Jedro

Delavec je praviloma upravičen do plače, predvidene za delovno mesto, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma na katerega je bil veljavno razporejen.

Ob vsebinsko enakem opisu delovnih mest prevajalec I in prevajalec II je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala dela v okviru delovnega mesta prevajalec II, za katerega je izpolnjevala pogoj strokovne izobrazbe in na katerega je bila veljavno razporejena, in ne dela v okviru delovnega mesta prevajalec I, za katerega pogoja strokovne izobrazbe ni izpolnjevala in na katerega ni bila razporejena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlike plače za čas od februarja 1994 do julija 1999 v neto znesku 1.381.573,60 takratnih SIT oziroma 5.766,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik, po predhodnem odvodu davka in prispevkov. Presodilo je, da tožnica ni upravičena niti do razlike med plačo za delovno mesto prevajalec II, na katero je bila veljavno razporejena, in plačo za delovno mesto prevajalec I, niti do razlike iz naslova stimulacije, ker zoper sklepe tožene stranke o znižanju oziroma ukinitvi stimulacije ni uveljavljala varstvo pravic.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita sodišču zaradi pristranske ocene posameznih dokazov in interpretacije posameznih dejstev v tožničino škodo. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka tožnico neenakopravno obravnavala zaradi njenega opozarjanja na nesprejemljiva ravnanja vodstva v zvezi s postopki lastninskega preoblikovanja tožene stranke in da bi moralo upoštevati, da je opravljala enaka dela, kot so bila predvidena za delovno mesto prevajalec I, in da je bila upravičena do zahtevane stimulacije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Z nekaterimi poudarki, da tožničino prevajalsko delo ni bilo vedno najkvalitetnejše, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, in da tudi tožničino zdravstveno stanje ni bilo v prid doseganju rezultatov, ki bi opravičevali višjo stimulacijo, sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, saj je za take poudarke v izvedenih dokazih obstajala podlaga. Glede na druge dejanske ugotovitve pa ti poudarki sodišča druge stopnje niti niso bili bistveni za odločitev v zadevi. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ni podana.

Za odločitev so bistvene ugotovitve sodišča, da sta bila opisa delovnih mest prevajalec I in prevajalec II vsebinsko identična, da je bila tožnica v letu 1994 dokončno in pravnomočno razporejena na delovno mesto prevajalec II, za katero je tudi izpolnjevala zahtevane pogoje VI. stopnje izobrazbe, da je za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi in da za delovno mesto prevajalca I pogoja zahtevane VII. stopnje izobrazbe ni izpolnjevala.

Tudi v spornem obdobju je bil delavec praviloma upravičen do plače, predvidene za delovno mesto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma na katerem je bil veljavno razporejen (11. člen Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ob vsebinsko enakem opisu delovnih mest prevajalec I in prevajalec II je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala dela v okviru delovnega mesta prevajalec II, za katerega je izpolnjevala pogoj strokovne izobrazbe in na katerega je bila veljavno razporejena, in ne dela v okviru delovnega mesta prevajalec I, za katerega pogoja strokovne izobrazbe ni izpolnjevala in na katerega ni bila razporejena. Ob taki opredelitvi delovnih mest tožena stranka od tožnice ni mogla pričakovati le najkvalitetnejših prevodov, ki bi bili izključno vezani na usposobljenost prevajalca I. Takih pričakovanj tožene stranke, ki bi jih le-ta poskušala tudi sankcionirati, pa sodišče ni ugotovilo. Za svoje delo je bila torej tožnica ustrezno nagrajevana v okviru plače za delovno mesto prevajalec II.

Glede stimulacije je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča, da je tožena stranka tudi o spremembah stimulacije odločala s sklepi v smislu določb 80. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), zoper katere v smislu teh zakonskih določb tožnica pri toženi stranki ni ugovarjala. Ti sklepi so zato postali dokončni in pravnomočni ter glede višine stimulacije k plači za posamezna obdobja tudi za tožnico obvezujoči. Zato tožnica s svojim zahtevkom za plačilo stimulacije mimo takrat dokončnih sklepov tožene stranke ni mogla uspeti.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.