Jedro

Tožnica je že zaprosila za dodelitev BPP o čemer je tožena stranka odločila z odločbo, ki je postala pravnomočna 30. 7. 2016. Tožnica je s predmetno vlogo za dodelitev BPP vložila vsebinsko enak zahtevek, ki je bil s predhodno citirano odločbo pristojnega organa za BPP že pravnomočno zavrnjen. Tožnica torej v obravnavani zadevi le ponovi prošnjo za dodelitev BPP. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje, ostala nespremenjena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena prošnja prosilke (v nadaljevanju tudi tožnica) z dne 6. 10. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I., II. in III. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, III P ..., zoper A.A. in B.B., zaradi plačila uporabnine pcto 19.875,00 EUR, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Pristojni organ za BPP je z vpogledom v odločbo Bpp 1236/2016 z dne 23. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 30. 7. 2016, glede dodelitve BPP tožnici ugotovil, da je bila tožničina vloga za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I., II. in III. stopnje v pravdnem postopku že pravnomočno zavrnjena. Razlog za zavrnitev je bilo prosilkino lastništvo drugega stanovanja, v katerem ne biva, v velikosti 12,3 m² in v vrednosti 38.899,68 EUR. Glede na to, da se dejansko stanje (organ za BPP je pogledal v uradne evidence GURS in elektronsko zemljiško knjigo, iz katere je bilo razvidno, da je prosilka še vedno lastnica drugega stanovanja v katerem ne biva) in pravna podlaga v zadevi nista spremenila in da je bilo o predmetnem tožničinem zahtevku že v celoti pravnomočno odločeno, je pristojni organ za BPP tožničino vlogo zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj jo združi s tožbo C.C. “zaradi identitete, povezave sporov“. Meni, da je bila njena prošnja za dodelitev BPP neupravičeno zavržena. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne prepoveduje ponovnega vlaganja vlog za BPP, zlasti takrat, ko je tožnik prava neuka stranka, sploh pa je nastopilo drugačno dejansko stanje kot v prvi zadevi. Toženka je zmotno obrazložila svojo odločbo, saj je tožnica le solastnica in ne izključna lastnica nepremičnine, s to nepremičnino pa sploh ne razpolaga prosto, saj je stanovanje zasedeno in takega nihče ne bi kupil. Če stranka ne razpolaga prosto s tovrstnim premoženjem, se takšno premoženje ne šteje v premoženje, ki se vračunava pri odločanju o BPP. Pojasnjuje še, da vlaga tožbo tudi C.C., saj ni lastnik nobenega premoženja. Meni, da so uporabljene določbe ZBPP v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave, ker preprečujejo učinkovito sodno varstvo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, toženi stranki naloži plačilo stroškov, tožnico pa oprosti plačila sodne takse.

3. Toženka je predložila upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da lahko sodišče s sklepom združi več postopkov, odprtih o istem predmetu. Kot izhaja iz tožbenih navedb v obravnavani zadevi, pa tudi iz priloženih upravnih spisov, gre pri upravnih sporih tožnice in C.C. za dodelitev BPP dvema različnima osebama, za različne sodne postopke. To pomeni, da ne gre za postopke o istem predmetu, tako da pogoj za združitev iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 ni izpolnjen in sodišče obeh zadev ni združilo.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je pristojni organ za BPP z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgel obravnavano prošnjo tožnice za dodelitev BPP. Pristojni organ za BPP je namreč ugotovil, da so podani pogoji iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Na podlagi navedene določbe ZUP organ zahtevo stranke s sklepom zavrže, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ter pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica že zaprosila za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I., II. in III. stopnje v pravdnem postopku III P ..., o čemer je tožena stranka odločila z odločbo Bpp 1236/2016 z dne 23. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 30. 7. 2016. Tožnica je s predmetno vlogo za dodelitev BPP vložila vsebinsko enak zahtevek, ki je bil s predhodno citirano odločbo pristojnega organa za BPP že pravnomočno zavrnjen. Tožnica torej v obravnavani zadevi le ponovi prošnjo za dodelitev BPP. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje, ostala nespremenjena. Tožnica sicer navede, da je nastopilo drugačno dejansko stanje, ne pove pa v čem naj bi se spremenilo oziroma ne navede novih okoliščin, ki bi bile pomembne pri odločitvi o dodelitvi BPP. Ugovori tožnice so pavšalni in temeljijo na prepričanju, da je avtomatično upravičena do BPP, kar pa ne drži. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi prišlo do sprememb dejanskega stanja. Predmetni zahtevek se torej opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno tudi v postopku pod opr. št. Bpp 1236/2016. Nespremenjena je tudi pravna podlaga, na kateri temelji prvotna odločitev, to so določbe ZBPP o pogojih za dodelitev BPP. To pa pomeni, da je tožena stranka v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP imela podlago za zavrženje tožničine prošnje.

9. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 11. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

12. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, saj se v predmetni zadevi izpodbija procesni sklep.

13. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnica podala hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.