Jedro

Ustno obvestilo toženca tožnikovemu delodajalcu, da je pri izdaji odločbe o priznanju pravice do invalidske pokojnine prišlo do pomote in bo odločba popravljena, ob nespremenjenem izreku te odločbe, ki je bila tožniku že vročena, upoštevaje, da je tožnikov delodajalec tožniku sporočil le, da ni upokojen in naj se vrne na delo, ne predstavlja protipravnega ravnanja toženca. Iz tega razloga ni podana odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je po pozivu na delo zaradi šoka zapadel v depresivno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi povzročenih psihičnih bolečin v znesku 4.172,93 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 13 % od dneva vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je sklenilo, da tožnik krije stroške postopka sam.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik po pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi izjave priče, da je bil tožnik od dne 19. 8. 2003 depresiven, da ne spi in da mu je izdala napotnico za psihiatra. Poudarja, da mu je toženec z odločbo z dne 30. 7. 2003 priznal pravico do invalidske pokojnine od 31. 12. 2002 dalje. Naslednji dan po prejemu odločbe je njegov delodajalec pri tožencu preveril pomen odločbe, nato pa je tožnik začel s pripravami na upokojitev. Dne 18. 8. 2003 pa je bil tožnik s strani delodajalca obveščen, da je pri tožencu prišlo do pomote in da ni upokojen. Takrat je tožnik doživel hud šok, tako da je moral k osebni oziroma njeni nadomestni zdravnici, ki mu je predpisala pomirjevala in ga napotila k psihiatru. Z dnem 1. 9. 2003 mu je odprla tudi bolniški stalež. Dne 3. 9. 2003 je tožnik prejel ponovno obvestilo delodajalca, da je toženec sporočil, da je odločba pravilna in je res invalidsko upokojen. Ob navedenem, predvsem pa 18. 8. 2003 ob sporočilu, da je prišlo do napake, je doživel šok, ki se je kasneje sprevrgel v depresijo, ki še vedno traja, zaradi česar se zdravi pri psihiatru. Opozarja na mnenje sodne izvedenke psihiatrinje, da je tožnik ob tem sporočilu doživel močno prizadetost z vsemi simptomi akutne reakcije na stres, še bolj kot sam strah pa je doživljal zbeganost, tesnobo, akutno stanje nemoči in notranje napetosti. Sodna izvedenka pa je navedla tudi, da so bile mesec in pol po prvem obvestilu njegove življenjske aktivnosti zaradi akutne reakcije na stres vsestransko zmanjšane. Sodišče je zato napačno interpretiralo izpoved priče, saj je sodna izvedenka podala drugačno mnenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi povzročenih psihičnih bolečin. Pri tem zatrjuje, da je zaradi sporočila tožnikovega delodajalca, da je pri izdaji odločbe toženca z dne 30. 7. 2003, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine, prišlo do pomote in ni invalidsko upokojen, doživel hud šok, ki je kasneje prerasel v depresijo. Po določbi 1. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Pravno podlago za odločitev tako predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001). Po 1. odstavku 131. člen OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s 132. členom OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Vsak lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno, kar pomeni, da morajo biti pri krivdni odškodninski odgovornosti podani prav vsi elementi civilnega delikta. Povedano drugače, če ni izpolnjen le eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, le-ta ni podana. V takšnem primeru preostalih elementov ni potrebno ugotavljati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo tožnika in priče ter pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrinje prof. dr. M.T., dr. med., zaključilo, da ravnanje toženca, ki je po izpovedbi F.K., zaposleni v kadrovski službi tožnikovega delodajalca, le-tej zagotovil, da bo popravil odločbo z dne 30. 7. 2003, kar je dne 3. 9. 2003 tudi storil, ni protipravno dejanje, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Z odločbo toženca z dne 30. 7. 2003 je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do invalidske pokojnine od 31. 12. 2002 dalje. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da naj bi tožnik (rojen leta 1946) kot delovni invalid III. kategorije izpolnil pogoja starosti (63 let) in pokojninske dobe iz 3. alineje 1. odstavka 55. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Vendar je toženec tožnikovemu delodajalcu kasneje sporočil, da je prišlo do pomote glede tožnikove starosti, in mu zagotovil, da bo napako odpravil. Toženec je tako dne 3. 9. 2003 izdal sklep o popravi pomote, s katerim je bila odločba z dne 30. 7. 2003 oziroma njena obrazložitev popravljena tako, da je tožnik – delovni invalid III. kategorije invalidnosti pridobil pravico do invalidske pokojnine na podlagi 2. alineje 1. odstavka 55. člena ZPIZ/92, saj mu zaradi starosti (nad 50 let) ni bila zagotovljena pravica do predhodne rehabilitacije. Pri tem je ključnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločba z dne 30. 7. 2003 oziroma njen izrek, skladno s katerim je bil tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine, s strani toženca ni bil spremenjen, odločba pa je postala dokončna in pravnomočna, saj se zoper njo nista pritožila niti tožnik niti njegov delodajalec. Toženec je na podlagi 10. člena ZPIZ-1 nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja in odloča o pravicah iz zavarovanja (253. člen ZPIZ-1). Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima po 251. členu ZPIZ-1 zavarovanec pravico do pritožbe, v postopku za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti pa ima to pravico tudi delodajalec. Odločba o pravici do invalidske pokojnine postane izvršljiva z dnem, ko postane pravnomočna. Po 1. odstavku 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se skladno z 249. členom ZPIZ-1 uporablja za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, če s tem zakonom ni drugače določeno, je dokončna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Pravnomočen postane izrek odločbe. V pravnomočna razmerja je dopustno posegati le pod pogoji in na način, kot ga določa zakon, to je z izrednimi pravnimi sredstvi. Toženec izreka odločbe z dne 30. 7. 2003 ves čas do njene dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti in tudi kasneje ni spremenil, niti ni vanj posegel s sklepom o popravi pomote z dne 3. 9. 2003. Nasprotno, s tem sklepom je zagotovil tudi vsebinsko pravilnost in zakonitost odločbe z dne 30. 7. 2003. Ustno obvestilo toženca tožnikovemu delodajalcu, da je pri izdaji odločbe z dne 30. 7. 2003 o priznanju pravice do invalidske pokojnine prišlo do pomote in bo popravil odločbo, ob nespremenjenem izreku te odločbe, ki je bila tožniku vročena dne 2. 8. 2003, upoštevaje, da je tožnikov delodajalec tožniku sporočil le, da ni upokojen in naj se vrne na delo, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja takšnega ravnanja toženca, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot protipravnega v smislu odškodninske odgovornosti.

Ker torej tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjen že prvi element civilnega delikta, zato njegova odškodninska odgovornost za zatrjevano škodo ni podana. Ostalih elementov odškodninske odgovornosti zato ni potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je sicer, ob ugotovitvi, da ne obstaja protipravno ravnanje toženca, najprej ugotovilo, da ne obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Če ne obstaja protipravno ravnanje povzročitelja škode ali če ne obstaja škoda, potem ni potrebno (in tudi ni mogoče) ugotavljati, ali med njima obstaja vzročna zveza. Navedeno protislovje v izpodbijani sodbi pa na odločitev ni vplivalo. Tožnikov tožbeni zahtevek je neutemeljen že zaradi tega, ker ni podanega protipravnega ravnanja toženca. Zato ni potrebno ugotavljati niti, ali je tožniku nastala škoda. Tožnik zato neutemeljeno opozarja na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrinje prof. dr. M.T., dr. med., da je tožnik ob sporočilu, da ni upokojen, doživel močno prizadetost z vsemi simptomi akutne reakcije na stres, še bolj kot sam strah pa je doživljal zbeganost, tesnobo, akutno stanje nemoči in notranje napetosti, poleg tega pa so bile mesec in pol po prvem obvestilu njegove življenjske aktivnosti zaradi akutne reakcije na stres vsestransko zmanjšane. Pri tem pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo mogoče priznati le za tisto obliko škode, ki jo določa zakon. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako pripada oškodovancu po 1. odstavku 179. člena OZ le za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.