Jedro

Večja obremenjenost tožnice v zadnjem mesecu pred odpovedjo bi lahko kazala, da organizacija njenega dela že pred odpovedjo ni bila ustrezna. Zato ni nepomembno, kaj je bil v obravnavanem primeru razlog za odrejanje nadurnega dela, ali se je to delo nanašalo na organizacijo dogodkov v živo in ali bi bilo mogoče z drugačno organizacijo dela doseči zmanjšanje ali celo ukinitev opravljanja nadurnega dela ter na ta račun ohraniti zaposlitev tožnice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 3. 2021; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do dneva izdaje prvostopenjske sodbe; da je dolžna toženka prijaviti tožnico v obvezna zavarovanja in ji priznati neprekinjeno delovno dobo za čas od dneva izteka odpovednega roka do dneva izdaje sodbe in da ji je dolžna izplačati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih ter denarno povračilo v višini 57.249,60 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. V bistvenem navaja, da se je obseg dela toženke pri njenih strankah povečal v letih 2020 in 2021. Delo tožnice v marketingu ni obsegalo le organiziranja dogodkov. Njen delokrog je bil bistveno širši. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere konkretne delovne naloge tožnice so bile prenesene na zaposlene in v kakšnem obsegu. Delodajalec mora dokazati, na katere delavce so bile prenesene posamezne delovne naloge. Izpostavlja, da so še v mesecu januarju in februarju 2021 potekali pogovori med tožnico in nadrejenimi o možnostih izboljšanja področja marketinga. Tožnica se je nato lotila analize obstoječega stanja in podaje predlogov. Vztraja, da je odpovedni razlog navidezen in da je toženka zlorabila institut odpovedi. Zaradi prevelikega obsega delovnih nalog dela ni mogla opraviti v rednem delovnem času. Ker je opravljala nadure, ji toženka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Toženka ne more prenesti nalog tožnice na druge zaposlene, če bi to preseglo njihovo redno obremenitev. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič A. A. in B. B. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog, zaradi katerega delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu marketing in PR. Toženka ji je 1. 3. 2021 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je utemeljila z ukinitvijo navedenega delovnega mesta in ekonomsko podlago (stroškovno vzdržnostjo in učinkovitostjo poslovanja). Tožničina (vsaj nekatera) dela so prevzeli drugi zaposleni.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji, da je bila odpoved zakonita, štelo za odločilno, da je bilo delovno mesto marketing in PR ukinjeno in da je toženka posamezne naloge tega delovnega mesta prerazporedila na zaposlene v oddelku prodaje, posamezna dela pa sedaj opravlja direktor sam. Okoliščin, ki bi kazale na navideznost razloga, ni ugotovilo. Po stališču sodišča prve stopnje je ključno, da toženka ni zaposlila druge osebe po prenehanju delovnega razmerja tožnici. Ugotovilo je, da je tožnica pred odpovedjo opravljala delo pri toženki preko polnega delovnega časa (14,2 ure v januarju in 22,51 ur v februarju).

9. Za presojo, ali poslovni razlog obstaja in ali je utemeljen (resen) ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), je odločilna dejanska sprememba (zmanjšanje, ukinitev ipd.) nalog posameznega delavca. Pri tem je pomembno, katere naloge je tožnica opravljala pred odpovedjo in v kakšnem obsegu, upoštevajoč dotedanjo organiziranost delovnega procesa in prakso (obseg in usmeritev delovanja) delodajalca. Do dejanske vsebine in obsega tožničinega dela pred odpovedjo se sodišče ni opredelilo. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da tožničino delo ni obsegalo le segmenta organiziranja dogodkov, temveč tudi druge naloge, ki jih je navajala pred sodiščem prve stopnje. Če so namreč te naloge ob nalogah organiziranja dogodkov v živo, ki jih je tožnica opravljala, predstavljale večji obseg dela tožnice, ni mogoče enostavno zaključiti, da je zaradi prenehanja organiziranja lastnih dogodkov prenehala potreba tožnice po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je treba ugotoviti, kako se je vsebina in obseg vseh nalog tožnice, ki ji je bila zaradi poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko spremenila.

10. V zvezi z obsegom del in nalog tožnice je lahko tudi pomembno, koliko je bila obremenjena z nalogami pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 182/2016 z dne 21. 2. 2017 že zavzelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če za to obstaja resen razlog. Zato je pomembno, ali ima delodajalec na voljo samo to rešitev, ali pa obstajajo še kakšne druge učinkovite in primerne možnosti. Ena od njih je lahko zmanjšanje ali ukinitev nadurnega dela. Če je namreč z drugačno razporeditvijo dela, npr. tudi z zmanjšanjem ali ukinitvijo nadurnega dela, delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi mogoče nadaljevati, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.

11. Zgolj dejstvo, da se je nadurno delo opravljalo, sicer ne zadošča za zaključek, da poslovni razlog ne obstoji. Lahko pa je obstoj poslovnega razloga vprašljiv, če delodajalec delavcem kontinuirano odreja opravljanje nadur, in sicer tako glede organizacijske kot ekonomske upravičenosti. Posebej velja v zvezi s tem opozoriti na določbo prvega odstavka 146. člena ZDR-1, po katerem se nadurno delo po 144. členu ZDR-1 (ki določa le izjemne primere, v katerih je odreditev dela preko polnega delovnega časa dopustna) ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Odreditev dela preko polnega delovnega časa je torej izjema, do katere lahko pride le pod pogoji, ki jih določa zakon, nikakor pa ne more predstavljati stalne oblike oziroma načina opravljanja dela. Večja obremenjenost tožnice (ki je trdila, da se je obseg njenih nalog in zadolžitev povečal) v zadnjem mesecu pred odpovedjo bi lahko kazala, da organizacija njenega dela že pred odpovedjo ni bila ustrezna. Zato ni nepomembno, kaj je bil v obravnavanem primeru razlog za odrejanje nadurnega dela, ali se je to delo nanašalo na organizacijo dogodkov v živo in ali bi bilo mogoče z drugačno organizacijo dela doseči zmanjšanje ali celo ukinitev opravljanja nadurnega dela ter na ta račun ohraniti zaposlitev tožnice.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično zaradi neugotavljanja pravno relevantnih dejstev nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj v skladu z zgornjimi napotili dopolnjevanje dejanskih ugotovitev predstavlja večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe (marec leta 2021) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov – zlasti zaslišanja strank in prič, tudi z zaslišanjem priče A. A. glede vrste in količine dela, ki ga je tožnica opravljala za toženko – ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.