Jedro

V obravnavanem primeru je sporna pravilnost odločitve drugostopenjskega organa glede višine priznanih stroškov postopka davčne izvršbe. Upoštevaje določbe 79. člena ZDavP-2 in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika se za odmero stroškov tožnika, ki so ga zastopali odvetniki, uporabi določbe ZOdvT. Drugostopenjski organ je pri odločitvi izhajal iz ocene, da gre za neocenljivo zadevo. Vendar pa po presoji sodišča v zadevi ne gre za neocenljivo vrednost v smislu določb 22. člena ZodvT, saj je vrednost predmeta glede na 21. člen ZOdvT možno določiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za finance št. DT - 499-29-325/2011-3 z dne 3. 7. 2012 se v 2. točki izreka, ki se nanaša na stroške postopka odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

S sklepom in odločbo št. DT - 499-29-325/2011-3 z dne 3. 7. 2012 je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) najprej pritožbene postopke zoper sklepe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42916-855/2010-0802-08 z dne 6. 6. 2011, št. DT 42916-232/2011-1-0802-08 z dne 17. 6. 2011 in št. DT 42914-3387/2011-1-0821-39 z dne 30. 6. 2011 združilo v en postopek, nato pa z odločbo pritožbi ugodilo ter navedene sklepe odpravilo. Odločilo je še, da je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana tožniku dolžan vrniti stroške pritožbenih postopkov v znesku 269,52 EUR z izplačilom v 30 dneh po vročitvi te odločbe, v preostalem delu pa zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.

Kot izhaja iz obrazložitve odločbe Ministrstva za finance št. DT - 499-29-325/2011-3 z dne 3. 7. 2012, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) s sklepi št. DT 42916-855/2010-0802-08 z dne 6. 6. 2011, št. DT 42916-232/2011-1-0802-08 z dne 17. 6. 2011 in št. DT 42914-3387/2011-1-0821-39 z dne 30. 6. 2011 uvedel postopek izvršbe za davčni dolg tožnika, in sicer za znesek 7.278.604,51 EUR iz premičnega premoženja (sklep z dne17. 6. 2011), za znesek 7.278.510,62 EUR iz denarnih sredstev (sklep z dne 30. 6. 2011) in za znesek 7.789.520,25 EUR iz denarnih prejemkov (sklep z dne 6. 6. 2011).

Zoper vse tri navedene sklepe je tožnik vložil pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve pravil postopka ter predlagal odpravo sklepov, ustavitev postopka davčne izvršbe ter naložitev stroškov sestave pritožbe. Drugostopenjski organ povzema obsežne pritožbene navedbe in v točki II.1 obrazložitve pojasni razloge za odločitev, da se pritožbam zoper sklepe ugodi in sklepi odpravijo. Sklicuje se na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa pravne posledice prenehanja zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije in ugotavlja, da se tožnika po vseh treh izpodbijanih sklepih terja kot družbenika izbrisane družbe A. d.o.o., ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 9. 2010 izbrisana iz sodnega registra. Ugotavlja tudi, da je iz podatkov sodnega registra razvidno, da je status družbenika v navedeni družbi tožniku prenehal dne 18. 12. 2008. To pa pomeni, da tožnik v času izbrisa družbe ni bil več družbenik, tožnik pa tudi ni bil več družbenik družbe, ko je začela veljati novela ZFPPIPP-A. Ob navedenem in ob upoštevanju odločbe opr. št. U-l-285/10-13 z dne 7. 6. 2012, s katero je Ustavno sodišče RS presodilo, da je bil drugi odstavek 33. člena ZFPPIPP-A, kolikor se je nanašal na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A prenehalo članstvo v gospodarski družbi, izbrisani iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A v neskladju z Ustavo, je drugostopenjski organ pritožbam ugodil in izpodbijane sklepe odpravil. V točki II.2 obrazložitve drugostopenjski organ pojasni odločitev glede stroškov postopka in se sklicuje na 213. in 118. člen člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se tudi na 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem gredo stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Po določbi 27. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) se stroški za pooblaščence, ki so odvetniki, odmerijo po odvetniški tarifi.

Tožnik je zahteval povračilo stroškov postopka, in sicer za pritožbo zoper sklep z dne 17. 6. 2011 v znesku 37.345,00 EUR, pavšalne izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, za pritožbo zoper sklep z dne 30. 6. 2011 v znesku 37.345,00 EUR, 20,00 EUR pavšalnih izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve ter za pritožbo zoper sklep z dne 6. 6. 2011 v znesku 44.838,00 EUR, vse z 20 % DDV in po računu 3.168,00 EUR.

Drugostopenjski organ se nato sklicuje na Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku za opravljeno pravno storitev (prvi odstavek 1. člena). Sklicuje se še na 27. člen ZOdvT in dodaja, da je bila pri določitvi zneska povračila stroškov upoštevana priloga, ki je sestavni del ZOdvT, ter 2. del tarife - izvensodne storitve, po kateri med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku, za izvršbo v upravnem postopku (opomba 2.2) pa se smiselno uporabljajo določbe 3. dela (podpoglavje 4.6), Upoštevan pa je bil tudi 6. del - izdatki.

Drugostopenjski organ glede na 15. člen ZOdvT šteje izvršbo iz različnih sredstev za isto zadevo ob upoštevanju dejstva, da se je tožnika z vsemi tremi sklepi o izvršbi terjalo po istem izvršilnem naslovu, pritožbene navedbe pa so v vseh treh primerih podobne. Pojasnjuje, da se skladno z 22. členom ZOdvT v primeru, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, ta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000 EUR. Nadalje ugotavlja, da gre v tem primeru za neocenljivo zadevo, saj so bili izpodbijani sklepi odpravljeni iz razloga neustavnosti predpisa, na podlagi katerega je prvostopenjski organ začel postopke izvršbe. Glede presoje vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tem primeru, in sicer, ali se tožnika lahko šteje za aktivnega družbenika izbrisane družbe, je bilo potrebno v zadevi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 7. 6. 2012 ter zato ni mogoče govoriti o ocenljivi vrednosti. V zadev se namreč ni presojalo zneskov po sklepih o izvršbi. Smiselno se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 201/2008 z dne 17. 12. 2009. Nato še pojasni, da je glede na navedeno razlago tožnik vložil pritožbo zoper tri sklepe o izvršbi, glede katerih se upošteva vrednost za posamezni sklep v znesku 4.000,00 EUR. Ob upoštevanju drugega odstavka 22. člena ZOdvT to skupaj znaša 12.000,00 EUR. Ker do vrednosti 13.000,00 EUR znaša nagrada, ob upoštevanju 12. člena ZOdvT, 341,00 EUR ob količniku 1,0, v zadevi pa ni šlo za posebej zahtevno stvar, se upošteva v znesek 4.000,00 EUR za pritožbo zoper posamezni sklep o izvršbi. Dodaja, da ob upoštevanju 12. člena ZOdvT znaša ob količniku 1 nagrada 341,00 EUR, ob količniku 0,6, ki je skladen s tarifo št. 3468 (nagrada za redno in izredno pravno sredstvo ter odgovor na to pravno sredstvo) pa znaša 204,60 EUR, povečano z 20 % DDV pa to predstavlja 245,52 EUR. Tožniku se tako za vse pritožbe prizna skupno 245,52 EUR ter 24,00 EUR izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve z že vračunanim DDV. Pri slednjem znesku (24,00 EUR) je bil upoštevan skupni znesek nagrade in so stroški priznani glede na tarifo št. 6002. Tožnik je tako upravičen do skupno 269,52 EUR stroškov postopka.

Tožnik se z odločitvijo drugostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na odmero pritožbenih stroškov, ne strinja in v tem delu odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na 79. člen ZDavP-2 in na 28. člen Pravilnika in kot bistveno izpostavlja, da zakon ne loči med razlogi, ki so pripeljali do odločitve oziroma do ugoditve pritožbam. Tožnikov pooblaščenec je odvetniška družba in so bili zato stroški pritožbenega postopka priglašeni skladno z odvetniško tarifo iz ZOdvT. Pojasnjuje, da se za izvršbo v upravnem oz. davčnem postopku glede na določbe tarife uporablja enaka tarifa kot za izvršbo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Meni, da je pravno zmotno stališče, da gre v tem primeru za neocenljivo zadevo in je kot vrednost spora treba uporabiti znesek 4.000,00 EUR. V izvršilnih zadevah pojem neocenljive zadeve sploh ne pride v poštev, saj je v teh sporih vrednost spora vedno enaka vrednosti zneska, ki se izterjuje glede na 27. člen ZOdvT. Razlog, zaradi katerega je pritožbi ugodeno, pa še ne povzroči, da je zadeva neocenljiva. Ker se za davčno izvršbo smiselno uporabljajo določbe podpoglavja 4.6 ZodvT, se smiselno uporabijo določbe za postopek za izvršbo in zavarovanje po ZIZ. Glede na določbo 27. člena ZOdvT se v postopkih za izterjavo denarne obveznosti vrednost terjatve določi po znesku denarne terjatve, ki je predmet izvršbe. Vrednost spornih predmetov po posameznih pritožbah je tako jasno izkazana. Zavrača tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na odločbo Up 201/2008. V tem primeru je šlo za izterjavo 7 mio EUR. Tožnik je v pritožbah dokazoval, da jih ni dolžan plačati in v tem delu uspel. Izpodbijal je temelj obveznosti kar posledično zajema tudi višino dolga.

O tem, da drugostopenjski organ šteje izvršbo iz različnih sredstev za isto zadevo meni, da treh pritožb ni mogoče šteti za eno pritožbo. To ponazori z navedbo, da je po tem, ko je tožnik uspel s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva (pritožbeni organ je sklep odpravil), prvostopenjski organ še vedno opravljal davčno izvršbo na premičnine po sklepu o davčni izvršbi, vse dokler tudi pritožbi zoper ta sklep ni bilo ugodeno. Če tožnik ne bi vložil pritožb zoper vse sklepe o davčnih izvršbah, bi se postopki davčne izvršbe še vedno vodili. Odprava sklepov o davčnih izvršbah ni bila avtomatična (torej kar na podlagi odločbe Ustavnega sodišča), ampak je odprava posledica pritožb. Nadalje pojasnjuje vrednost sporov, kot je bila določena v pritožbah zoper posamezne sklepe. Posebej izpostavlja stroške pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2010, o katerih organ ob odločitvi o pritožbi ni odločil. Dodaja še, da je bil v zadevi preko Državnega pravobranilstva RS vložen tudi predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na tožnikovi nepremičnini na podlagi seznama izvršilnih naslovov (istega kot je bil podlaga za izvršbe) za znesek 7.158.331,91 EUR in zamudne obresti. Pri tem je Državno pravobranilstvo priglasilo nagrado za predlog za zavarovanje po tarifni številki 3462 ZOdvT v znesku 4.672,50 EUR. Gre za nagrado po količniku 0,3, kar pomeni, da je bil kot vrednost spora upoštevan znesek 7.282.099,46 EUR. Temu je sledilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je tako priglašene stroške priznalo kot pravilne glede na vrednost spora. Tudi za odgovor na tožnikov ugovor so bili stroški priglašeni glede na navedeni znesek. To pa je ista tarifna številka, kot bi jo morala uporabiti izpodbijana odločba. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da je prvostopenjski organ tožniku dolžan vrniti stroške pritožbenih postopkov v znesku 45.600,00 EUR, z izplačilom v 30 dneh po vročitvi te odločbe. Priglaša tudi stroške za ta upravni spor.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavnem primeru med strankama ostaja sporno le, ali je odločitev drugostopenjskega organa glede višine priznanih stroškov postopka izvršbe pravilna. V 79. členu ZDavP-2 je v tretjem odstavku določeno, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. V šestem odstavku omenjenega člena pa je določeno, da višino najvišjega povračila stroškov pravnega zastopanja in strokovne pomoči določi minister, pristojen za finance. Na podlagi navedene določbe je bil sprejet Pravilnik, ki v poglavju Višina najvišjega povračila stroškov pravnega zastopanja in strokovne pomoči v 27. členu določa stroške za pooblaščence, ki so odvetniki. Tako je v tem členu določeno, da se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Glede na vse opisano v zadevi ni dvoma o tem, da se za odmero stroškov tožnika, ki so ga zastopali odvetniki, uporabi določbe ZOdvT.

Drugostopenjski organ je pri odločitvi izhajal iz ocene, da gre v postopku davčne izvršbe za neocenljivo zadevo. ZOdvT pri določanju nagrad izhaja iz načela, da se nagrade pretežno določi po vrednosti predmeta odvetniške storitve in so fiksno določene nagrade izjema (tako tudi Poročevalec DZ RS št. 28 z dne 26. 2. 2008, str. 5) Glede neocenljivih zadev je v ZOdvT v 22. členu v prvem odstavku določeno, da se v primerih, ko vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, to določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s tem odstavkom, pa glede na drugi odstavek istega člena znaša vrednost predmeta 4.000 EUR. Po presoji sodišča glede na navedene določbe ZOdvT v obravnavani zadevi ne gre za neocenljivo vrednost v smislu določb iz 22. člena, saj je vrednost predmeta glede na 21. člen ZOdvT možno določiti. Čim je pa tako, ima prav tožeča stranka, ko se sklicuje na Tarifo ZOdvT, ki v 2. poglavju v opombi 2.2 določa, da se za izvršbo v upravnem postopku smiselno uporabljajo določbe 3. dela (podpoglavje 4.6).

Glede na vse navedeno je bilo pri odločitvi zmotno uporabljeno materialno pravo in je sodišče moralo tožbi ugoditi že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti z upoštevanjem opombe 2.2 iz 2. poglavju Tarife ZOdvT in s tem smiselne uporabe določb 3. dela Tarife, in to v roku iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožbenemu predlogu za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, glede na določbo 65. člena ZUS-1, niso izpolnjnei.

Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Glede na navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu Ker je tožnika zastopal odvetnik, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.