Jedro

Prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, če v prošnji lažno predstavlja razloge za azil in tudi, če prošnjo vloži z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Prosilec, ki je bil zaradi ilegalnega prehoda meje prijet na slovensko-avstrijski meji in nastanjen v Centru za tujce, je namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele mesec dni po prijetju, takrat je začel tudi zatrjevati, da je bil v izvorni državi preganjan, čeprav je pred tem sprva zatrjeval, da je imel namen oditi v Nemčijo, kasneje pa je zatrjeval da je imel namen oditi na Švedsko. Ker so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 2.odstavka 35.člena Zakona o azilu (ZAzil) je bilo o prošnji za azil odločeno v pospešenem azilnem postopku in se pogoji iz 1.člena Zakona o azilu niso ugotavljali, saj se ti ugotavljajo le v rednem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2006; s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil-UPB1, ker je namerno zavajal oziroma zlorabljal postopek s tem, ko je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, in je prošnjo vložil z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije. Hkrati mu je določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Menilo je, da je tožnik glede na 8. člen ZAzil-UPB1 s tem, ko je namero za vložitev prošnje za azil vložil po več kot mesecu bivanja v centru za tujce, kjer je bil nastanjen z namenom odstranitve iz Slovenije, izkazano, da je prošnjo vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. Lažna predstavitev razlogov za azil, pa je podana s tem, ker tožnik, ki sicer izvira s Kosova, kjer naj bi ga po njegovih izjavah preganjali, že pred časom preselil v N.S., od koder je ilegalno prišel preko Republike Hrvaške v Slovenijo dne 29.11.2005, policija ga je prijela na meji med Slovenijo in Republiko Avstrijo, nato je bil v Sloveniji kaznovan zaradi prekrška in nastanjen v Centru za tujce v P. z namenom odstranitve iz Slovenije, vse do 3.1.2006 ni nikjer izjavil, da bi bil v izvorni državi preganjan. Kot neutemeljene in pavšalne je zavrnilo tožbene ugovore, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in da bi ga morala tožena stranka pred izdajo svoje odločbe zaslišati. Posebno zaslišanje tožnika glede na to, da gre za odločanje v pospešenem azilnem postopku glede na 29. člen ZAzil-UPB1 in 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja tudi v azilnih postopkih, ni bilo potrebno. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj meni, da načelo o nevračanju v tem primeru ni bilo kršeno.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Vztraja, da v obravnavanem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in nista bila pravilno uporabljena ZAzil-UPB1 ter ZUP, kršeni pa so bili tudi Ustava Republike Slovenije in mednarodni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil. V delu, kjer se določa, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, pa gre tudi za kršitev pravil o nevračanju. Ker je tožena stranka odločala po 2. odstavku 35. člena ZAzil-UPB1, sploh ni ugotavljala razlogov za azil po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil-UPB1. Ker pa je tožnik v svoji prošnji prepričljivo pojasnil ogroženost v izvorni državi in utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, bi bilo treba izvesti redni azilni postopek. Zgolj sum, da je prošnjo za azil vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države, ne more biti odločilen za zavrnitev njegove sicer upravičene prošnje za azil. Na zaslišanju bi lahko izkazal utemeljenost svojih navedb glede preganjanja v izvorni državi. Pojasnil bi lahko tudi, zakaj ni mogel takoj zaprositi za azil. V centru za tujce mu je šele neka gospa, ki dela na področju človekovih pravic, pojasnila vse možnosti, ki jih ima v tuji državi, tudi možnost vložitve prošnje za azil. Šele kasneje je lahko prišel v stik s svetovalcem za begunce. Policija mu ni hotela dati potrebnih informacij v zvezi z azilom in je le odgovorila, da azila na more dobiti. O tem bi bilo treba zaslišati obe stranki in tudi priče. Navaja, da ima utemeljen razlog v smislu 8. člena ZAzil-UPB1, zakaj prej ni mogel zaprositi za azil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba je pravočasna, ker je sodišče prve stopnje s sklepom, št. U 464/2006-10 z dne 14.6.2006, v zvezi s to pritožbo dovolilo vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da je mogoče o prošnji za azil odločati v tako imenovanem rednem azilnem postopku, v katerem se ugotavljajo pogoji po 1. členu ZAzil-UPB1 in se v tem primeru odločba izda na podlagi 1. odstavka 34. člena oziroma 1. odstavka 35. člena ZAzil-UPB1, ali pa v pospešenem azilnem postopku, če so zato izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil-UPB1, pri čemer se odločba izda na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil-UPB1, z upoštevanjem določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06) o skrajšanem upravnem postopku (144. člen). Zato mora tožena stranka najprej ugotoviti, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena Zazil-UPB1, in če ugotovi, da ti pogoji niso izpolnjeni, opravi posebni ugotovitveni postopek - redni azilni postopek - in odloči po opravljenem takem postopku.

V obravnavanem primeru so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil-UPB1, torej v pospešenem azilnem postopku. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in tožene stranke, da je v obravnavanem primeru prosilec zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek s tem, ko je prošnjo za azil vložil z namenom, da odloži odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil-UPB1) in tudi s tem, ko je lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil (2. alinea 36. člena ZAzil-UPB1).

Ni namreč sporno, da je tožnik v Slovenijo prišel ilegalno, torej zanj velja 8. člen ZAzil-UPB1. Po tej določbi pa mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu. Kaj se šteje za najkrajši možni čas, je odvisno od primera do primera. Vendar je treba namero za vložitev prošnje za azil izraziti nemudoma, torej takoj, ko je to mogoče, to pa je, ko pride tujec v stik z organi, pri katerih je mogoče vložiti prošnjo. Za kakršnokoli odlašanje pri vložitvi namere za vložitev prošnje za azil mora imeti tujec opravičljive razloge, ki jih mora v nameri oziroma v prošnji za azil pojasniti. Organi, pri katerih je mogoče vložiti prošnjo za azil pa so po 2. odstavku 25. člena ZAzil-UPB1 ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, azilni dom, ali policija.

V obravnavanem primeru je bil tožnik po podatkih upravnega spisa, česar niti ne zanika, ves čas od prijetja na slovensko-avstrijski meji 29.11.2005 nastanjen v Centru za tujce v P., ki ga vodi policija. Torej bi najmanj od 29.11.2005 dalje lahko pristojnim organom (policiji, ki ga je prijela na meji, policiji, ki vodi center oziroma policiji kot prekrškovnemu organu) povedal, da je bil v izvorni državi preganjan oziroma bi lahko izrazil namero za vložitev prošnje za azil. Vendar je namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele 3.1.2006, torej po več kot enomesečnem bivanju v centru za tujce, takrat je tudi začel zatrjevati, da je bil v izvorni državi preganjan. Za tako pozno vložitev namere pa po presoji pritožbenega sodišča nima opravičljivega razloga, saj tudi če ni vedel, da lahko zaprosi za azil, bi, če bi bil v izvorni državi res preganjan, to izpovedal že prej, pa tega ni storil. Pač pa je ob podaji prošnje za azil in v postopku o prekršku navedel, da je imel namen ilegalno priti v Nemčijo, na policijski postaji na Š. pa, da je imel namen oditi na Švedsko, kjer bi domnevno zaprosil za azil. Torej niti ni imel namena ostati v Sloveniji. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča prošnjo za azil vložil z namenom, da odloži odstranitev iz Slovenije v izvorno državo.

Te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča hkrati tudi izkazujejo, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil, na katere se sklicuje. Če bi mu namreč v izvorni državi grozilo preganjanje, ki ga zatrjuje šele od 3.1.2006, bi to navedel že prej, ne pa, da je ob podaji prošnje za azil (dne 12.1.2006) in v postopku o prekršku (29.11.2005) navedel, da je imel namen ilegalno priti v Nemčijo, na policijski postaji na Š. (dne 29.11.2005) pa, da je imel namen oditi na Švedsko, kjer bi domnevno zaprosil za azil. Glede na to tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da so njegovi ugovori, da prej sploh za možnost vložitve prošnje za azil v Sloveniji ni vedel, oziroma da so mu policisti pojasnjevali, da v Sloveniji azila ne more dobiti, kar ponavlja v pritožbi, neverodostojne in zato neupoštevne.

Na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati tožnikove pritožbene navedbe, da je dejansko stanje v tem primeru zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in da bi bilo treba ugotavljati pogoje za azil po 1. členu ZAzil-UPB1 ter ga zaslišati. Če so namreč izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil-UPB1, se o prošnji za azil odloči v pospešenem azilnem postopku, v katerem pa prosilca ni treba posebej zaslišati, in se pogoji iz 1. člena ne ugotavljajo, saj se ti ugotavljajo le v rednem azilnem postopku. Za odločitev na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil-UPB1 pa je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila tudi določbe ZAzil-UPB1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.