Jedro

Razlaga komisije za razlago KPNG se uporablja tudi za čas pred njeno objavo v Uradnem listu, saj s tem ni kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti. Razlage komisije namreč nimajo značaja pravne norme, ki bi začela veljati šele po objavi, ampak gre za pojasnilo, kakšna je pravna vsebina sporne norme že od njene uveljavitve. To pomeni, da ves čas veljavnosti KPNG povračila stroškov za prevoz na delo ni bilo mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku A. H. plačati - povrniti prevozne stroške z javnim prevoznim sredstvom na delo in z dela na relaciji Maribor - Ljubljana in obratno, nastale od

1.9.2001 do 30.10.2001 v skupnem znesku 60.840,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 46.800,00 SIT od 5.10.2001 dalje do plačila in od zneska 14.040,00 SIT od 15.11.2001 dalje do plačila in da mu je dolžna izplačati med 9.1. in 28.2.2002 nastale prevozne stroške z javnim prevoznim sredstvom sredstvom na delo in z dela na relaciji Maribor - Ljubljana in obratno, vse v skladu z vsakokratnim mesečnim obračunom z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska, to je od 5. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 28.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od dne izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, ki je zahteval povrnitev prevoznih stroškov z javnim prevoznim sredstvom na delo z obrazložitvijo, da tožena stranka k vračilu teh stroškov ni zavezana glede na določbe 3. odst. 48. člena v spornem obdobju veljavnega Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ker je tožnik odklonil oz.

odpovedal organizirano bivanje v samski sobi in to brez soglasja pristojne službe tožene stranke. Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da je že navedeni pravilnik pravno veljavna podlaga za opisano ravnanje toženke. Vendar tožnik opozarja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo njegovih zatrjevanj, da citirane določbe navedenega pravilnika toženka v spornem obdobju ne bi smela uporabljati, saj ta določba ni v skladu z določbami Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti in sicer 2. točke

42. člena te pogodbe. Po mnenju tožnika je nedopustno, da tožena stranka odločitve delovnopravne narave opira na določbe njenih internih aktov, ki niso v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti oz. so v nasprotju z vsebino le-te.

Tožena stranka sicer po 1.3.2002, ko je bila objavljena obvezna razlaga 2. točke 42. člena citirane kolektivne pogodbe, kljub temu, da ni spremenila vsebine 3. odst. 48. člena internega pravilnika, to obvezno razlago upošteva. To pa pomeni, da ni nobene dejanske in ne pravne podlage, da toženka ni bila zavezana k takemu ravnanju tudi že prej.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004), je pa pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povračilo prevoznih stroškov za čas od 1.9.2001 do

30.10.2001 ter od 9.1.2002 do 28.2.2002, pravno zmotno. Sodišče je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožniku za sporni čas ne pripada povračilo prevoznih stroškov, ker takrat še ni bila objavljena razlaga 2. točke 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur.l. RS št. 19/2002), s katero je komisija zavzela stališče, da povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ni mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča delavca, saj zmotno šteje, da bi bilo v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti, če bi se razlaga komisije za razlago KPnd uporabljala tudi za čas pred njeno objavo v Uradnem listu RS. Razlage, ki jih sprejema komisija za razlago KPnd namreč nimajo značaja nove pravne norme, ki bi začela veljati šele po objavi, temveč gre za pojasnilo, kakšna je pravna vsebina sporne norme že od njene uveljavitve. Navedeno pomeni, da ves čas veljavnosti KPnd povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ni bilo mogoče pogojevati s ponudbo za spremembo bivališča delavca. Ker je v skladu z 2. točko 42. člena KPnd delavec upravičen do nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza, je potrebno zato ugotoviti, da v skladu z razlago komisije za razlago KPnd z dne

1.3.2002 te pravice ni možno omejiti s splošnimi akti delodajalca. To pa pomeni, da tudi tožniku te pravice ni možno omejiti z določbo 3. odst. 48. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki določa, da delavcu ne pripada povračilo povečanih stroškov za prevoz na delo in z dela, če odkloni bivanje v samski sobi, ali če brez soglasja pristojne službe odpove organizirano nastanitev.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno zaključiti, da je za presojo odločitve v obravnavanem sporu nepomembno, če je tožnik brez soglasja pristojne službe odpovedal organizirano nastanitev v samski sobi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je tako stališče v nasprotju z razlago komisije v zvezi z razlago 2. točke 42. člena KPnd. Iz navedenih razlogov ni mogoče upoštevati

3. odst. 48. člena pravilnika tožene stranke o plačah, saj bi upoštevanje te določbe pomenilo oženje pravic iz kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, kar pa je materialnopravno nepravilno.

Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v postopku ni ugotavljalo, koliko znašajo prevozni stroški tožnika v spornem obdobju. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku tožnika odločiti po vsebini in ugotoviti, koliko znašajo njegovi prevozni stroški za sporno obdobje in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.