Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek.

Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično.

Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede - odločitve o odgovornosti za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP (točka I/1 izreka) - določitve sankcij za ta prekršek (II/1 izreka), - izreka sankcij nad 540,00 EUR, - vštetja pridržanja v globo nad zneskom 520,00 EUR (III. točka izreka), - plačila sodne takse nad zneskom 54,00 EUR in obveznosti plačila stroškov strokovnega pregleda v višini 348,49 EUR in izvedenskega mnenja v višini 390,48 EUR (IV. točka izreka), ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in v preostalih, nerazveljavljenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, petem odstavku 16. člena ZPrCP in šestem odstavku 25. člena ZMV-1, ki jih je storil s tem, da je 6. 10. 2019 ob 12.15 uri vozil neregistriran osebni avtomobil znamke Renault, tip Clio, z nameščenima pretečenima preizkusnima registrskima tablicama, po K. ulici v Celju, iz smeri D. ceste v smeri proti J. ulici, pri tem pa je v cestnem prometu vozil pod vplivom psihoaktivnih zdravil, saj je bilo na podlagi toksikološke preiskave ugotovljeno: 1. da je imel v krvi diazepam ter nordazepam (ki sta uvrščena med benzodiazepinske anksiolitike in hipnotike tj. V III. skupino po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, pod zaporednim številkama 6 in 29), 2. da pri sebi ni imel vozniškega dovoljenja in 3. da vozilo, ki ga je vozil, ni bilo registrirano. Za prekršek vožnje pod vplivom psihoaktivnih zdravil mu je določilo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorijo, za prekršek vožnje brez vozniškega dovoljenja globo v višini 40,00 EUR, za prekršek vožnje neregistriranega vozila pa globo v višini 500,00 EUR. Na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je nato obdolžencu izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.740,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk. V izrečeno globo mu je vštelo čas pridržanja, ki se je izvrševalo 6. 10. 2019 od 13.00 do 21.23 ure. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v znesku 254,00 EUR, stroške strokovnega pregleda v višini 348,49 EUR ter stroške izvedenskega mnenja v višini 390,48 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obdolženec in njegov zagovornik. Slednji uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnih določb zakona ter predlaga, da se sodba razveljavi in zadeve vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje zasliši v pritožbi predlagani priči in zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja. Obdolženec smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek zoper njega ustavi oz. da se mu sankcije ne izrečejo ter da se ga oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede prekrška po petem odstavku 16. člena ZMV-1

4. Sodišče prve stopnje je po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila 6. 10. 2019 ob 12. 15 uri pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oz. listine, s katero bi dokazal, da sme voziti vozilo v cestnem prometu. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru, saj je povedal, da policistu ni mogel pokazati vozniškega dovoljenja, ker mu je bilo odtujeno. Sodišče prve stopnje takemu zagovoru utemeljeno ni verjelo, saj obdolženec v zagovoru ni podrobneje pojasnil, kdaj in na kak način naj bi mu bilo vozniško dovoljenje odtujeno. Šele v pritožbi obdolženec nekoliko podrobneje pojasnjuje, da naj bi se to zgodilo ob tem, ko mu je med potovanjem na Severni pol (na katero se je odpravil s kolesom, a prispel le do Poljske, od koder se je moral vrniti v Slovenijo zaradi grožnje uničenja njegovega avtomobila) bila ukradena denarnica z vsemi dokumenti. Tudi iz teh navedb ne izhaja kje in kdaj naj bi se to zgodilo, da bi lahko sodišče presodilo, ali je obdolženec imel zadostne možnosti, da na upravni enoti prijavi odtujitev vozniškega dovoljenja in zahteva izdajo novega. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek in mu je sodišče prve stopnje zato utemeljeno očitalo, da je nedvomno vedel, da mora pri sebi imeti listino, s katero lahko izkaže, da sme voziti motorno vozilo v cestnem prometu in da se je nedvomno zavedal, da lahko zaradi tega, ker take listine nima, nastane prepovedana posledica tj. prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP in je vanjo privolil. 5. Tudi zagovornikove navedbe, da je bila obdolžencu popolnoma neutemeljeno izrečena globa v višini 40,00 EUR, ker pri sebi ni imel vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo odtujeno, pa zadeve na upravni enoti še ni mogel urediti, so povsem pavšalne in glede na zgoraj pojasnjeno neutemeljene. Čeprav se je mogoče delno strinjati z zagovornikom, da pozabljena izkaznica ob vsej sodobni informacijski tehnologiji, ki omogoča, da se preveri veljavnost vozniškega dovoljenja, ne predstavlja hude nevarnosti za varnost cestnega prometa, je vendarle tudi to eno izmed pravil cestnega prometa, ki ga morajo vozniki upoštevati in za kršitev katerega je predpisan izrek globe. Dejstvo, da ne gre za hud prekršek, se odraža že v višini predpisane globe, za izrek opomina pa bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 21. člena ZP-1, ki pa glede na odsotnost konkretnejših navedb o odtujitvi vozniškega dovoljenja in obdolženčevih prizadevanjih za pridobitev nove listine, niso izkazani. Zato tudi zagovornikove pritožbene navedbe ne omajejo pravilnosti odločitve o obdolženčevi odgovornosti za storitev prekrška po petem odstavku 16. člena ZPrCP, niti odločitve o določitvi predpisane sankcije za tovrstni prekršek, prav tako pa se ni mogoče strinjati s stališčem, da izrek globe v tem delu kaže na nastrojenost policista zoper obdolženca, ker zaradi takega prekrška kakšne druge osebe ne bi kaznoval. Glede prekrška po šestem odstavku 25. člena ZMV-1

6. Sodišče prve stopnje je prav tako zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec 6. 10. 2019 vozil motorno vozilo, ki ni bilo registrirano. Obdolženec v zagovoru ni nasprotoval navedbam v obdolžilnem predlogu, da motorno vozilo, ki ga je vozil, v času vožnje ni bilo registrirano, saj je v zagovoru zgolj pojasnjeval, da je avto kupil, ker ga potrebuje zaradi zdravstvenih težav ter da je krivda policije, da avto ni registriran, ker so mu ga (po njegovem mnenju) protipravno zasegli. Tudi v pritožbi obdolženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da motorno vozilo, ki ga je vozil 6. 10. 2019, ni bilo registrirano, temveč zgolj ponovno pojasnjuje zakaj je kupil ta avtomobil in zakaj ga potrebuje, da ga je takrat ″opremil″ s tehničnim pregledom, novo sklenjenim zavarovanjem in novima registrskima tablicama (...), nato pa so policisti ta avto zasegli njegovemu prijatelju zaradi suma storitve kaznivega dejanja in ga želeli uničiti. Zagovornik pa zgolj opravičuje uporabo pretečenih preizkusnih tablic, ko zatrjuje, da obdolženec ni vedel, da sta preizkusni tablici pretečeni in da v tem delu za prekršek ne more biti kriv, ker ni ravnal niti naklepno, niti iz malomarnosti, saj je verjel prijatelju, da so tablice veljavne in ni imel razloga, da bi o tem dvomil ali menil nasprotno. Glede na to, da se obdolžencu ni očitalo, da je na vozilu uporabil preizkusne tablice, ki niso bile izdane za vozilo, ki ga je vozil, temveč da je vozil neregistrirano vozilo, so take pritožbene navedbe neutemeljene. Vendar pa take navedbe poleg navedb samega obdolženca v zagovoru in pritožbi, jasno kažejo na to, da se je obdolženec zavedal, da avto, ki ga vozi, ni registriran in da zato ne bi smel biti z njim udeležen v cestnem prometu. Obdolženec je nedvomno vedel, da preizkusne tablice niso bile izdane za njegov avtomobil v skladu s pogoji iz 31. člena ZMV-1, saj jih ni pridobil pri pristojni registracijski organizaciji temveč od prijatelja, nedvomno pa je tudi vedel, da avto ni zavarovan in registriran, saj sicer ne bi namestil preizkusnih tablic, katerih veljavnost je potekla. Čeprav bi glede na pojasnjeno obdolžencu bilo mogoče očitati ravnanje z direktnim naklepom, je sodišče prve stopnje obdolžencu očitalo ravnanje z zavestno malomarnostjo, ker bi kot voznik moral biti pozoren na potek veljavnosti prometnega dovoljenja in je ravnal neodgovorno, ko je kljub zavedanju možnosti nastanka prepovedane posledice, lahkomiselno mislil, da ne bo nastala. Ne glede na to, pa ni nobenega dvoma, da je obdolženi izpolnil tako objektivne kot tudi subjektivne znake očitanega mu prekrška vožnje neregistriranega motornega vozila v cestnem prometu. Ker je v šestem odstavku 25. člena ZMV-1 jasno predpisano, da se z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju s prvim ali tretjim odstavkom 25. člena ZMV-1, obdolžencu pa se očita kršitev 1. točke prvega odstavka 25. člena ZMV-1, je sodišče prve stopnje za ta prekršek obdolžencu utemeljeno in zakonito določilo globo v višini 500,00 EUR.

7. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da je izrek sankcij nesmiseln in da je že začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ki je trajal 6 mesecev, povsem zadostna kazen, s čimer napada odločitev sodišča prve stopnje o določitvi in izreku sankcij za storjene prekrške, glede določitve sankcij za prekrška po petem odstavku 16. člena ZPrCP in šestem odstavku 25. člena ZMV-1, poudarja, da je sodišče ob ugotovitvi, da je obdolženec za očitani mu prekršek odgovoren, dolžno izreči sankcijo v predpisani višini, razen če se ugotovijo posebne olajševalne okoliščine iz šestega odstavka 26. člena ZP-1, na podlagi katerih je mogoče omiliti globo in jo izreči v nižjem znesku od zakonsko predpisane, take okoliščine pa v spisovnem gradivu in pritožbenih navedbah niso izkazane.

Glede prekrška vožnje po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP

8. V zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom prepovedanih substanc je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu bil pod vplivom psihoaktivnih zdravil, ki so zmanjšala njegovo sposobnost za vožnjo. S toksikološko analizo vzorca obdolženčeve krvi, ki ga je oddal v okviru zakonito odrejenega strokovnega pregleda po 107. členu ZPrCP, je bila v obdolženčevi krvi ugotovljena prisotnost diazepama in nordazepama, ki sta uvrščena pod 6. in 29. zaporedno številko III. skupine snovi po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Ker se v skladu z drugim odstavkom 106. člena ZPrCP šteje, da je pod vplivom snovi iz prvega odstavka 106. člena ZPrCP voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini, je povsem utemeljen očitek, da je obdolženec obravnavanega dne vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc.

9. Obdolženčeve navedbe v zagovoru, da nikoli ne vozi pod vplivom prepovedanih substanc, in navedbe v obdolženčevi pritožbi, da je že 20 let vzoren voznik, da je hitri test na ugotavljanje prisotnost drog v telesu pokazal očitno napačen rezultat in preveč vsebnosti prepovedanih drog in da je tak test nezanesljiv, ker bi lahko prišlo do kontaminacije obdolženca s prepovedanimi substancami s strani policistov ali sopotnika, prepričljivost zaključkov sodišča prve stopnje o dokazanosti objektivnih znakov prekrška vožnje motornega vozila pod vplivom prepovedanih substanc ne morejo omajati. Nanje tudi ne vplivajo pritožbene navedbe obdolženca in zagovornika o tem, da obdolženec vozniško dovoljenje in motorno vozilo nujno potrebuje zaradi zdravstvenih težav v zvezi z ramenskim obročem in hrbtenico, ki obdolženca ovirajo v vsakdanjem življenju in zaradi njih niti hoditi ne more normalno, ter da naj bi bile te težave posledica dolgoletnega izživljanja s strani organov pregona z namenom pohabiti in onesposobiti funkcioniranje obdolženca. Te pritožbene navedbe namreč niso v nikakršni zvezi s ključno ugotovitvijo, da je bila z analizo ugotovljena prisotnost prepovedanih substanc v obdolženčevi krvi.

10. Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično in da naj bi zdravnik D. S., ki je opravljal klinični del strokovnega pregleda obdolženca potrdil, da so obdolženčeve vozniške sposobnosti nadpovprečne, da obdolženec ne predstavlja nobene nevarnosti za varnost cestnega prometa ter da naj bi obdolženec z odliko opravil preizkus sposobnosti za vožnjo s hojo po ravni črti tako z odprtimi kot tudi z zaprtimi očmi. Tudi če te navedbe ne bi bile v izrecnem nasprotju z vsebino izvedenih dokazov – iz naročila za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina zaradi ugotavljanja vpliva alkohola, mamil in psihoaktivnih zdravil (priloga A4 spisa) namreč jasno izhaja, da je hoja po črti z zaprtimi očmi bila nezanesljiva, da je bila nezanesljiva tudi stoja na eni nogi in da je zdravnik, ki je opravil pregled obdolženca označil, da obstaja sum vpliva mamil ali psihoaktivnih snovi – bi za izpolnjevanje objektivnih znakov prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP bila odločilna toksikološka analiza obdolženčevega vzorca krvi. Ob nedvomno ugotovljeni prisotnost diazepama in nordazepama v obdolženčevi krvi, zaslišanje zdravnika, ki je opravljal klinični del strokovnega pregleda, ki ni bilo predlagano, ni smiselno in ni potrebno niti z vidika načela materialne resnice. Zdravnik bi lahko izpovedoval le o svojih zaznavah vpliva prepovedanih substanc, ne pa tudi o sami prisotnosti prepovedanih substanc v obdolženčevi krvi, zaradi česar gre za dokaz, ki ni primeren za dokazovanje dejstva, ki bi lahko razbremenilo obdolženca. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe in izvajanja dokazov v obdolženčevo korist, ko ni zaslišalo zdravnika D. S. 11. Prav tako iz zgoraj navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati zaslišanja P. G., obdolženčevega sopotnika obravnavanega dne, ki naj bi bil znan uživalec prepovedanih drog, da bi raziskalo možnost prenosa prepovedanih drog ob tesnem kolegialnem telesnem stiku obdolženca z P. G. preko fizikalnega pojava difuzije oz. osmoze, ki ga poleg zagovornika smiselno omenja tudi obdolženec v svoji pritožbi. Poleg tega, da tak dokazni predlog kljub vsem opozorilom pred zaslišanjem obdolženca ni bil podan, iz odgovora na vprašanja sodišča od 1 do 3 na 6. strani izvedenskega mnenja dr. G. K. jasno in nedvoumno izhaja, da prisotnost diazepama in nordazepama lahko izvira le iz obdolženčeve uporabe teh učinkovin, ki se nahajata v zdravilu Apaurin, za katerega je obdolženec ob strokovnem pregledu izjavil, da ga je užival tistega dne ob 10. uri.

12. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede nezanesljivosti preliminarni testa DrugWipe, ki jo obdolženec omenja zgolj pavšalno, zagovornik pa take navedbe pojasnjuje z navedbami, da je test pokazal prisotnost skoraj vseh prepovedanih drog, strokovni pregled oz. toksikološka analiza pa le diazepam in nordazepam, ki v hitrem testu nista bila ugotovljena. Slednje ne drži, saj je hitri test pokazal prisotnost canabisa, benzodiazepina, opijatov in kokaina, toksikološka preiskava pa prisotnost diazepama, nordazepama, tramadola in benzoilekognina. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja (list. št. 50 – 52 spisa), je diazepam dejansko benzodiazepin, na katerega je bil hitri test pozitiven, nordazepam pa metabolit diazepama, ki je še vedno psihoaktivno učinkovit; tramadol je opioidni analgetik, prisotnost opijatov pa je pokazal tudi hitri test, prisotnost benzoilekognina v krvi pa kaže na uživanje kokaina, katerega prisotnost je pokazal tudi hitri test. Tako je razlika med hitrim testom in toksikološko preiskavo zgolj v prisotnosti canabisa, kar pa je navsezadnje nepomembno, saj je podlaga za odločanje o odgovornosti za storitev prekrška vožnje pod vplivom prepovedanih substanc toksikološka analiza, hitri test pa le dodatni pripomoček pri ugotavljanju suma, da je voznik pod vplivom prepovedanih substanc.

13. Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, so neutemeljeni tudi zagovornikovi očitki o nezakonitosti strokovnega pregleda, ker obdolžencu ni bilo omogočeno, da bi oddal urin, s čimer bi lahko dokazal, da so morebitni sledovi zdravil, ki jih je užival, že izločali iz telesa in na obdolženčeve zmožnosti za vožnjo v nobenem smislu niso vplivali. Obdolženec je po lastnih navedbah v zagovoru pojasnil, da je ob strokovnem pregledu izjavil, da vzorca urina ne more oddati, a v konkretnem primeru ravnanje policistov, ki niso čakali na to, kdaj bi bil obdolženec zmožen oddati urin, na obdolženčev položaj ni imelo nobenega vpliva. Analiza vzorca urina bi bila relevantna samo v primeru, če se v vzorcih obdolženčeve krvi ne bi ugotovila prisotnost prepovedanih substanc, bi pa bile te zaznavne v urinu. Četrti odstavek 106. člena ZPrCP namreč določa, da se v primeru, če se s toksikološko preiskavo telesnih tekočin ugotovi prisotnost prepovedanih drog ali drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov le v urinu, voznika napoti na kontrolni zdravstveni pregled v skladu z zakonom, ki ureja voznike. Neodvzem vzorca urina tako na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nima nobenega vpliva.

14. Vendar pa tako obdolženec, kot tudi zagovornik v pritožbah sodišču prve stopnje utemeljeno očitata nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s vprašanjem odgovornosti za storitev prekrška vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, saj zagovornik poudarja, da obstaja možnost, da je ugotovljena prisotnost psihoaktivnih snovi posledica (dolgotrajnega) uživanja močnih analgetikov, ki jih mora obdolženec jemati zaradi bolečin, obdolženec pa navaja, da zagotovo ni užival prepovedanih drog, da pa je mogoče lahko to posledica dolgotrajnega uživanja predpisane terapije za zdravljenje poškodbe, ki pa je v času vožnje ni jemal. 15. Kot je bilo omenjeno zgoraj, iz izvedenskega mnenja izhaja, da se diazepam, ki se razgradi v nordazepam, nahaja v zdravilu Apaurin, za katerega je sam obdolženec povedal, da ga je užival kritičnega dne, le dve uri pred ustavitvijo. Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v cestnem prometu. Rezultat toksikološke preiskave sicer res nesporno dokazuje, da je obdolženec pred vožnjo užival prepovedane substance, vendar pa je kljub temu preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, ali se je obdolženec dejansko zavedal, da lahko s tem, ko po zaužitju določenih zdravil vozi motorno vozilo v cestnem prometu, stori prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. Da bi lahko sodišče utemeljeno sklepalo o tem, ali se je obdolženec zavedal, da lahko z vožnjo po zaužitju Apaurina stori očitani mu prekršek, bi moralo opraviti poizvedbe pri obdolženčevem izbranem zdravniku o tem, ali mu je tako zdravilo bilo predpisano, s kakšnimi navodili in ali je prejel ustrezna pojasnila oz. opozorila v zvezi z dovoljenostjo vožnje motornih vozil v cestnem prometu po zaužitju tega zdravila oziroma tudi o tem, ali so mu bila predpisana kakšna druga zdravila, ki vsebujejo učinkovino diazepam oz. nordazepam, ter podana opozorila v zvezi uživanjem teh zdravil. 16. Ker je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v smislu zgoraj pojasnjenega, in je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo postopka in okoliščine primera, ne more samo izvesti dokaznega postopka, je pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, določitve sankcij za ta prekršek ter delno glede izreka enotne sankcije in naložitve plačila stroškov postopka o prekršku v delu, ki se nanaša na prvoočitani prekršek (osmi odstavek 163. člena ZP-1), v preostalih delih pa pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred ponovnim odločanjem o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, od obdolženčevega izbranega osebnega zdravnika zahtevati pojasnila o tem, katera zdravila so mu bila predpisana v času storitve prekrška, ali je v primeru, če so mu bila predpisana zdravila, ki vsebujejo kot učinkovino diazepam, bil opozorjen na prepoved vožnje motornih vozil v cestnem prometu v času uživanja teh zdravil, o čemer naj osebni zdravnik predloži tudi kopijo tistega dela zdravstvene dokumentacije, iz katerega izhaja, da je obdolženec ustrezna pojasnila prejel. Po potrebi pa bo lahko opravilo tudi poizvedbe pri drugih institucijah, kjer je bil obdolženec v času predmetnega postopka tudi hospitaliziran, kot izhaja iz dopisa PP ... z dne 23. 4. 2020 na list. št. 67 spisa, in po potrebi izvedlo druge dokaze po lastni presoji, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali so izpolnjeni tudi subjektivni znaki prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP.