Jedro

Delodajalec mora delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranski intervenient nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2016 dalje. Gre za odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi, ko je bil zaposlen pri zavarovanki toženke, družbi A. d.o.o., na delovnem mestu tunelski delavec. Ta ga je napotila na delo k družbi B. , v Avstrijo. Tam je s sodelavci gradil tunel podzemne železnice. Ko naj bi 22. 6. 2014 v tunelu odrezal železno cev, se je z višine nanj vsulo 400 kg zemlje ter ga poškodovalo.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da tožnikov formalni delodajalec, družba A. d.o.o., ni odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala iz obravnavanega škodnega dogodka.

Pritožbene navedbe

3.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Uvodoma navaja, da je odškodninsko odgovornost toženke utemeljeval na -) krivdni odgovornosti zavarovanke toženke, in sicer ker nihče od delavcev zavarovanke ni z betonom zaščitil stropnega dela tunela in ker zavarovanka ni izpolnjevala svoje obveznosti za zagotavljanje varnih delovnih pogojev, in -) na objektivni odgovornosti, ker je gradnja tunelov nevarna dejavnost. Sodišče se z vprašanjem krivdne odgovornosti toženke, ker njena zavarovanka ni izpolnjevala svoje obveznosti zagotoviti varne delovne pogoje, ni ukvarjalo. Sodba je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pogodbi o zaposlitvi je jasno navedeno, da se delodajalec zavezuje zagotovitvi varne delovne pogoje. Tožniku je škoda nastala, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo. Ta škoda je v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe. Če bi bila zavarovanka toženke prisotna na delovišču, bi lahko zagotovila varne delovne pogoje. Okoliščina, da delovni proces organizira izključno naročnik del kot dejanski delodajalec, ne more izključiti odškodninske odgovornosti toženke. Takšna odločitev temelji na starejši sodni praksi in ne novejši, ki jo je zavzelo US RS v odločbi Up 1514/22. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je družba A. d.o.o., vse pravice in obveznosti pri opravljanju dela prenesla na družbo B. Ker je škoda tožniku nastala pri opravljanju dela na gradbišču, kjer ni bilo poskrbljeno za varno delo, je ta škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe o zaposlitvi, v kateri se je zavezal poskrbeti za varno delo. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi, da ni podana objektivna odgovornost toženke. Tožnik je opravljal delo pod zemljo, kar je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odgovornost toženke. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovoren stranski intervenient in ne toženka.

4.Na njegovo pritožbo je odgovoril stranski intervenient. Pritožbene navedbe tožnika zavrača. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo. V izpodbijani sodbi so ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva. Ugotovitve so ustrezno obrazložene. Sodba je zmožna preizkusa in ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno očita drugače.

7.Sodišče je ugotovilo, da je tožniku škoda nastala, ko mu je delavec naročnika (to je B. ) odredil, da gre v tunel in tam odreže cev, preden je bil zaščiten stropni del tunela. Pravilno (varno) bi se to delo moralo izvesti tako, da bi se na strop tunela najprej nanesel hitro sušeči beton in na ta način preprečilo vsutje zemlje iz stropa. Šele nato bi se delavca lahko poslalo v tunel, da naredi, kar je moral narediti tožnik (31. in 32. točka obrazložitve). Ker se je naročniku mudilo, je njegov delovodja tožniku odredil, da svoje delo v tunelu opravi, še preden je bil strop zavarovan z betonom. Posledica te odredbe je bil škodni dogodek. Ukrepe za varno delo na navedenem delovišču je izvajal naročnik. Upoštevaje trditveno podlago in navedene ugotovitve je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8.Delodajalec mora delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih). Splošna pravila civilnega prava določajo, da je škodo drugemu dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ).

9.Da delodajalec krivdno odgovarja za škodo, ki jo je utrpel delavec, morajo biti hkrati podani štirje elementi: -) protipravno ravnanje, -) škoda, -) vzročna zveza ter -) krivda. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotavljalo, kako se je zgodil škodni dogodek. Ker je ugotovilo, da je bil posledica protipravnega ravnanja naročnikovega delavca in ne zavarovanke toženke ter da slednji v zvezi s tem dogodkom ni mogoče očitati ničesar protipravnega, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10.Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da je zavarovanka toženke odgovorna za nastalo škodo, ker se je v pogodbi zavezala, da mu bo zagotovila varno delovno okolje in tega ni storila. Po presoji pritožbenega sodišča nima prav. Protipravno dejanje, ki se očita povzročitelju škode, mora biti namreč konkretno opredeljeno, pa naj gre za ravnanje ali opustitev. Upoštevaje ugotovitve, kaj je bil vzrok obravnavanega škodnega dogodka, je tožnikov očitek o protipravnem ravnanju toženke preveč splošen, da bi sam po sebi utemeljeval njeno odškodninsko odgovornost.¹ Škodni dogodek je bil namreč posledica konkretnega protipravnega dejanja - nepravilne odredbe delavca naročnika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil dogodek posledica dejstva, da je bilo v delovnem okolju na splošno neustrezno poskrbljeno za varnost. Tega pritožba tudi ne trdi. Upoštevaje navedeno bi moral tožnik konkretno povedati, kaj še bi bila toženka na delovišču tedaj dolžna storiti (pa ni) in zakaj. Sploh upoštevaje ugotovitev, da do delovišča sploh ni imela dostopa in je morala za to dobiti dovoljenje naročnika (28. točka obrazložitve).

11.Tožnik neutemeljeno očita, da odločitev sodišča temelji na starejši sodni praksi in se sklicuje na odločbe US RS Up 1514/19, VDSS Pdp 330/2024 in VDSS Pdp 196/294. Situacija v obravnavani zadevi ni enaka, kot v citiranih odločbah. Obravnavanega zahtevka sodišče ni zavrnilo zgolj zato, ker je delovni proces organiziral naročnik kot tožnikov delodajalec v širšem pomenu in ne zavarovanka toženke (kot poskuša prikazati pritožba). Nasprotno. Sodišče je štelo, da zavarovanka toženke ni razbremenjena vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje tožnika,² in se je v okviru trditvene podlage ukvarjalo s konkretno opredeljenimi očitki protipravnih opustitev, ki jih je tožnik naslovil nanjo. Ugotavljalo je, kaj je bila dolžna storiti, kaj je storila in česa ni (21. do 25. točka obrazložitve). Zaključilo je, da vseh svojih obveznosti do tožnika sicer ni izpolnila, a njene opustitve ter neizpolnitev obveznosti iz 11. in 13. člena Pogodbe o zaposlitvi niso v vzročni zvezi z nastalo škodo (32. točka obrazložitve). Da bi v zvezi s tem spregledalo kak tožnikov očitek, pritožba ne trdi.

12.Pritožba neutemeljeno meni, da je podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke, ker je delo v tunelih nevarna dejavnost. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zavarovanka toženke ni imetnik nevarne stvari oziroma se ne ukvarja z nevarno dejavnostjo. Do tožnikove nezgode je namreč prišlo pri opravljanju dejavnosti naročnika in ne pri opravljanju dejavnosti zavarovanke toženke. Njena odgovornost je lahko le krivdna. Škoda tožniku pa tudi sicer ni nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti. Pri uporabi pojma objektivne odgovornosti je namreč treba biti zadržan. Odgovornost po načelu vzročnosti je izjema, določena za primere, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe. V obravnavani zadevi ni bilo tako, saj je bilo z upoštevanjem pravil (z zavarovanjem stropa s hitro sušečim betonom) mogoče odkloniti škodno nevarnost.

13.Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o stroških

Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Stranski intervenient z odgovorom na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Ti stroški v kontekstu pritožbenega postopka niso bili potrebni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi sam.

-------------------------------

1V tem pogledu se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve VSL I Cp 2201/2019, na katero se sklicuje v pritožbi.

2O dolžnostnih ravnanjih delodajalca v ožjem pomenu v tovrstnih primerih glej odločbo VS RS VIII Ips 5/2024.