Jedro

Toženka sicer ni izrecno podala ugovora deljene odgovornosti in zatrjevanj o soprispevku tožnice k nastali škodi, vendar pa je ves čas postopka izrecno zavračala kakršnokoli lastno odgovornost za nastalo tožničino škodo in ni pristajala v morebitni obstoj deljene odgovornosti, zato ni imela interesa izrecno uveljavljati takšnega ugovora. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj deljene odgovornosti, je pač le delno sledilo trditvam toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu, vključno s stroškovno odločitvijo, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet obravnavanja v postopku na prvi stopnji je bila odškodninska terjatev tožeče stranke (vnaprej tožnice) nasproti toženi stranki (vnaprej toženki) v znesku 6.000,00 EUR v pokritje njene nepremoženjske škode, ki jo je utrpela dne 22. 4. 2008, ko jo je toženka fizično napadla in ji prizadejala telesne poškodbe, posledično pa tudi psihično motnjo, zaradi česar se je zdravila tudi pri psihiatru. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka storila zatrjevano škodno dejanje in da je zaradi tega tožnici nastala nepremoženjska škoda tako v obliki telesnih bolečin, kot v obliki strahu ter tako obstoji odškodninska odgovornost toženke, vendar je obenem ocenilo, da je v razmerju 30 % s svojim ravnanjem k nastanku škode prispevala tudi sama tožnica. Po višini je tožnici priznalo odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.400,00 EUR (od zahtevanih 4.000,00 EUR) in za strah odškodnino v znesku 500,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR) ter od seštevka obeh odškodnin odbilo 30 %, v kolikor glede na deljeno odgovornost breme škode nosi tožnica sama ter tako ugodilo tožbenemu zahtevku do višine 1.330,00 EUR, v presežku pa ga je zavrnilo. Pri odločitvi o pravdnih stroških je upoštevalo uspeh posamezne pravdne stranke v pravdi in ugotovilo stroškovno obveznost tožnice v znesku 96,56 EUR, pri čemer je upoštevalo učinkovanje določb o brezplačni pravni pomoči. 2. Tožnica se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo ustrezno spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev določb pravdnega postopka vidi pritožnica v dejstvu, da sodišče prve stopnje v zadevi ni izdalo zamudne sodbe, čeprav toženka v roku 30 dni po prejemu tožbe ni podala obrazloženega odgovora na tožbo, kasnejša dopolnitev tega s strani pooblaščenke pa je bila podana že izven navedenega 30-dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje pa v bistvu tudi ni navedlo razlogov o tem, zakaj zamudne sodbe ni izdalo, čeprav so za to bili podani pogoji. Sodišče prve stopnje je tudi mimo trditev toženke in tovrstnega ugovora zaključilo, da obstoji tudi sokrivda tožnice za nastalo škodo, s čimer je prešlo procesno načelo kontradiktornosti in vezanosti na meje postavljenih zahtevkov s strani pravdnih strank. Prav tako pa je tudi v tej smeri zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku škode. Tako toženke ni izzvala k škodnemu ravnanju, saj je hotela le vzeti svoje predmete v garaži, nesprejemljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se lahko toženki iztrgala in pobegnila ter tako preprečila nastanek škode. Priča J.M., ki ji je sodišče prve stopnje poklonilo vero, je potrdila, da je toženka klečala na tožnici, ki je ležala na tleh in da je v bistvu J.M. toženko potegnil s tožnice. Tožnica je tudi kričala na pomoč in tako ne drži izpovedba priče R.V., da naj bi se pravdni stranki medsebojno „cotali“. Sodišče prve stopnje, ki sicer ni poklonilo vere tej priči, tudi ne bi smelo izoblikovati takšnega zaključka na osnovi njene izpovedbe, dejansko pa tožnica ni sodelovala v kakšnem pretepu, med udarci je poskušala toženko le odriniti. Pritožnica meni, da ustaljena sodna praksa tudi v primerih, ko oškodovanec žali oziroma besedno provocira povzročitelja škode, temu ne pripisuje soprispevka k nastanku škode. Nadalje pritožnica graja višino prisojene odškodnine, ki da je zdaleč prenizka. Izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke in psihiatrične stroke, na kateri je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tej smeri, kažeta na večjo stopnjo škode, ki upravičuje prisojo višje denarne odškodnine. Poleg samih telesnih poškodb je potrebno upoštevati tudi stopnjo škode, ki je nastala zaradi potrebnega psihiatričnega zdravljenja tožnice, kar je tudi vplivalo na večjo stopnjo škode v smeri nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi na sam strah v njegovi sekundarni obliki. Tudi v zvezi s pravdnimi stroški tožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, ker pooblaščencu tožnice ni priznalo stroškov kilometrine oziroma potnih stroškov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno sprejemljivo, oprto na dovolj raziskano dejansko stanje in neobremenjeno s procesnimi kršitvami, niti s tistimi, na katere nakazuje pritožba, niti ne z uradno upoštevnimi. Sodišče prve stopnje pa je tudi svojo odločitev izčrpno in vsestransko utemeljilo z navedbo razumnih dejanskih in pravnih zaključkov in pritožbeno sodišče najprej povzema to obrazložitev in se sklicuje nanjo, samo pa še v zvezi s pritožbo dodaja:

6. Toženkina laična vloga z dne 30. 3. 2009 odgovarja standardu zadostne obrazloženosti tožbenega odgovora, saj je v njem toženka, čeprav v laičnem, pogovornem navajanju, jasno izrazila, da nasprotuje tožbenemu zahtevku, tako po podlagi, ko je navajala, da je tožnica njo napadla in da se je le branila, kar pomeni zanikanje zatrjevanega škodnega ravnanja, dotaknila pa se je tudi v bistvu obsega škode in posledično višine odškodnine, ko je nakazovala, da se je tožnica že prej zdravila pri psihiatru. Toženka je tudi prikazala naravo odnosov med pravdnima strankama in njihovo zaostrenost, prav tako pa vzrok za to zaostrenost v času škodnega dogajanja (odnašanje raznih toženkinih stvari). Glede na naravo spora in zanikanje s strani tožnice ponujenih dejstev tudi ni mogla predložiti kakšnih listinskih dokazov, zgolj dejstvo, da pa ni (glede na nepoznavanje prava) v svoji vlogi že tudi ponudila npr. lastnega zaslišanja v dokazne namene ali zaslišanje morebitnih prič (neposrednih očividcev dogodka itak ni bilo), pa njeni vlogi ne more odvzeti narave in sposobnosti tožbenega odgovora, kot je to tudi pravilno štelo sodišče prve stopnje in o tem tudi zavzelo sprejemljivo stališče v točki 8 obrazložitve sodbe. Sicer pa nikakor ni mogoče prezreti, da je sama tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi sprejemala toženkino navedeno laično vlogo kot odgovor na tožbo in povzemala njegovo vsebino ter podala lastne trditve v smeri oporekanja toženkinim trditvam iz tožbenega odgovora. Nerazumljivo je zato poznejše tožničino zavračanje te toženkine vloge kot tožbenega odgovora. Sicer pa je toženka, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, nato v nadaljevanju postopka še pravočasno dopolnila svoje trditveno in dokazno gradivo.

7. Toženka sicer ni izrecno podala ugovora deljene odgovornosti in zatrjevanj o soprispevku tožnice k nastali škodi, vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče smelo ugotavljati dejstva o obstoju deljene odgovornosti in o tej odločiti tako, kot je odločilo. Toženka je namreč ves čas postopka izrecno zavračala kakršnokoli lastno odgovornost za nastalo tožničino škodo in ni pristajala v morebitni obstoj deljene odgovornosti, zato ni imela interesa izrecno uveljavljati takšnega ugovora. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj deljene odgovornosti, je pač le delno sledilo trditvam toženke, kar se je nato odražalo na zgolj delni zavrnitvi tožbenega zahtevka. V takšnih primerih zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi načela vezanosti pravdnega sodišča na postavljene zahtevke in ugovore pravdnih strank, kot to nakazuje pritožba. Takšno stališče, ravno glede na toženkino izrecno zavračanje kakršnekoli odgovornosti za nastalo škodo, tudi ni v nasprotju s stališči sodne prakse. Judikatni primer, ki ga navaja pritožba v tej smeri, vsebuje drugačni dejanski stan.

8. Sprejemljivi so tudi dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje o podlagi za ugotovitev soprispevka tožnice k nastali škodi in o prispevnem razmerju znotraj ugotovljene deljene odgovornosti. Soprispevek oškodovanca je običajno mogoče najti v njegovem ravnanju, ki je takšno, da povzroča ugodno stanje za možen nastop škode. Gre bodisi za naravo njegovega ravnanja v času nastanka škode, ki izzove povzročitelja k povzročitvi te škode, bodisi za verbalno izzivanje ali kakršnekoli druge oblike. V danem primeru je zato sodišče prve stopnje sprejemljivo zaključilo, da je tožnica že s tem, ko je jemala razne stvari v garaži, sicer v napetih odnosih ravno zaradi zatrjevanega odtujevanja toženkinih stvari in njene občutljivosti v tej smeri, toženko izzvala, prav tako pa je tudi sprejemljivo sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko poskušala preprečiti nastanek škode s tem, da bi se odstranila iz garaže. Pritožba ni povsem prepričljiva s trditvijo, da tožnica tega ni mogla storiti, ker da je toženka klečala na njej, kar da je povedala priča J.M., ko po drugi strani niti tožnica, (ki je sicer zatrjevala, da jo je toženka spravila na tla) v svoji izpovedbi ni trdila, da je toženka na njej klečala. Izkustveno pa je namreč gotovo vprašljivo, ali bi lahko čez 20 let starejša toženka po fizični moči toliko presegala moč tožnice, da se ji slednja ne bi mogla umakniti. Sprejemljiva je tudi ocena sodišča prve stopnje, da sta v pretepu aktivno sodelovali obe pravdni stranki, saj je tožnica v svoji izpovedbi sama opisala, da se je branila pred napadom s strani toženke tako, da jo je poskušala odriniti. Kot rečeno, bi se tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženki glede na čas trajanja dogodka, kot ga je tožnica sama opisala, morala umakniti. Ker je pač tožnica sama povedala, da je poskušala toženko odriniti, tudi ni nesprejemljiva izpovedba priče R.V., ko je povedal, da sta se pravdni stranki „cotali“. Povsem drugačnemu pritožbenemu stališču v zvezi z obstojem in razmerjem deljene odgovornosti tako pritožbeno sodišče ne sledi in tovrstna pritožbena izvajanja zavrača iz že navedenih razlogov. Pomislekov tudi nima glede deleža soprispevka tožnice (30 %), ravno glede na izrazito skrhanost medsebojnih odnosov med pravdnima strankama, kar je nalagalo tudi tožnici posebno dolžnost, da se izogne stanju, ko bi lahko prišlo še do povečanja napetosti med pravdnima strankama in nasilnih dejanj. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu odločitve svoje zaključke dovolj obrazložilo v obrazložitvi napadene sodbe in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v tej smeri ni, kot to nakazuje pritožba. Pri tem je treba še poudariti, da v danem primeru, kot rečeno nekih neposrednih očividcev dogajanja ni bilo, kar otežuje dokazno oceno o odločilnih dejstvih v zvezi z nastankom škode in odgovornostjo za nastanek te, zato ravno v teh primerih z oteženo dokazno oceno sodna praksa že dopušča uporabo kriterija pretežne verjetnosti pri izoblikovanju dokazne ocene in ne zgolj uporabo kriterija prepričanja. Ko pritožba poudarja težo protipravnosti ravnanja toženke pa je treba poudariti, da je njen delež odgovornosti za nastalo škodo tožnice le daleč višji od tožničinega.

9. Pritožbi tudi ni mogoče slediti v zvezi z grajo višine prisojene odškodnine, ki jo ocenjuje kot prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno imelo v vidu merila izoblikovana v členih 179 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kjer je bistvena ugotovljena stopnja posamezne pravno priznane škode. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo načelo objektivne pogojenosti odškodnine, kar preprečuje, da bi prišlo do neupravičenega bogatenja oškodovancev, zato mora biti odškodnina vpeta v nivo odškodnin, kot jih sicer prisojajo sodišča v primeru drugih oškodovancev s podobno škodo.

10. V danem primeru je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je v bistvu tožnica utrpela le lahke fizične poškodbe in da so po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke telesne bolečine trajale sorazmerno v kratkem obdobju in niso bile najhujše intenzitete, prav tako pa tudi naravo in dolžino zdravljenja, tudi v zvezi s psihiatričnim zdravljenjem, kar vse je tudi očitno pogojevalo, da nevšečnosti med zdravljenjem niso bile izrazito neugodnega značaja. Ugotovljena stopnja škode v obliki telesnih bolečin tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje prisojo denarne odškodnine v znesku 1.400,00 EUR, kot je to prisodilo sodišče prve stopnje in drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Pri tem ne vzdrži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja in stopnje te škode ni upoštevalo psihiatričnega zdravljenja, razlogi sodbe kažejo, da je tudi to zdravljenje, predvsem njegovo dolžino in potrebo po jemanju zdravil upoštevalo. Vendar tudi to psihiatrično zdravljenje ni bilo takšno, da bi pripeljalo do izrazito obremenjujočih nevšečnosti med zdravljenjem, kar je ena od podlag prisoje odškodnine za tovrstno škodo.

11. Tudi odškodnina za strah je primerna, saj je šlo zgolj za kratkotrajen primarni strah in prav tako za obstoj sekundarnega strahu v smeri zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je v zvezi s fizičnimi poškodbami po oceni izvedenca bil prav tako kratkotrajen, kar je tudi razumljivo glede na lahko naravo utrpelih telesnih poškodb, ki tudi niso zahtevale daljšega in kompliciranega zdravljenja. Ko sedaj pritožba poudarja, da je pri tožnici obstajal dolgotrajnejši sekundarni strah za izid zdravljenja, predvsem v zvezi z dvomesečnim psihiatričnim zdravljenjem, ki je bil tudi intenziven in sodišču prve stopnje očita, da tega ni upoštevalo, prezre, da je tožnica v tožbenih navedbah poudarila predvsem obstoj primarnega strah, izrecno pa je tudi navedla (točka IV navedb), da je „prav tako bila tožnica v strahu ves čas zdravljenja fizičnih poškodb“, nato pa, da se še vedno boji toženke, da bi se napad ponovil. Tudi v poznejših vlogah tožnica obstoja sekundarnega strahu v zvezi s psihiatričnim zdravljenjem ni poudarjala, niti ne v svoji izpovedbi na zadnji glavni obravnavi dne 28. 11. 2012. Tako gre v bistvu za nove in v skladu s členom 337 ZPP neupoštevne pritožbene trditve o obstoju in intenziteti tožničinega sekundarnega strahu v zvezi s psihiatričnim zdravljenjem.

12. Glede na ugotovljeno stopnjo tožničine škode prisojena odškodnina tudi povsem ustreza v sodni praksi izoblikovanim merilom in ni mogoče pritrditi drugačnemu pritožbenemu stališču. 13. Pritožbena graja v zvezi s stroškovno odločitvijo, ko sodišče prve stopnje ni priznalo povračila potnih stroškov pooblaščencem tožnice je prav tako neutemeljena, saj je enake kriterije uporabilo tudi pri priglašenih stroških toženke oziroma njene pooblaščenke. Sicer pa mora vsaka pravdna stranka skrbeti, da so pravdni stroški omejeni zgolj na res potrebne pravdne stroške, pri čemer ne more biti edino merilo pravica pravdne stranke, da izbere odvetnika po prosti izbiri. To lahko stori, vendar ne na breme druge pravdne stranke, posebno v manj zahtevnih sporih, med katere gotovo sodi tudi spor s sorazmerno nizko sporno vrednostjo.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (člen 353 ZPP). Toženka pritožbe zoper obsodilni del sodbe ni vložila in je ta že postal pravnomočen.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP).