Jedro

Tožnik sicer res navaja svoje slabe ekonomske razloge ter željo, da bi jih z odobritvijo azila izboljšal, vendar te razmere jasno opredeljuje predvsem kot vzrok izpostavljenosti ravnanju, ki bi utegnilo - predvsem glede na tožnikovo starost - ustrezati pravnemu standardu resne škode, kot ga vzpostavlja postavka (b) 2. alinee 3. točke 1. odstavka 2. člena ZAzil. Ocena tega ravnanja bi po presoji sodišča morala biti težišče tega azilnega postopka. Na podlagi tožnikovih izjav tako ni mogoče zaključiti, da so njegovi razlogi za prihod izključno ekonomske narave, kot to zahteva 2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato po oceni sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku.

Izrek

Zadevi pod opr. št. U 538/2007 in U 552/2007 se združita, s tem da postane vodila zadeva pod opr. št. U 538/2007. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ..., z dne 12. 3. 2007, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

: Tožnik je zoper izpodbijani akt tožene stranke vložil dve tožbi. Prvo, ki jo je lastnoročno podpisal, je sodišče prejelo dne 26. 3. 2007 in jo vpisalo pod opr. št. U 538/2007, drugo, vloženo po pooblaščencu, pa je sodišče prejelo dne 27. 3. 2007 in jo vpisalo pod št. U 552/2007. Ker sta bili obe tožbi pravočasni in ker je druga tožba prispela na sodišče še preden je bila prva tožba vročena toženi stranki, je sodišče obe tožbi vzelo v obravnavo, ker pa se nanašata na isti predmet, je postopka, v skladu z določbo 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), združilo zaradi skupne obravnave. Enotni postopek poteka pod opravilno številko, pod katero je bila vpisana prej prispela tožba.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter tožniku naložila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bil tožnik v času, ko je zaprosil za priznanje azila, še mladoleten, zato mu je Center za socialno delo A. postavil skrbnika za posebni primer. Dne 22. 1. 2007 je tožnik postal polnoleten, zato je skrbniku za posebni primer s tem dnem njegova funkcija prenehala. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema tožnikove navedbe o razlogih, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil. Tožnik je povedal, da je v matični državi živel na cesti, brez hrane, zatočišča in skrbstva. Očeta nima, matere pa ne zanima, kaj se dogaja z njim. Večinoma je živel v Prizrenu, če je pri kom delal, je lahko tam tudi prespal. Občasno je pomagal zidarjem, takrat je včasih prejel plačilo, včasih pa tudi ne. Tako se je preživljal približno štiri leta, živel je v skrajni revščini, v primeru vrnitve v matično državo pa se boji življenja, kakršnega je imel. Boji se, da bi mu kdo kaj naredil, ker nihče ne skrbi zanj. Na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, je odgovoril negativno. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav zaključuje, da je tožnik zaprosil za azil zaradi slabe ekonomske situacije v matični državi, saj tam ni imel urejenih razmer glede dela in zato tudi ni imel dovolj denarja za preživetje, tako da je za azil zaprosil z željo po delu in zaslužku, da bi si uredil ekonomske in finančne razmere. To po presoji tožene stranke ne predstavlja razlogov, ki omogočajo pridobitev statusa begunca po Zakonu o azilu, ki je prihod izključno iz ekonomskih razlogov označil kot enega od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Tožena stranka je zato, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila, zaradi česar tudi ni ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu. V skladu z določbo 3. odstavka 34. člena ZAzil je tožniku naložila tudi, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila prošnja za azil zavrnjena.

V prvi, lastnoročno podpisani tožbi, tožnik navaja, da ne drži, da bi zaprosil za azil izključno zaradi izboljšanja ekonomske situacije. Posebej opozarja na izjavi, podani v azilnem postopku, ki sta izpuščeni iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da so bili otroci, ki so živeli na cesti, izključeni iz družbe, podvrženi poniževanju in vsakodnevnemu posmehovanju, ter da je pomoč iskal tudi v Centru za socialno delo, vendar so mu rekli, da oni pomagajo samo tistim, ki so invalidi in bolni. Meni, da je odločba nezakonita, ker tožena stranka sploh ni ugotavljala pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi če tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Ženevske konvencije, s tem še ni rečeno, da ob vrnitvi ne bi mogel utrpeti resne škode v smislu "nehumanega ali poniževalnega ravnanja". Ta nevarnost je jasno zatrjevana v obeh navedenih izjavah. Kako nevarnost dojema sam, je razvidno tudi iz priloženih zdravniških izvidov po poskusu samomora, ki je bil posledica obupa po prejemu zavrnilne odločbe.

V tožbi, vloženi po pooblaščencu, tožnik najprej povzema potek postopka in razloge za vložitev prošnje za azil. Ocenjuje, da je tožena stranka njegove navedbe presodila pavšalno, formularno in brez podrobnejše obrazložitve, z navajanjem sodne prakse ter zakonske podlage, ki za konkretno zadevo sploh ni relevantna. Res je, da je tožeča stranka navajala razloge, ki lahko na prvi pogled kažejo predvsem na ekonomske razloge, vendar pa njene navedbe o tem, da jo je bilo strah za življenje, da je bila izpostavljena poniževanju, da je bila večkrat pretepena, da so na Centru za socialno delo odklonili pomoč in da je bila v teh okoliščinah prepuščena sama sebi, kažejo na to, da bi bila tožeča stranka ob vrnitvi v izvorno državo lahko soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, saj bi bila izpostavljena nehumanemu in poniževalnemu ravnanju, pristojne institucije pa zanjo ne bi ustrezno poskrbele. V podporo tem trditvam tožeča stranka navaja še, da je bila namenjena v Italijo, ker naj bi tam lepo skrbeli za mladoletnike, kar kaže na ranljivost in resno stisko, ki presega stisko v ekonomskem smislu. Opozarja tudi na zdravniško mnenje, ki ga je prejela naknadno, zato ga brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku na prvi stopnji, iz tega mnenja pa izhaja, da trpi za posledicami posttravmatskega stresa, ki je posledica težkih razmer, v katerih je tožeča stranka živela na Kosovem. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka že samo glede na razloge, navedene ob podaji prošnje za azil, to prošnjo presojati v rednem, ne pa pospešenem postopku. Morala bi preučiti informacije o državi izvora, predvsem o tem, kakšno varstvo je tam zagotovljeno osebam, ki živijo v okoliščinah, v kakršnih je živela tožeča stranka, pri čemer ne zadostuje, da je izvorna država sprejela vrsto mednarodnih aktov, ki jo zavezujejo k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter da ima vzpostavljene mehanizme demokratične in pravne države. Tožena stranka bi morala prošnjo tožeče stranke v rednem postopku obravnavati tudi zato, ker je bila tožeča stranka ob podaji te prošnje še mladoletna. Tožeča stranka je navedla tudi, da je brez premoženja in brez zaposlitve, zato je sodišču predlagala, naj jo oprosti plačila sodnih taks.

Tožba je utemeljena.

35. člen ZAzil v 2. alinei 2. odstavka kot enega od razlogov, iz katerih pristojni organ lahko takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, navaja tudi prihod prosilca izključno iz ekonomskih razlogov.

V zvezi s tem sodišče najprej ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko niso povzete tiste tožnikove navedbe iz prošnje za priznanje azila, na katere tožnik izrecno opozarja (v obeh tožbah), in se nanašajo na ogroženost, stalno zaničevanje, izključenost iz družbe, večkratne pretepe in strah za življenje. Prav te navedbe pa so bistvenega pomena za presojo, ali tožnik za svoj prihod v Republiko Slovenijo res navaja le okoliščine ekonomske narave. V teh izjavah namreč tožnik opisuje izpostavljenost ravnanju, ki bi utegnilo - posebej glede na njegovo starost - ustrezati pravnemu standardu resne škode, kot ga vzpostavlja postavka (b) 2. alinee 3. točke 1. odstavka 2. člena ZAzil (nehumano ali poniževalno ravnanje), pa tudi nesposobnost izvorne države, da bi tako ravnanje preprečila. Tožnik sicer res navaja svoje slabe ekonomske razmere ter željo, da bi jih z odobritvijo azila izboljšal, vendar te razmere - skupaj s svojimi družinskimi razmerami - jasno opredeljuje predvsem kot vzrok za izpostavljenost zgoraj opisanemu ravnanju. Ocena tega ravnanja v smislu zgoraj navedene zakonske norme bi po presoji sodišča morala predstavljati težišče tega azilnega postopka. Na podlagi tožnikovih izjav, podanih v azilnem postopku, torej ni mogoče zaključiti, da so njegovi razlogi za prihod izključno ekonomske narave, kot to zahteva 2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato po oceni sodišča niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku.

Ker tožnikove izjave same po sebi opisujejo situacijo, ki bi v primeru vrnitve v matično državo utegnila pomeniti utemeljeno tveganje, da bo tožnik utrpel resno škodo, kar bi lahko pomenilo upravičenost do subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil, bi bilo nujno potrebno preveriti njihovo verodostojnost, to pa je mogoče le v rednem iz ne v pospešenem postopku. Tožnikove navedbe bo mogoče najučinkoviteje preveriti na podlagi poročil mednarodnih organizacij ali celo matične države o sposobnosti te države, zagotoviti ustrezno oskrbo in zaščito osebam v težkem socialnem položaju. Po oceni sodišča bo lahko tožena stranka tovrstna poročila priskrbela bistveno lažje in hitreje od sodišča, zato sodišče o zadevi ni odločalo samo, temveč jo je vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbah niso bili pomembni za odločitev, zato je sodišče, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Tožnik je zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Tako iz tožnikovih navedb, kot tudi iz okoliščin zadeve ter podatkov v upravnem spisu izhaja, da tožnik nima lastnih sredstev, zato je sodišče, v skladu s 1. odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah njegovemu predlogu ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks.