Jedro

Tožnik si želi, da bi njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. Ta njegova pavšalna in nekonkretizirana trditev sodišča ni prepričala.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 13. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Tožena stranka je 21. 2. 2024 tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac. Po podatkih te evidence je ugotovila, da je za mednarodno zaščito 15. 7. 2023 zaprosil Hrvaško, nato pa 24. 7. 2023 še Slovenijo. Zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrgla in ga 9. 2. 2024 predala Hrvaški. Istega dne se je tožnik vrnil v Slovenijo, kjer je 21. 2. 2024 vložil svojo drugo prošnjo. Tožena stranka je Hrvaški 27. 2. 2024 v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe posredovala prošnjo za sprejem tožnika. Nanjo omenjena država v predvidenem roku ni odgovorila, zato jo je tožena stranka z 13. 3. 2024 štela za odgovorno za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja).

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 20. 3. 2024 opravila osebni razgovor. Ugotovila je, da ni navajal, da bi imel na Hrvaškem kakšne težave. Sicer je povedal, da mu tam ni bilo všeč, vendar tega tudi po dodatnem pozivu ni pojasnil in konkretiziral. Dejal je le, da se je navadil živeti v Sloveniji in da tu obiskuje šolo. Po oceni tožene stranke to niso okoliščine, ki bi preprečevale njegovo predajo Hrvaški.

Trditve strank

4.Tožnik navaja, da v Sloveniji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Želi, da njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. V Sloveniji se je ustalil, tu ima možnost za študij in krog znancev, zato bi mu s predajo na Hrvaško nastala škoda. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, izvršitev izpodbijanega sklepa naj se odloži do pravnomočne sodne odločitve.

5.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Presoja sodišča

6.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega in predmetnega upravnega spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ker na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

9.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

10.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da bo na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje temelji na 25. členu Dublinske uredbe. Skladno s to določbo država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna. Opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov, je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. Tožena stranka je štela, da je Hrvaška z dnem 13. 3. 2024 odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje.

11.Tožnik te ugotovitve v izpodbijanem sklepu ni prerekal. Le splošno je navedel, da v Sloveniji in na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Tega pavšalnega tožbenega ugovora ni pojasnil in konkretiziral, zato ga sodišče lahko le splošno zavrne. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazloženo ugotovila, da je tožnik 15. 7. 2023 zaprosil za mednarodno zaščito najprej na Hrvaškem, zatem pa 24. 7. 2023 in 21. 2. 2024 še v Sloveniji (2. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče se na njene natančno argumentirane ugotovitve o tem v celoti sklicuje in jih ne ponavlja.

12.Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).

13.Tožnik si želi, da bi njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. Ta njegova pavšalna in nekonkretizirana trditev sodišča ni prepričala. Kakšne so bile te neprijetnosti ni znano, zato tudi ni mogoče oceniti, ali je pri tem šlo za ravnanje, ki je mejilo na poniževanje. Trditvenega in dokaznega bremena tožnik v zvezi s tem ni izpolnil. V tožbi je sicer predlagal dokaz s svojim zaslišanjem, ker pa na narok za glavno obravnavo brez opravičila ni pristopil, sodišče tega dokaza ni moglo izvesti.

14.V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka:

15.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

16.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

17.Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da se je v Sloveniji ustalil, tu ima možnost za študij in krog znancev, zato bi mu s predajo na Hrvaško nastala škoda.

18.Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

Pravilno: sklep (opomba sodišča)

Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.