Jedro

Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni:

-v izpodbijani I. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, za izterjavo katerih ostane v veljavi sklep o izvršbi, zniža za 1.108,50 EUR (na 5.542,54 EUR)

-v izpodbijani II. točki izreka tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je dolžnik dolžan plačati upniku, zniža za 77,19 EUR (na 323,32 EUR).

II.Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijenem, a nespremenjenem delu I. in II. točke izreka, potrdi.

III.Dolžnik je dolžan upniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 232,23 EUR, v roku 8. dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi po uradni dolžnosti delno ugodilo tako, da se izvršba ustavi, sklep o izvršbi pa razveljavi v delu, kjer je bila dovoljena izvršba za izterjavo pravdnih stroškov v znesku nad 6.651,04 EUR. V tem obsegu je predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku povrniti 400,51 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8. dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), stroškovni predlog dolžnika z dne 2. 8. 2023 zavrglo v delu, kjer se izterjuje stroške ugovora v višini 675,00 EUR (III. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbe z dne 18. 12. 2023 (IV. točka izreka).

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper I. in II. točko izreka sklepa. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbe stroške. Kot bistveno navaja, da iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi bil dolžnik iz naslova pravdnih stroškov dolžan upniku plačati znesek 6.651,04 EUR. Ta znesek si je sodišče izmislilo samo in prekoračilo načelo formalne legalitete. Izračun sodišče je napačen, pri čemer dolžnik iz vsebine sklepa ne razume, na kakšni pravni podlagi je sodišče uporabilo ključ 50 % / 50 %. To je arbitrarnost. V okviru združenega postopka sta tekli dve pravdi, in sicer po tožbi A. A. zaradi plačila 229.781,41 EUR, in po tožbi B. A. zaradi plačila 34.516,48 EUR. Oba tožnika sta s tožbo v celoti uspela, pri čemer B. A. ni mogel imeti toliko pravdnih stroškov kot A. A., ampak glede na višino obeh vtoževanih terjatev le 13% od zneska 11.085,08 EUR. Dolžnik sicer ponavlja svoje stališče, da izvršilni naslov za izterjavo pravdnih stroškov B. A. v I/3. točki izreka ni primeren v smislu 21. člena ZIZ, saj v tem delu ni določen obseg pravdnih stroškov, ki bi jih pravdno sodišče priznalo izrecno njemu. S tem, ko je sodišče samo računalo obseg stroškov, je prekoračilo načelo formalne legalitete. Poleg tega je sodišče nezakonito in arbitrarno znesku 5.542,54 EUR prištelo še znesek 1.108,50 EUR. Zapuščinski postopek po pok. A. A. pred Okrajnim sodiščem v Kopru še vedno ni končan, zato še ni znano, kdo je dedič, kdo je sprejel zapuščino in kdo se je dedovanju odpovedal, kakšen je obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni do njihovi dedni deleži. Izvršilno sodišče ne more namesto zapuščinskega sodišča samo odločati o dednih deležih v predlogu za izvršbo. Dokler ne bo izdan sklep, imajo dediči položaj enotnih in nujnih sospornikov, zato tudi terjatev A. A., ki spada v zapuščinsko maso, ne more biti deljiva kar tako, kot si je zamislilo sodišče prve stopnje. Zapuščinske stvari niso v zapuščini sodedičev, ampak v skupni lastnini. Deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev preneha šele z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak sodedič po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine v svojo izključno last. Dokler ne bo izdan sklep o dedovanju, iz katerega bo izhajalo, da je upnik v tej izvršilni zadevi tudi dedič po pok. A. A., kaj spada v obseg njegovih dednih pravic in kakšen delež terjatve je od zapustnika sploh podedoval, upnik zaradi enotnega in nujnega sosporništva z ostalimi dediči, ki imajo enake pravice kot upnik, sam ne more ničesar uveljavljati iz zapuščine. Do izdaje sklepa o dedovanju je ta skupna lastnina vseh solastnikov v nedoločenih deležih. Odločitev sodišča, ki je upniku samo od sebe namenilo 1.108,50 EUR iz domnevne terjatve po pok. A. A., je napačna, arbitrarna. Upniku je namreč pripisalo nek denar, ki ostaja do pravnomočnega sklepa o dedovanju skupna last vseh dedičev. Glede na navedeno naj višje sodišče, če bo spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, v skladu z zakonom in upoštevaje pravila o uspehu, spremeni tudi odločitev o nadaljnjih stroških.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o glavni stvari

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu I. in II. točke izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ponovno presojalo, ali ima upnik B. A. primeren izvršilni naslov (21. člen ZIZ) za izterjavo zneska pravdnih stroškov v višini 11.085,00 EUR. Ugotovilo je, da lahko upnik od dolžnika iz tega naslova izterjuje znesek 6.651,04 EUR, kar predstavlja vsoto zneskov 5.542,54 (11.085,08 EUR/2) in 1.108,50 EUR (5.542,54 EUR/5) - upnikov dedni delež iz naslova dedovanja po pok. A. A.

7.Pravdni stroški v višini 11.085,00 EUR so bili dolžniku naloženi v plačilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 787/2009 z dne 6. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 290/2016 z dne 13. 6. 2016 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 312/2015. Kot je višje sodišče že pojasnilo v svojem prejšnjem sklepu I Ip 152/2024 z dne 6. 3. 2024, je zmotno dolžnikovo stališče, da upnik za izterjavo zadevnih pravdnih stroškov (sploh - to je niti za del od navedenega zneska) nima primernega izvršilnega naslova. S sodbo P 787/2009 z dne 6. 1. 2012 je bilo toženi stranki (dolžniku) naloženo, da je dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v višini 11.085,08 EUR. Ker iz izreka ne izhaja, da bi šlo za solidarno obveznost, na upniški strani pa se solidarnost ne domneva, to pomeni, da gre za deljivo obveznosti (prim. 393. člen in 406. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Zmotno je tako pritožbeno vztrajanje, da izvršilni naslov naj ne bi bil primeren za izterjavo pravdnih stroškov upnika B. A., češ da ni izrecno razviden obseg stroškov, ki bi jih pravdno sodišča priznalo izrecno njemu.

8.Prvotni tožeči stranki v postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, sta bili 1. B. A. in 2. A. A., slednji pa je med postopkom umrl. A. A. je v pravdi zastopal pooblaščenec, zato prekinitev postopka ni bila potrebna (100. člen ZPP). Namesto njega so na strani drugo tožeče stranke zaradi procesnopravnega nasledstva (kot posledica materialnopravnega) na podlagi samega zakona (to je neodvisno od njihove volje) v pravdo vstopili dediči pok. A. A. Kdo so ti, je pravdno sodišče ugotovilo kot predhodno vprašanje, in sicer: B. A., C. A., D. A., E. E. in mld. F. A. Vsi našteti so kot drugo tožeča stranka tudi navedeni v uvodu sodbe višjega sodišča I Cp 290/2016 in tudi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 312/2016, s katero je bila zavrnjena revizija zoper drugostopenjsko sodbo.

9.Ker gre, kot je bilo že obrazloženo, za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., je sodišče povsem pravilno štelo, da se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR. Pritožba v zvezi s tem navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da sta v okviru istega združenega postopka P 787/2009 tekli dve pravdi, po tožbi A. A. zaradi plačila 229.781,41 EUR, in po tožbi B. A. zaradi plačila 34.516,48 EUR. To po mnenju dolžnika pomeni, da B. A. ni mogel imeti toliko pravdnih stroškov kot A. A., ampak bistveno manj, zato se prisojeni stroški ne morejo deliti na dva enaka dela. Višje sodišče takega stališča ne sprejema kot pravilnega. Izvršilno sodišče namreč izvršilni naslov le izvršuje in je nanj strogo vezano, pri čemer je (praviloma) odločilno, kaj izhaja iz njegovega izreka. In v konkretnem primeru iz izreka izvršilnega naslova jasno izhaja, da je tožena stranka (dolžnik) pravdne stroške v višini 11.085,08 EUR dolžna plačati tožečima strankama (torej dvema), pri čemer ni določena solidarnost. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je treba obveznost med tožeči stranki razdeliti na dva enaka dela, kar znaša 5.542,54 EUR na vsako. Izvršilno sodišče upoštevaje načelo formalne legalitete ne more oziroma ne sme ugotavljati, kolikšen del stroškov bi odpadel na A. A. in B. A. glede na višino glavnice, ki jo je v pravdi vtoževal vsak od njiju. Nasprotna pritožbena navedba ni pravilna.

10.Pritrjuje pa višje sodišče dolžniku, da je sodišče prve stopnje napačno dovolilo izvršbo še za dodatnih 1.108,50 EUR, ki naj bi od preostale polovice 5.542,54 EUR odpadel na upnika kot enega od petih dedičev po pok. A. A. (1/5 od 5.542,54 EUR). Do razdelitve dediščine (na podlagi sklepa o dedovanju) namreč dediči sestavljajo dediščinsko skupnost in je zapuščina v njihovi skupni lasti, zato lahko z njo razpolagajo le vsi skupaj (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju - ZD). To pomeni, da terjatve, ki sodi v še nerazdeljeno zapuščino, ne more izterjevati le eden od dedičev iz dediščinske skupnosti. Ker upnik v konkretnem primeru ne izkaže, da bi bila zapuščina po pok. A. A. že razdeljena oziroma niti ne navaja, da bi bil že izdan sklep o dedovanju, do izterjave še dodatnih 1.108,50 EUR iz naslova dedovanja po pok. A. A. (še) ni upravičen.

11.Višje sodišče je po povedanem pritožbi zoper I. točko izreka delno ugodilo in sklep v tem delu delno spremenilo tako, da se znesek pravdnih stroškov 6.651,04 EUR, za katerega se sklep o izvršbi ostane v veljavi, zniža za 1.108,50 EUR (na 5.542,54 EUR).

12.Upnikov uspeh v ugovornem postopku je tako 50 % in ne 60 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnikov prav tako 50 %. Zato upniku pripada 50 % stroškov odgovora na ugovor, dolžniku pa 50 % stroškov pritožbe zoper prvi sklep o ugovoru (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ, drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Namesto 60 % odmerjenih stroškov odgovora na ugovor v višini 900 točk oz. 540,00 EUR gre tako upniku 50 % od navedenega zneska, torej 324,00 EUR namesto pravilno 270,00 EUR. Skupaj z ostalimi priznanimi stroški je tako upnik upravičen do 373,32 EUR. Dolžnik pa je upravičen do 50 % stroškov plačane takse za pritožbo v višini 100,00 EUR, torej do zneska 50,00 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov obeh strank gre tako upniku 323,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov. Višje sodišče je zato delno ugodilo tudi pritožbi zoper II. točko izreka in sklep v tem delu spremenilo tako, da se znesek nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je dolžan upniku plačati dolžnik, zniža za 77,19 EUR (na 323,32 EUR).

13.Sicer pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. in II. točke izreka, potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K stroškom pritožbenega postopka

14.Dolžnik je v pritožbenem postopku uspel v deležu 16,69 %, upnik pa v deležu 83,31 %. Skladno s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ ter drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je tako upnik dolžan dolžniku povrniti 16,69% njegovih stroškov, dolžnik pa upniku 83,31 % njegovih stroškov pritožbenega postopka. Stroški dolžnika predstavljajo stroške sodne takse za pritožbo v višini 100,00 EUR. 16,69 % od tega zneska je 16,69 EUR.

15.Upnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo v višini 400 točk, kar mu ob vrednosti spora v pritožbenem postopku (6.641,04 EUR) pripada skladno s 7. točko tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife. Skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV stroški upnika znašajo 298,65 EUR, 83,31 % od tega pa je 248,80 EUR. Po medsebojnem pobotu je mora tako dolžnik upniku plačati 232,11 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 100 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 393, 406 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 145, 145/1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.