Jedro

S sklicevanjem na šibko finančno stanje kot posledico nemožnosti redne zaposlitve vsled širokega obsega opravljanja dela v splošno korist namreč ne more uspeti, saj je situacija, če je storilec v zamudi s plačilom posameznega obroka denarne kazni, jasno, določno in nedvoumno zakonsko urejena.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru odredilo takojšnje plačilo stranske denarne kazni v višini 2.000,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo X K 38432/2010 z dne 3. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 38432/2010 z dne 26. 2. 2020. Odločilo je, da v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep je obsojeni A. A. podal laično pritožbo, v kateri smiselno predlaga, da se mu plačilo denarne kazni odloži. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik pojasnjuje, da opravlja družbeno koristna dela v obsegu 2010 ur (1210 ur po sodbi X K 38432/2010 z dne 3. 9. 2019, op. s.), in sicer v času od 30. 3. 2022 do 8. 11. 2022. To je po njegovem mnenju razlog, da ne more imeti redne zaposlitve in tako za preživetje opravlja različna priložnostna dela. Posledično je nezmožen plačevanja stranske denarne kazni v višini 2.000,00 EUR. To bo poravnal takoj po zaključku dela v splošno korist, ko si bo poiskal redno zaposlitev.

5. S povzetimi navedbami pritožnik ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje dosledno sklicuje, v zvezi s pritožbenim zatrjevanjem obsojenega pa le še dodaja:

6. Obsojeni v pritožbi razlogov izpodbijanega sklepa niti ne graja, marveč si zgolj prizadeva poravnavo obveznosti iz naslova stranske denarne kazni preložiti v nedoločeno prihodnost, ko bo prost dela v splošno korist in redno zaposlen, s čimer pa pravilnosti in popolnosti izpodbijane odločbe ne more omajati. S sklicevanjem na šibko finančno stanje kot posledico nemožnosti redne zaposlitve vsled širokega obsega opravljanja dela v splošno korist namreč ne more uspeti, saj je situacija, če je storilec v zamudi s plačilom posameznega obroka denarne kazni, jasno, določno in nedvoumno zakonsko urejena. Po določbi petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Po tem določilu je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, saj je bil obsojeni do sprejema sedaj izpodbijane odločitve v zamudi s kar desetimi obroki izrečene denarne kazni, pri čemer pa ni z ničemer (razen s pasivno držo) izkazal pripravljenosti, da bi jih poravnal, ne glede na to, da so bili obroki odmerjeni na relativno nizek znesek (mesečno po 83,30 EUR), in navkljub iz lastnega izpostavljeni okoliščini opravljanja različnih priložnostnih del. 7. Najdaljši dopustni rok za obročno plačilo denarne kazni torej določa zakon, zato se kot neutemeljeno pokaže obsojenčevo vnovično prizadevanje za preložitev zapadlih finančnih obveznosti na zanj ugodnejše obdobje, saj mu je prvostopenjsko sodišče že omogočilo, da izrečeno denarno kazen poravna v najdaljšem zakonsko dopustnem roku (v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih). Pritožbeno sodišče opozarja, da odločitev, kdaj bo poravnal izrečeno stransko denarno kazen, ni v domeni obsojenega. Nasprotno morajo biti prav vsi obsojenčevi interesi podrejeni izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi, saj sicer sledijo neugodne posledice, na katere je bil predhodno tudi ustrezno opozorjen.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je bilo treba pritožbo obsojenega A. A. kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

9. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica premoženjskih razmer obsojenega A. A. in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.