Jedro

Dejstvo, da je obsojenkina kazen zabeležena v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje in da je bila obsojenka že pozvana na prestajanje kazni, na vprašanje pravnomočnosti sodbe nima nobenega vpliva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru je s sodbo IV K 64/94 z dne 6.5.1994 obsojeno S.V. spoznalo za krivo pod točko I/1 kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po drugem odstavku 172. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Kazenskega zakona SFRJ (v nadaljevanju KZJ), pod točko I/2 pa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-77) v zvezi z drugim odstavkom 12. člena KZJ. Za prvo kaznivo dejanje ji je po drugem odstavku 172. člena KZJ določilo kazen eno leto in en mesec zapora, za drugo pa po tretjem odstavku 171. člena KZ-77 tri leta in en mesec zapora ter ji nato po 3. točki drugega odstavka 48. člena KZJ izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero ji je po prvem odstavku 50. člena KZJ vštelo čas, prebit v priporu, od 3.10.1993 od 14.00 ure do 6.5.1994 do 11.10 ure. Na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP-77) je odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih V.L., V.P., E.P. in Kreditne banke Maribor, po četrtem odstavku 98. člena ZKP-77 pa je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP-77. Pod točko II sodbe je obsojenko po 3. točki 350. člena ZKP-77 oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po drugem v zvezi s prvim odstavkom 172. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena KZJ. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP-77, potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom Kp 439/94 z dne 23.2.1995 ugodilo pritožbi javnega tožilca in prvostopenjsko sodbo razveljavilo tudi po uradni dolžnosti v obsodilnem in oprostilnem delu glede kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po drugem odstavku 172. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena KZJ, v odločbi o kazni, določeni za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka, v odločbi o enotni kazni in v odločbi o vštetju pripora ter v odločbah o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku Kreditne banke Maribor ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Deloma je ugodilo tudi pritožbi obsojene S.V. in tudi po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo v izreku o krivdi in določeni kazni za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, tako da je to kaznivo dejanje pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter obsojenki zanjo določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbi obsojene S.V. in njene zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 308/95 z dne 26.9.2008 obsojeno S.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena in drugim odstavkom 16. člena KZ ter ji po tretjem odstavku 253. člena KZ z uporabo določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora ter ji nato ob upoštevanju kazni dveh let in šestih mesecev zapora, ki je bila za kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ določena s sodbama, ki sta navedeni v prejšnji obrazložitvi, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero ji je po prvem odstavkom 49. člena KZ vštelo čas odvzema prostosti in pripor od 3.10.1993 od 14.00 ure do 6.5.1994 do 11.10 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano Novo kreditno banko Maribor d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojeno po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo nagrade in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili obsojenki postavljeni po uradni dolžnosti, proračun.

4. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 138/2009 z dne 6.5.2009 deloma ugodilo pritožbi obsojene S.V. in ob reševanju pritožbe obsojenkine zagovornice prvostopenjsko sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti, tako da je kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka v „krivdnem izreku“ opredelilo po prvem odstavku 246. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika – 1 (v nadaljevanju KZ-1), po 4. točki 357. člena ZKP pa zoper obsojenko zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 246. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. „Odpravilo“ je odločbo o posamezni določeni kazni osmih mesecev zapora za kaznivo dejanje, za katero je obtožbo zavrnilo, ter odločbo o enotni kazni. Odločilo je, da se kazen, ki je bila obsojenki za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, določena s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, IV K 64/94 z dne 6.5.1994, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru Kp 438/94 z dne 23.2.1995, izreče, v to kazen pa je po prvem odstavku 49. člena KZ obsojenki vštelo čas odvzema prostosti in pripor v enakem trajanju, kot je razvidno iz prvostopenjske sodbe. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice, ki se nanašajo na zavrnilni del sodbe, obremenjujejo proračun. V ostalem pa je pritožbi obsojenke in njene zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe so zagovorniki obsojene S.V. zaradi kršitve kazenskega zakona vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi trdijo, da bi moralo sodišče kaznivo dejanje goljufije opredeliti po prvem odstavku 217. člena KZ, za katero je bila predpisana kazen zapora do treh let, kar ob upoštevanju določb, ki urejajo zastaranje kazenskega pregona, takšna kazniva dejanja, pokaže, da sodišče obsojenko spoznalo za krivo, čeprav je za to kaznivo dejanje nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Na podlagi povsem drugačnega izhodišča pa navajajo tudi, da je kazen dveh let in šestih mesecev zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije postala pravnomočna 23.2.1995, da so odtlej zoper obsojenko učinkovale vse pravne posledice obsodbe, določene v prvem odstavku 101. člena KZ, hkrati pa začeli teči tudi zastaralni roki za izvršitev kazenskih sankcij iz 114. in 115. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijane sodbe spremeni tako, da zoper obsojeno S.V. zavrne obtožbo Temeljnega javnega tožilstva v Mariboru III Kt 1523/1993 z dne 21.12.1993. Zagovorniki se tudi zavzemajo, da Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 422. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. 6. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

7. Obsojenkini zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri čemer se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in dovolj določen.

9. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu ter z razlogi, ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP).

10. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej dolžnost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem pa ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se splošno sklicuje zahteva, pa tudi ne ali je zatrjevana kršitev podana na podlagi razlogov, ki je vložnik ne uveljavlja, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

11. Vložnik navaja, da je že Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, IV K 64/94 z dne 6.5.1994 v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, v škodo obsojenke kršilo Kazenski zakonik. Tako trditev utemeljuje z navedbami, da je na škodo obsojenke seštevalo posamezne zneske oškodovanja vseh oškodovancev ter nato vsa obsojenkina ravnanja v njeno škodo pravno subsumiralo pod določilo drugega odstavka 217. člena KZ, pri tem pa spregledalo, da nobeden od posameznih zneskov posebej ni presegel 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja (po takratni 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ). Zato bi bila po mnenju vložnikov pravilna pravna opredelitev po prvem odstavku 217. člena KZ, za katero je bila predpisana zaporna kazen do treh let. Z razlago, da je ob pravilni pravni kvalifikaciji za temeljno kaznivo dejanje goljufije nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, vložniki po vsebini uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

12. V zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana, saj ne drži nosilna navedba zahteve, da noben od zneskov protipravno pridobljene premoženjske koristi pri posameznih izvršitvenih dejanjih v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja ni presegal 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja, ampak da je do podlage za uporabo kvalificirane oblike kaznivega dejanja sodišče prišlo s seštevanjem premoženjske koristi, ki jo je obsojenka pridobila z naštetimi izvršitvenimi dejanji. Že iz citirane sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, ki ji je v tem delu pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je razvidno, da je obsojenka z goljufivim namenom od E.P. pridobila najmanj 33.000 DEM (kar je takrat znašalo 2.310.000 SIT) in jo za tak znesek oškodovala ter da je pri tem izvršitvenem dejanju vrednost presegala 50 povprečnih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja ter da je sodišče to obsojenko ravnanje pravilno opredelilo kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije. Višje sodišče v Mariboru je v odločbi Kp 439/94 z dne 23.2.1995 navedlo, da je 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ) znašalo 2.145.250 SIT in v tem delu celo napravilo izračun, ki je nekoliko v obsojenkino korist. Povprečna plača se ni objavljala mesečno, marveč le za tri mesece skupaj, pri čemer je bilo enotno stališče sodne prakse, da je za mesece, ki se prekrivajo, treba za izračun višine premoženjske koristi vzeti zadnjo, to je višjo, ker je to v korist storilca. Kaznivo dejanje na škodo E.P. je obsojenka storila v mesecu aprilu 1993 in je zato relevanten za obsojenko najugodnejši podatek povprečne plače, ki je veljal za mesec april do junij 1993, to je 41.257 SIT (Ur. l. RS, št. 49/93). Petdesetkratnik tega zneska (2.062.850) je nižji od protipravne premoženjske koristi, ki jo je je obsojenka pridobila oziroma škode, ki jo je povzročila oškodovanki E.P. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravna opredelitev kaznivega dejanja zakonita. Zato je treba trditve zahteve povezane z zastaranjem kazenskega pregona, ki temeljijo izključno na tej podmeni, sodbe glede uporabe tega instituta z drugih vidikov vložniki ne izpodbijajo, zavrniti kot neutemeljene.

13. Vložniki navajajo, da se nikakor ne gre strinjati z zmotnim stališčem Višjega sodišča v Maribora v sodbi II Kp 138/2009, ko je zapisalo, da zastaranje prične teči le glede izrečenih kazni, ki so postale pravnomočne in pri katerih ni zakonite ovire za njeno izvršitev. V zahtevi tudi trdijo, da je kazen dveh let in šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje goljufije postala pravnomočna 23.2.1995, takšno stališče pa utemeljujejo tudi s sklicevanjem na to, da je bila že trikrat pozivana na prestajanje kazni, da je kazen zabeležena v kazenski evidenci, v katero je bila vpisana 23.3.1995, da so zoper njo tekle in še tečejo vse pravne posledice takega vpisa, določene v prvem odstavku 101. člena KZ. S temi navedbami vložniki zahteve niso v zadostni meri substancirali, katero kršitev kazenskega zakona, ki bi bila relevantna v fazi postopka do pravnomočnosti sodbe, sploh uveljavljajo, kaj šele izkazali vpliv kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

14. Sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe (129. člen ZKP) in se v skladu s prvim odstavkom 135. člena ZKP na način, ki ga podrobneje ureja Pravilnik o kazenski evidenci in evidenci izrečenih vzgojnih ukrepov, vpiše v kazensko evidenco. S citiranima sodbama iz leta 1994 in 1995 je bila obsojenka spoznana za krivo kaznivega dejanja kvalificirane oblike goljufije, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, določena ji je bila kazen dveh let in šest mesecev zapora. Razveljavljena je bila odločba o enotni kazni, vštetju pripora in stroških kazenskega postopka. Glede tega kaznivega dejanja je bila sodba zato materialno, ne pa tudi formalno pravnomočna. Zoper poznejšo sodbo prvostopenjskega sodišča in tudi zoper del, v katerem je materialno pravnomočno že odločeno (v tem pogledu v resda zelo omejenem obsegu) dovoljena pritožba, zato sodba tudi glede kvalificiranega kaznivega dejanja goljufije pred izvršitvijo odredbe o vročitvi sodbe drugostopenjskega sodišča II Kp 138/2009 strankam tudi glede tega kaznivega dejanja ni postala pravnomočna. Dejstvi, da je bila ta obsojenkina kazen zabeležena v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje in da je bila obsojenka trikrat pozvana na prestajanje kazni, na vprašanje pravnomočnosti nima nobenega vpliva. Prav tako sodba v navedenem obsegu ni mogla postati pravnomočna zgolj zaradi tega, ker je to prvostopenjsko sodišče ugotovilo v končnih odredbah (3.7.1995). Pravne posledice obsodbe, kot so določene v prvem odstavku 101. člena KZ, nastale zaradi napačne razlage o pravnomočnosti sodbe, zato na tek zastaralnih rokov za izvršitev kazni iz 114. in 115. člena KZ niso vplivale.

15. Stališče višjega sodišča, da je bila že pri prvem sojenju sodbe glede kvalificiranega kaznivega dejanja goljufije materialno in formalno pravnomočna, da pa ni bila izvršljiva, ker postane izvršljiva v celoti, ni povsem korektno, saj sodba v tem obsegu z odločitvijo drugostopenjskega sodišča v letu 1995 ni postala formalno pravnomočna. Zastaranje izvršitve kazni začne teči po pravnomočnosti sodbe, po petem odstavku 115. člena KZ zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Prekinitev zastaranja zaradi ovir, ki (začasno) preprečujejo izvršitev kazni oziroma zaradi katerih se ta po zakonu ne sme izvršiti, na potek absolutnega zastaranja izvršitve kazni ne vplivajo, zato pravnomočnosti in izvršljivosti glede teka zastaranja izvršitve kazni na način kot je to storilo višje sodišče, ni mogoče povezovati. Izpodbijana pravnomočna sodba ne temelji na navedenem stališču, na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe pa razlaga drugostopenjskega sodišča ne more vplivati tudi zato, ker se navezuje na vprašanje, ki je relevantno v postopku izvršitve kazni, torej že v fazi po pravnomočnosti sodbe.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojene S.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Po 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojena S.V. dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.