Jedro

Za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, ni obstajal utemeljen odpovedni razlog (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.802,76 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti) do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze, med ostalim tudi zaslišanje vodje pravne službe A.A., ki bi natančno pojasnil sistemizacijo delovnih mest. V letu 2006 je prišlo pri toženi stranki do statusne spremembe, saj se je k njej pripojilo pet družb, pri čemer je imela vsaka družba drugačen plačni sistem. Zato je skladno z novim aktom o sistemizaciji delovnih mest odpravila razlikovanje med delovnimi mesti iste vrste za vse zaposlene delavce. V tej posledici je veljavne pogodbe o zaposlitvi prilagodila novim organizacijskim predpisom in novemu plačnemu modelu. Opozarja na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2006, po katerem je potrebno upoštevati racionalizacijo poslovanja, ki v primeru organizacijskih sprememb delodajalca lahko vključuje tudi znižanje plače. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja splošno prenehanje potreb po delavčevem delu, temveč prenehanje potreb po takšnem delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega motivi tožene stranke za racionalizacijo poslovanja, vključno z motivom po znižanju plač, ne vplivajo na zakonitost odpovedi. Tožnica ni zatrjevala, da ji je bila plača na novem delovnem mestu nezakonito znižana pod višino minimalne plače. V konkretnem primeru je prišlo do spremembe tožničine plače v posledici organizacijskih sprememb pri toženi stranki, ob siceršnjem spoštovanju enoletnega roka iz določbe 2. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka se je strinjala, da se v dokazne namene prebere pisna izjava priče A.A., iz katere izhaja, da priča kaj več kot je napisala v izjavi ne bi znala izpovedati. Delo tožnice je po pripojitvi družb ostalo ves čas enako, pri čemer se opis del ni spremenil, kar je potrdil tudi nadrejeni delavec A.B.. Glede izvajanja dodatnega fizičnega dela pa navaja, da gre pri takšnem delu za opravila znotraj delovnega področja poslovodje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v sporu že drugič odločilo. Pred tem je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 207/2010 z dne 20. 11. 2011 razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo (na podlagi katerih je bil zavrnjen zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da sta nižji sodišči preuranjeno zaključili, da predstavlja sprememba sistemizacije zaradi pripojitve drugih družb in poenotenje vrednotenja delovnih mest utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe, ne da bi ugotovili, v čem bi bilo delovno mesto poslovodje na novo in drugače opredeljeno. V tej zvezi je naložilo sodišču prve stopnje, da z izvedbo potrebnih dokazov, ki sta jih predlagali stranki v dosedanjem postopku, ugotovi, če so takšne organizacijske spremembe lahko vplivale na novo opredelitev delovnega mesta tožnice.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku ponovilo že izvedene dokaze, v tej zvezi je prebralo predložene listine iz prilog A, B in C ter izpovedbe že zaslišanih prič, dodatno k tem dokazom je prebralo pisno izjavo priče A.A. ter zaslišalo tožnico. Pritožbeno sodišče na očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje A.A. neposredno zaslišati, navaja, da je tožena stranka že v prvem sojenju na naroku dne 9. 9. 2009 predlagala, da se v dokazne namene prebere izpoved navedene priče, ki jo je podala v identičnem sporu v zadevi opr. št. Pd 72/2009. Iz pisne izjave navedene priče, ki jo je predložila kot opravičilo za neudeležbo na naroku dne 17. 10. 2012 (priloga C1), izhaja, da priča v zadevi ne navaja ničesar novega, česar še ni izpovedala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tako izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev in razsodilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, in da za takšno odpoved ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Pritožbeno sodišče se s takšno sodbo v celoti strinja.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožena stranka dne 15. 12. 2008 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnica podpisala dne 19. 1. 2009 za delovno mesto poslovodje, v kateri je določena osnovna plača za to delovno mesto v višini 772,20 EUR bruto (ki je bistveno nižja od osnovne plače 946,78 EUR, določene v odpovedani pogodbi o zaposlitvi za isto delovno mesto). Z aneksom k novi pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožnica prejme bruto 230,71 EUR začasnega dodatka za izravnavo, ki se ji bo izplačeval mesečno v višini razlike do prejšnje mesečne osnove, takšen dodatek pa je bil določen zaradi posledic prehoda na nov plačilni model, in naj bi se ukinjal proporcionalno v obdobju 24 mesecev.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Zaključilo je, da se tožničino delovno mesto poslovodje po novi pogodbi o zaposlitvi ni spremenilo tako glede naziva kot glede vsebine in pogojev dela, kot je to razvidno iz predloženih opisov delovnih mest poslovodje (prilogi A5 in A8) ter izpovedbe vodje maloprodaje A.B, ki je izpovedal, da je šlo pri izpodbijani odpovedi v bistvu le za spremembo plačnega sistema, medtem ko glede vsebine in pogojev dela poslovodje ni bilo sprememb. Enako je izpovedala tožnica, da je po spremembi sistemizacije opravljala povsem ista dela, v istih prostorih in istem delovnem času kot prej, le plača je bila po novi pogodbi nižja. Edina sprememba je bila v tem, da je delo poslovodje v času odsotnosti opravljal njegov namestnik, ter dodano fizično delo zaradi izvajanja drugih nalog znotraj delovnega področja poslovodje, ki po vsebini v ničemer ne spremeni osnovne naloge in zadolžitve tega delovnega mesta. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je zaključilo, da tožena stranka v sporu ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Pri takšni odločitvi je izhajalo tudi iz sprejete sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 69/2010, po kateri zgolj znižanja plače ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tožene stranke očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo odločitev v nasprotju z odločitvijo v zadevi opr. št. VIII Ips 477/2006, vendar pa prezre, da je bistvo navedene odločitve v stališču, da obstaja utemeljen poslovni razlog v primeru, ko je sprememba osnovne plače v aktu o sistemizaciji posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta. V navedeni zadevi je bil spremenjen naziv delovnega mesta, znižana zahteva po delovnih izkušnjah, zahteva glede nivoja znanja tujega jezika, zmanjšala se je zahtevnost nalog, zmanjšal se je obseg in pomen nalog, na novo so se rangirali nivoji delovnih mest, kar vse je imelo za posledico nižjo plačo. Sprememba, kot je ugotovljena, dejansko pomeni reorganizacijo. Prav zato je sodišče v tej zadevi ugotovilo obstoj poslovnega razloga. Drugače pa je v spornem obravnavanem primeru. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta. Zato je glede tega sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožničin odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o stroških, ki se nanaša na toženo stranko, je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.