dokazano nasprotno. Tožnika sta k tožbi priložila tudi sporazum, s katerim naj bi jima bila priznana služnostna pravica hoje in vožnje po sporni parceli, vendar pa sporazuma lastnica zemljišča ni podpisala in se tako nanj tožnika ne moreta uspešno sklicevati. Samo dejstvo, da je z občinskim odlokom bila parcela št. 34 k.o.... opredeljena kot javna pot, na lastništvo ne vpliva in tako tožnika nista izkazala pravice graditi oziroma posegati na to zemljišče v smislu 36. člena ZGO.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču RS predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbi ugodi v celoti. Navajata, da gre za napačno uporabo prava pri tolmačenju določbe 36. člena ZGO. Ta predpis se nanaša le na zemljišče, na katerem se namerava objekt graditi. Med strankama ni sporno, da se bo gradnja opravljala na zemljišču, ki je investitorjeva last. Sporno je vprašanje pravice rabe zemljišča parc. št. 34 k.o..., po kateri je predviden dostop do zemljišča, na katerem bo gradnja potekala. Ni sporno, da je ta parcela še vedno zemljiškoknjižna last A.A. Ker pa ni spora, da gre za nepremičnino, na kateri se ne bo gradilo, je imenovana le udeleženka v postopku v smislu določila člena 43 ZUP. Pri tem je treba upoštevati, da je bila navedena parcela z občinskim Odlokom razglašena za javno pot in se kot taka že dalj časa uporablja. To pa kaže, da A.A. s svojim nasprotovanjem le zlorablja svojo lastninsko pravico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožnikov obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru gre za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se lahko izda na zahtevo investitorja, kateri pa mora predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (36. člen ZGO). Med strankami je sporno, ali imata investitorja, ki sta lastnika zemljišča, na katerem se namerava objekt graditi, urejen dostop do gradbene parcele. Ni sporno, da je predviden dostop do parcele tožnikov po zemljišču parc. št. 34 k.o... (v prvostopni sodbi in pritožbi tožnikov se napačno navaja parc. št. 43 k.o...), ki pa ni v lasti investitorjev, temveč A.A. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je izpisek iz zemljiške knjige javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje, razen če se dokaže nasprotno. Breme dokazovanja pa je na strani tistega, ki zatrjuje, da v javni listini dejstva niso resnična oziroma, da so neresnično potrjena. Tega pa pritožnika niti ne zatrjujeta, saj priznavata, da je A.A. še vedno zemljiškoknjižna lastnica omenjene parcele, katera pa po njunem mnenju zlorablja lastninsko pravico glede na to, da je bila ta parcela z občinskim odlokom razglašena za javno pot. Ta ugovor je že pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da samo dejstvo, da je bila z občinskim odlokom določena parcela opredeljena kot javna pot, na lastništvo le-te ne vpliva. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da Ustava Republike Slovenije (URS) zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ki jo je potrebno razlagati v povezavi s 67. členom URS, na podlagi katerega je pridobivanje in uživanje lastninske pravice lahko zakonsko omejeno zato, da bo zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Omejitve je potrebno v zakonu točno opredeliti. Če gre za omejitve v javno korist (torej tudi za javno dobro), se po 69. členu URS lastninska pravica lahko odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Država ali lokalna skupnost morata zato pred posegom v lastninsko pravico posameznika ustrezno ukrepati z v zakonu določenim aktom. Takšno stališče je zavzelo tudi že Ustavno sodišče, ko je ugotovilo, da je v nasprotju z 69. in 33. členom URS določba občinskega odloka o kategorizaciji občinskih cest v delu, ki opredeljuje javno pot na zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej z lastnikom sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča ali zoper njega izveden razlastitveni postopek.

Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je tako na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.