Jedro

V primeru izpolnjenih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 328. členu KZ-1 ni treba samostojno sankcionirati opustitve dolžnosti posredovanja osebnih podatkov in drugih okoliščin prometne nesreče (135. člen ZVCP-1).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odpravi izpodbijani plačilni nalog Postaje prometne policije Maribor z dne 31. 12. 2008. II. Razveljavi se sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 765/2010 z dne 3. 3. 2011 in odločba o prekršku Postaje prometne policije Maribor z dne 2. 4. 2009.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Postaja prometne policije Maribor, je L. Z. izdal plačilni nalog na podlagi 57. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zaradi prekrška po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim ji je izrekel globo 500 EUR. Zoper plačilni nalog je bil vložen ugovor, o katerem je prekrškovni organ odločil z odločbo o prekršku in storilki izrekel enako sankcijo. Storilkino zahtevo za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljutomeru zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 v zvezi z 12. členom ZP-1 in določbe četrtega odstavka 57. a člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče odpravi plačilni nalog Postaje prometne policije Maribor z dne 31. 12. 2008 ter razveljavi sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 27017/2010 z dne 16. 12. 2010. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenemu zagovorniku, ki je nanjo odgovoril ter izrazil strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je prekrškovni organ o prekršku po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1 odločil dvakrat, in sicer s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter storilki dvakrat izrekel globo, s čimer je kršil načelo ne bis in idem. Po določbi četrtega odstavka 57. a člena ZP-1 bi moral prekrškovni organ na podlagi vloženega ugovora prvotno izdan plačilni nalog odpraviti in nato izdati odločbo o prekršku.

5. Zoper storilko je bil izdan plačilni nalog po 57. a členu ZP-1 (posebni plačilni nalog), ki se lahko izda le zaradi kršitve zakonov o varnosti javnega reda in miru, o varnosti cestnega prometa, o tujcih in o nadzoru državne meje (novela ZP-1G je le drugače opredelila področja njegove uporabe, tako da so namesto izrecne navedbe zakonov našteta področja njegove uporabe). Posebni plačilni nalog je predviden za primer, ko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek ugotovi na podlagi zbranih obvestil in dokazov, ne pa z osebno zaznavo kršitve ali z uporabo tehničnih sredstev ali naprav. Od običajnega plačilnega naloga se razlikuje tudi po poti s pravnimi sredstvi, saj zoper njega ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo, ampak ugovor, ki šteje kot izjava kršitelja v hitrem postopku. Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper posebni plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora, ki bo ponavadi vodil v dopolnitev dokaznega postopka, niso pa izključeni niti ugovori pravne narave. Na podlagi ugovora prekrškovni organ nato plačilni nalog odpravi in o ugovoru odloči z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavi. Izrek odločbe mora torej imeti dva dela: v prvem delu se izreče odprava plačilnega naloga zaradi ugovora, v drugem delu pa se znova odloči o prekršku. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo o prekršku znova odločeno o glavni stvari, to je o prekršku po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1, posebni plačilni nalog pa ni bil odpravljen, zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka.

6. V nadaljevanju zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je bil isti historični dogodek (zapustitev mesta prometne nesreče) obravnavan v prekrškovnem postopku zaradi prekrška po tretjem odstavku 135. člena ZVCP-1 in v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), s čimer je bilo kršeno načelo ne bis in idem . Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je bila kršena tudi določba 12. člena ZP-1, saj se postopek o prekršku ne bi smel voditi, če gre za kaznivo dejanje, ki ima vse znake prekrška.

7. Za obravnavani primer so pomembne ugotovitve, da je storilka dne 31. 12. 2008 ob 19.20 uri v naselju R. proti naselju B. vozila osebni avtomobil in zaradi vožnje preblizu desnega roba vozišča z desnim vzvratnim ogledalom zadela pešca I. B., katerega je ob trčenju odbilo v zrak in je po 3,1 m padel na vozišče. Storilka osebnega vozila ni zaustavila in je neprekinjeno peljala naprej v smeri naselja B. Prekrškovni organ je po izsleditvi storilki izdal plačilni nalog zaradi prekrška po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1, ker soudeležencu ni posredovala osebnih podatkov, podatkov o vozilu ter podatkov o drugih okoliščinah nesreče. Obenem je prekrškovni organ na Okrožno državno tožilstvo Maribor podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po drugem odstavku 328. člena KZ-1. Zoper plačilni nalog je bil vložen ugovor, o katerem je prekrškovni organ odločil z odločbo o prekršku z dne 2. 4. 2009. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo je o prekršku pravnomočno odločilo Okrajno sodišče v Ljutomeru s sodbo ZSV – 765/2010 z dne 3. 3. 2011, ki je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo. O kaznivih dejanjih povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1 je na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 26. 5. 2009 odločilo Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo II K 27017/2010-72 z dne 16. 12. 2010 in obdolženo L. Z. spoznalo za krivo očitanih dejanj. Sodba je postala pravnomočna 31. 12. 2010, to je pred izdajo sodbe o prekršku.

8. V času nastanka obravnavane prometne nesreče je dolžnosti udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči urejal takrat veljavni ZVCP-1 (Uradni list RS, št. 83/2004, 35/2005, 67/2005 - Odl. US, 69/2005, 76/2005 – ZDCOPMD, 108/2005, 70/2006 – ZIKS-1B, 105/2006, 123/2006 - Odl. US, 139/2006 – ZORed, 37/2008, 57/2008 – ZLDUVCP). K dolžnostnemu ravnanju niso zavezani le udeleženci v prometni nesreči, ampak je na podlagi prvega odstavka 135. člena ZVCP-1 vsakdo dolžan pomagati v prometni nesreči, tako da pomaga reševati človeška življenja, pomaga preprečevati ogrožanje drugih udeležencev cestnega prometa ter preprečiti ali omiliti ekološko nesrečo. Drugi odstavek pa posebej opredeljuje dolžnosti udeležencev v prometni nesreči, torej tistih oseb, ki so ali aktivno prispevale k nastanku prometne nesreče, kakor tudi tistih, ki so bile s tem ravnanjem poškodovane ali so utrpele škodo na svojem premoženju. Prometne nesreče so glede na težo posledic razdeljene v štiri kategorije. V I. kategoriji so tiste, v katerih je nastala samo materialne škoda, v II. kategoriji so nesreče, pri katerih je najmanj ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo, v III. pa najmanj hudo telesno poškodbo. V IV. kategorijo so razvrščene prometne nesreče, v katerih najmanj ena oseba za posledicami nesreče umre. Dolžnosti udeležencev prometne nesreče, pri kateri nastane samo materialna škoda, so manj stroge, kot v primeru prometne nesreče, kjer pride do telesnih poškodb udeležencev. V primeru prometne nesreče I. kategorije se vozilo čim prej odstrani z vozišča, policije se praviloma o dogodku ne obvešča, zato se tudi ne opravi ogled kraja prometne nesreče. Ko si udeleženci oziroma oškodovanci izmenjajo osebne podatke in druge podatke, ki so potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka ali ko izpolnijo Evropsko poročilo o prometni nesreči, lahko zapustijo kraj prometne nesreče. Tisti neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil kraj prometne nesreče še preden je soudeležencem ali oškodovancem posredoval navedene podatke, mora njih ali policijo nemudoma obvestiti, da je bil udeležen v prometni nesreči in posredovati podatke o okoliščinah prometne nesreče ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev (tretji odstavek 135. člena ZVCP-1). Na drugi strani so v primeru prometnih nesreč II., III. ali IV. kategorije udeleženci prometne nesreče dolžni pomagati poškodovancem, zavarovati in označiti kraj prometne nesreče, o dogodku obvestiti policijo in ostati na kraju prometne nesreče, dokler ogled ni končan. Kadar se torej opravi ogled prometne nesreče, to pa je vedno v primeru prometne nesreče II., III. in IV. kategorije, v primeru nesreče I. kategorije pa samo takrat, kadar udeleženci tako želijo, udeleženci prometne nesreče mesta prometne nesreče vse do dokončanja ogleda ne smejo zapuščati, zato določba tretjega odstavka 135. člena ZVCP-1 zanje ni uporabljiva.

9. Storilki se je očitalo, da je s tem, ko je zapustila mesto prometne nesreče in upravičenca do podatkov ali policije o nesreči ni obvestila oziroma s tem, da je odpeljala s kraja dogodka, ne da bi poškodovanemu pešcu nudila pomoč, storila prekršek po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1 in kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, s čimer je bila po mnenju vrhovnega državnega tožilca neupravičeno dvojno kaznovana.

10. Vsak udeleženec prometne nesreče mora soudeležencem oziroma oškodovancem posredovati osebne podatke in druge podatke, ki so potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V primeru prometne nesreče, kjer je nastala zgolj materialna škoda, je to glavna in temeljna dolžnost udeleženca nesreče, v primeru prometne nesreče II., III. ali IV. kategorije je temeljna dolžnost udeleženca prometne nesreče ostati na kraju prometne nesreče in poškodovanim osebam nuditi pomoč, kar pa ga ne razbremeni drugih dolžnosti, ki mu jih nalaga drugi odstavek 135. člena ZVCP-1. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 171/2000 zavzelo stališče, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 329. členu KZ (sedaj 328. členu KZ-1) samo takrat, če je poškodovanec v prometni nesreči dobil najmanj lahko telesno poškodbo. Nobenega dvoma ni, da udeleženec prometne nesreče, ki ostane na kraju dogodka, policistom ali soudeležencem že s tem dejanjem omogoči zbiranje osebnih podatkov in ugotavljanje drugih okoliščin prometne nesreče in obratno, udeleženec prometne nesreče, ki kraj dogodka zapusti in s tem poškodovanca pusti brez pomoči, oteži ali celo onemogoči svojo identifikacijo in ugotavljanje drugih okoliščin prometne nesreče. Vrhovno sodišče zato meni, da v primeru izpolnjenih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 328. členu KZ-1, potreba po samostojnem sankcioniranju opustitve dolžnosti posredovanja osebnih podatkov in drugih okoliščin prometne nesreče odpade.

11. Razmerje med prekrškovnim in kazenskim postopkom je pred uveljavitvijo novele ZP-1G in v času obravnavanega prekrška urejal 12. člen ZP-1, ki je določal, da če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku. Kazenski postopek se začne s prvim procesnim dejanjem sodišča po vložitvi obtožnega predloga, praviloma je to odreditev vročitve obtožnega akta obdolžencu ali razpis glavne obravnave. Iz prekrškovnega spisa ni razvidno, kdaj je bila odrejena vročitev obtožnega predloga obdolženki, razvidno pa je, da je bila dne 14. 6. 2010 izvedena prva glavna obravnava v kazenski zadevi II K 27917/2010 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru in bi s tem dnem prekrškovni postopek zoper storilko zaradi prekrška po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1 že moral biti prekinjen. Ker je bila storilka s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 27017/2010 z dne 16. 12. 2010 pravnomočno spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, storilki sankcija za prekršek po petem v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena ZVCP-1, na podlagi prvega odstavka 12. člena ZP-1 ne bi smela biti izrečena. Ker ima kazenski postopek prednost pred prekrškovnim, je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo o prekršku in v tem delu ni sledilo predlogu vrhovnega državnega tožilca, ki je očitno pomotoma predlagal razveljavitev kazenske sodbe.

12. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani odločbi odpravilo oziroma razveljavilo.