Jedro

Spomenica, po kateri je bil tožnikov oče žrtev fašističnega terorja in ostale okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, bi bile lahko relevantne za odločitev, saj se po ZZVN ne zahteva, da se za sodelovanje v NOB lahko šteje samo sodelovanje vojaške in ne tudi civilne osebe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 19. 2. 2003 se odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A., s katero je le-ta zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00 - v nadaljevanju: ZZVN-E). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. in 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) ter na določbo 1. člena ZZVN-E, po kateri je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. Iz dokumentacije v spisih pa izhaja, da tožnik v svoji vlogi uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po očetu, ki je bil invalid iz prve svetovne vojne in ki je bil ubit 3. 5. 1994 na cesti pred hišo, ko je šel iz gospodarskega poslopja. Ubili so ga Nemci v tridnevnem boju za B., ki so bili na položaju pri N. hiši. Tožnik je navedel še, da je bil oče čevljarski mojster, vlogi pa priložil izpisek iz matične knjige umrlih, iz katerega je razviden dan smrti, nadalje potrdilo KLO B., iz katerega izhaja, da ima tožnikova mati kot vdova po vojnem invalidu pravico do brezplačnega zdravljenja ter obvestilo obč. OZB A. o pozivu na zdravniški pregled otrok padlih borcev in žrtev NOB. V spisih je tudi potrdilo Dolenjskega muzeja z dne 17. 4. 2001, iz katerega izhaja, da je tožnikov oče, po poklicu čevljarski mojster, med okupacijo neopredeljen, izgubil življenje dne 3. 5. 1994. Ko je stopil iz hiše proti hlevu, je bil po nesreči ustreljen iz domobranske postojanke na drugem bregu reke C. Njegovo ime je zabeleženo tudi v spominski avli Dolenjskega Muzeja, njegova žena pa je po vojni prejela spomenico žrtve vojnega nasilja. To spomenico je tožnik predložil v pritožbenem postopku, predložil pa je tudi odločbo, s katero se je tožnikovemu bratu podelila pomoč pri študiju oziroma učenju ter odločbo invalidske komisije, iz katere izhaja, da tožnikova mati nima pravice do invalidskih prejemkov po Zakonu o vojnih invalidih, ima pa kot vdova invalida, ki je bil leta 1914 ranjen v nogo, neke druge ugodnosti in pravice. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da je odločitev, po kateri se tožniku statusa žrtve vojnega nasilja iz 1. člena ZZVN-E ne prizna, pravilna in zakonita. Tožnikov oče je bil sicer nesporno ubit v času vojne od okupacijskih oblasti oziroma njihovih pomagačev, zato je tudi njegovo ime zabeleženo v muzeju in je žena prejela spomenico. Vendar pa hkrati iz predloženih listin izhaja, da so domobranci ubili tožnikovega očeta kot civilno osebo, s tem pa niso podane okoliščine, ki se v pogledu smrti očeta oziroma starša zahtevajo po citirani določbi 1. člena ZZVN-E. V postopku na prvi stopnji sicer niso bili zaslišani stranka in priče dogodka, vendar po mnenju tožene stranke ta pomanjkljivost, glede na zbrane in izvedene dokaze v postopku na drugi stopnji, ni bistvena, ker bi tudi njihovo zaslišanje ne pripeljalo do drugačne odločitve.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču smiselno predlaga, da napadeno odločbo tožene stranke odpravi. V tožbi navaja, da je potek spopada med Nemci, domobranci in partizani dovolj jasno opisan. Navedeno je tudi, da je v tem času oče popravljal čevlje vojskujočemu partizanu in del opreme, ki jo je rabil v tem spopadu. Popravljene čevlje mu je nesel na položaj v zidovje požganega hleva čez cesto, kjer so bili partizani. To ve tudi tožnik, ki je šel takrat z njim. S temi postopki in delom se je tudi oče udejstvoval v spopadu. To izhaja tudi iz izjav nasprotnikov, ki so ga ubili in pozneje izjavili, da so bili prepričani, da je bil to ranjen partizan. Zato je tožnik prepričan, da izpolnjuje predpisane pogoje kot otrok starša, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Ponovno zahteva še zaslišanje prič, ki jih našteje poimensko in prilaga še razna potrdila. Dokaz, da je pokojni oče sodeloval v NOB, pa je tudi spomenica, ki je po mnenju tožnika ne more nihče izpodbiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Kot navaja že tožena stranka, je tožnikov oče nedvomno umrl v vojnem času. Nesporno je tudi, da so ga ubili tisti, ki so bili partizanom nasprotni, in da je bil v tem pogledu žrtev vojne oziroma nasilja po ZZVN. Vendar pa ima tožena stranka prav tudi, ko navaja, da navedeno za priznanje statusa in pravic kot otroka ubitega starša ne zadošča, ampak mora biti po citirani določbi 1.člena ZZVN-E za ubitega oziroma umrlega starša izkazano še, da je bil v vojni udeležen na enega od naštetih oziroma opisanih načinov. V konkretnem primeru je glede na naštete možnosti (lahko) sporno samo, ali je bil tožnikov oče ubit zaradi sodelovanja v NOB. V tem pogledu pa tožena stranka ugotavlja samo, z istimi razlogi kot prvostopni upravni organ, da tožnikov oče ni bil ubit iz tega razloga, ampak "kot civilna oseba". O spomenici, po kateri je bil tožnikov oče žrtev fašističnega terorja, tožena stranka zavzame stališče, da kot dokaz glede sodelovanja v NOB ni relevantna. Ne presodi pa in sploh ne vzame v obzir, glede na vlogo povsem novih pritožbenih navedb, ki so enake tožbenim, in po katerih je tožnikov oče kot čevljar popravljal čevlje partizanom in bil ubit prav takrat, ko je nesel popravljene čevlje in opremo vojskujočim partizanom na položaje. Tožnik torej zatrjuje očetovo sodelovanje v NOB in v tej zvezi še posebej poudari, da je dokaz o tem tudi spomenica, "ki je ne more nihče izpodbiti". O spomenici, ki je bila tožnikovemu očetu nedvomno izdana, tožena stranka sicer, kot že rečeno, zavzame stališče, ki pa ga, glede na stališče, ki ga je o dokazni vrednosti spomenic že zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi U 944/2001 (sklep št. I Up 728/2002 z dne 23.1.2003), zadosti ne utemelji. Zato njene odločitve že v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Še posebej pa je ni mogoče preizkusiti, ker se ne izreče o okoliščinah, ki jih navaja tožnik glede očetove udeležbe v NOB. Te bi namreč po presoji sodišča lahko bile relevantne za odločitev, saj se po ZZVN nikjer ne zahteva, da se za sodelovanje v NOB lahko šteje samo sodelovanje vojaške in ne tudi civilne osebe.

Sodišče je zato, zaradi bistvene kršitve določb postopka, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo ter vrnilo toženi stranki v nov postopek, da presodi vse pritožbene navedbe in na tej podlagi ponovno odloči v zadevi.