Jedro

Po določbah 107. člena zakona o dohodnini oziroma 114. člena prečiščenega besedila tega zakona (Ur. l. RS, št. 48/90 in 31/91, prečiščeno besedilo št. 14/92) izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri zavezancih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko predlaga, da se davčni dolg zavaruje s knjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah. Iz tega izhaja, da ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše osebi, ki jo je zadela takšna stiska, da bi izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Toda tudi v primeru odločanja po prostem preudarku mora organ predhodno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (4., 7. in 209. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ne zadostuje pavšalno navajanje dejanskih in pravnih razlogov, zlasti ne v primeru negativne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine dne 20. 12. 1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za odpis doplačila dohodnine za leto 1992 v znesku 24.172,00 SIT. V obrazložitvi te odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica zaprosila za odpis tega zneska dohodnine, ker ga zaradi socialne ogroženosti ne more poravnati. Navaja še, da je na seji dne 16. 12. 1993 obravnavala predlog davčnega organa in sprejela sklep, da se tožnici dolg ne odpiše, ker so njeni neto prejemki presegali neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (zakona o dohodnini). Navaja, da je že od 01. 06. 1993 dalje na čakanju kot presežna delavka podjetja in pripadajoče 70 % nadomestilo prejema tako neredno, da je njena eksistenca ogrožena in mora za preživljanje družine v celoti skrbeti njen mož, ki prejema plačo v znesku 30.000,00 SIT, dva otroka pa sta še šoloobvezna. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka smiselno predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da je poleg razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe, treba upoštevati, da je bila tožnici med letom 1992 odtegnjena le akontacija dohodnine v višini 2.844,00 SIT, da je bilo za isto leto njenemu zakoncu priznano preplačilo in vrnjena akontacija dohodnine v znesku 10.484,00 SIT ter da je v času vloge za izredni odpis doplačila dohodnine znašal osebni prejemek tožnice 21.167,00 SIT (v juniju 1993 za maj) in osebni dohodek zakonca v juniju 38.105,00 SIT, njegova povprečna neto plača v letu 1993 pa je znašala 54.267,30 SIT.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 107. člena zakona o dohodnini oziroma 114. člena prečiščenega besedila tega zakona (Ur. l. RS, št. 48/90 in 31/91, prečiščeno besedilo št. 14/92) izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri zavezancih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko predlaga, da se davčni dolg zavaruje s knjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah. Iz tega izhaja, da ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše osebi, ki jo je zadela takšna stiska, da bi izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Toda tudi v primeru odločanja po prostem preudarku mora organ predhodno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov (4., 7. in 209. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ne zadostuje pavšalno navajanje dejanskih in pravnih razlogov, zlasti ne v primeru negativne odločbe.

Tožnica utemeljeno opozarja na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo določb zakona o dohodnini, tožena stranka pa je kršila tudi pravila postopka. Izpodbijana odločba namreč ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja o premoženjskem stanju tožnice in njenih družinskih članov, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, ali bi se z izterjavo davčnega dolga spravilo v nevarnost nujno preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, ali ne. Prav tako izpodbijana odločba ne pove, s katerim neto zajamčenim osebnim dohodkom je opravila primerjavo, koliko znašajo neto dohodki na člana družine in zakaj je upoštevala samo neto prejemke tožnice. Tožena stranka sicer svojo odločitev skuša obrazložiti v odgovoru na tožbo, vendar s tem pomanjkljivosti odločbe ni mogoče odpraviti, ker mora po preje navedenih pravilih postopka obrazložitev vsebovati že sama odločba. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi razlogi, ki jih navaja, niso relevantni, ker je treba ugotoviti za odločitev pomembna dejstva iz 107. člena zakona o dohodnini in sicer po stanju ob izdaji odločbe o odpisu. Tožnici je treba omogočiti udeležbo v ugotovitvenem postopku (143. člen ZUP). Ugotovljeno dejansko stanje mora biti v odločbi navedeno in ta mora biti obrazložena v skladu z 209. členom ZUP. Iz obrazložitve odločbe mora biti tudi razvidno, da upravni organ pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Med tekom upravnega spora vloženega predloga za oprostitev sodnih taks sodišče ni obravnavalo, ker je tožeča stranka s tožbo uspela in ni taksna zavezanka za sodbo.

Ker torej dejansko stanje v izpodbijani odločbi glede bistvenih okoliščin ni popolno ugotovljeno in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.