Jedro

Razveljavitev sodbe z naročilom sodišču prve stopnje, naj že izvedene dokaze glede ugotovitve dejstev, o katerih dokazanosti oziroma nedokazanosti je sodišče prve stopnje že zavzelo stališče, še enkrat, to pot drugače oceni, bi lahko bila odraz vsiljenega prepričanja pritožbenega sodišča; lahko pa bi sodišče prve stopnje tudi v nedogled vztrajalo pri svoji odločitvi, saj na stališča pritožbenega sodišča glede dejanskih vprašanj ni vezano. Pritožbeno sodišče naj praviloma ne bi sodbe razveljavilo, temveč bo samo opravilo obravnavo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo R.T. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku 310. člena KZ določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. V določeno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 26.10.2003 od 5.00 ure do 16.45 ure. Na podlagi prvega odstavka 69. člena tega zakona mu je odvzelo še avtomatsko puško, pištolo ter že prej s strani policistov zasežene nabojnike in naboje. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen sedem mesecev zapora.

Zoper sodbo višjega sodišča je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res je sicer, da se sodba sodišča prve stopnje ni opredelila glede dejstva, da je obsojenec segel po pištoli, ki jo je imel v predalu na vratih avtomobila, vendar pa, ker to okoliščino navajata oba pred sodiščem zaslišana policista, je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost sodišča prve stopnje na pritožbo državnega tožilca opravilo in jo štelo kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Sodišče druge stopnje je to smelo storiti, saj je šlo za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, torej neposredno. Za sam krivdorek ta okoliščina ni bila pomembna, jo je pa sodišče prve stopnje neupravičeno prezrlo pri okoliščinah, ki vplivajo na odmero kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glavni očitek zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da se je drugostopenjsko sodišče pri svojem odločanju spuščalo v dejansko stanje in ocenjevalo potezo oziroma gib obsojenca, ko bi naj ta z roko segel proti predalu na vratih avtomobila, čeprav se prvostopenjsko sodišče s to okoliščino ni ukvarjalo. Ker torej dokazni postopek na prvi stopnji ni pojasnjeval te okoliščine, se obsojenec o tem ni mogel posebej izreči, v postopku pred pritožbenim sodiščem pa te možnosti glede na to, da je odločalo sodišče na seji, tako ali tako ni imel. Zaradi okoliščine, da bi naj obtoženec segel proti predalu na vratih, v katerem je bila pištola, pa je pritožbeno sodišče podvomilo v "zbirateljski" nagib pri obtožencu, pri čemer se ni opredelilo o tem, kakšen naj bi bil nagib in mu na podlagi te na novo ugotovljene okoliščine izreklo zaporno kazen.

Kot izhaja iz navedenega, zagovornik torej pritožbenemu sodišču očita kršitev 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe (kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP).

Prvi odstavek 41. člena KZ zavezuje sodišče ne samo glede tega, da se odmeri kazen v mejah predpisane, ampak tudi glede tega, da se odmeri po teži storjenega kaznivega dejanja in po storilčevi krivdi. Objektivizacijo kriterijev, ki sicer pridejo v poštev pri vsakem storilcu kaznivega dejanja, pa predstavlja drugi odstavek 41. člena KZ, ki določa merila, po katerih se dejanja, ki so v zakonu sicer enake teže med seboj razločujejo, oziroma se lahko storilčevo ravnanje podrobneje vrednoti, kot je to zajeto v opisu kaznivega dejanja in v določenih sestavinah krivde. Te olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so v zakonu naštete primeroma in ki vplivajo na odmero kazni, morajo biti v postopku, tako kot vsa druga dejstva, ugotovljene z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je gotovostjo.

V skladu s prvim odstavkom 355. člena ZKP se dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, ugotavljajo pred sodiščem prve stopnje in to na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče pa je glede teh pooblastil (ugotavljanja dejstev) skrajno omejeno. Če bo menilo, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovljeno, bo namreč v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in odredilo novo obravnavo pred sodiščem prve stopnje, lahko pa bo ob pogojih iz 378. člena ZKP samo opravilo obravnavo. Vendar pa bo predmet obravnave pred sodiščem druge stopnje le presoja utemeljenosti pritožbe, s katero se uveljavlja zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani prvostopenjski sodbi, ne pa utemeljenost obtožbe. Izjemo predstavlja peti odstavek 392. člena ZKP, ki dopušča v primeru, če je edini razlog za razveljavitev sodbe zmotno, ne pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih, pritožbenemu sodišču spremembo sodbe sodišča prve stopnje na seji senata. Mora pa biti pri tem pritožbeno sodišče previdno, da ne bo kršilo načela neposrednosti (torej da ne bo drugače presojalo dejstev, ki so bila na glavni obravnavi izvedena neposredno - na primer drugače ocenjevala verodostojnost na glavni obravnavi zaslišanih prič).

Pritožbeno sodišče bo glede na navedeno sodbo sodišča prve stopnje, ki je izpodbijana zaradi odločbe o kazenski sankciji, v tem delu razveljavilo ali samo opravilo obravnavo, če bo ugotovilo, da sodišče prve stopnje okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, sploh ni ugotavljalo, ali jih je ugotavljalo, vendar pa pomembnih dokazov sploh ni ocenilo (na primer, ker je izpustilo oceno določenega, lahko pomembnega dela izpovedbe določene priče) ali pa določenih dokazov za ugotovitev relevantnih dejstev za odmero kazni sploh ni izvajalo. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je torej tudi v primeru, če je sodišče dokaze o določenem dejstvu sicer izvajalo, vendar pa se o njihovi dokazanosti ni opredelilo. Če pa se je opredelilo, vendar ne na logičen in izkustveno sprejemljiv način, pa govorimo o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor bo pritožbeno sodišče slednje ugotovilo oziroma bo ugotovilo, da je glede okoliščin za presojo dejansko stanje zmotno ugotovljeno (torej, da je neustrezna ocena dokazne moči določenih dokazov, da je sodišče napačno sklepalo oziroma uporabilo nepravilno metodo ugotavljanja določenih dejstev, pomembnih za odločitev o dokazanosti oziroma nedokazanosti določene okoliščine, relevantne za odmero kazni), bo imelo pri odločanju tri možnosti, in sicer: 1) bo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), 2) samo razpisalo obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP) ali pa 3) izpodbijano sodbo spremenilo na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP). Za katero od teh možnosti se bo odločilo, pa je odvisno od procesnopravnega in materialnopravnega dejanskega stanja.

Tako se bo sodišče za razveljavitev sodbe odločilo največkrat tedaj, ko bo zaključilo, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja posledica nepopolnega dokaznega postopka. Kadar pa gre za zmotno dokazno oceno oziroma ko je ta vsebinsko neprepričljiva, pa je potrebno na glavni obravnavi neposredno izvedene dokaze (vse ali le nekatere) ponoviti, pritožbeno sodišče praviloma naj ne bi sodbe razveljavilo, temveč bo samo opravilo obravnavo, saj bo na ta način postopek tudi hitreje rešen (torej bo izpolnjen tudi zakonski pogoj o upravičenih razlogih za opravo obravnave - prvi odstavek 380. člena ZKP). Razveljavitev sodbe z naročilom sodišču prve stopnje, naj že izvedene dokaze glede ugotovitve dejstev, o katerih dokazanosti oziroma nedokazanosti je to že zavzelo stališče, še enkrat, to pot drugače oceni, bi namreč že posegala v sodniško neodvisnost. Taka sodba bi namreč lahko bila odraz vsiljenega prepričanja pritožbenega sodišča, ki ga je to zavzelo na seji (torej ne da bi dokaze neposredno izvajalo). Lahko pa bi sodišče prve stopnje v tem primeru tudi v nedogled vztrajalo pri svoji odločitvi, saj na stališča pritožbenega sodišča glede dejanskih vprašanj ni vezano.

Pritožbeno sodišče se bo torej odločalo za obravnavo le tedaj, ko bo podvomilo v dokazno oceno na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, saj tudi to sodišče (pritožbeno) veže načelo neposrednosti. Metoda ocenjevanja sodišč prve in druge stopnje morata biti namreč izenačeni oziroma se bo pritožbeno sodišče glede objektivnih spoznavnih možnosti moralo postaviti v enak položaj, kot sodišče prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, sicer ne bo sposobno izvesti svoje kontrolne funkcije. Kontrola pritožbenega sodišča namreč temelji na primerjavi med dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo samo, zaradi česar mora biti ta kontrola nujno neposredna (v primeru, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno).

V primeru, ko pa bo pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neko dejstvo, ki ga je posredno ugotovilo (na primer branje izpovedbe priče, zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, branje listin), napačno presodilo, ali pa bo drugače ugotovilo odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z napačnim sklepanjem, bo lahko izpodbijano sodbo spremenilo že na seji (peti odstavek 392. člena ZKP). Načelo neposrednosti pred pritožbenim sodiščem izvira namreč iz postopka pred sodiščem prve stopnje in zato tudi od pritožbenega sodišča ni mogoče zahtevati več neposrednosti v postopku, kot velja to za sodišče prve stopnje.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje glede samega kaznivega dejanja ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:– posest orožja, katerega promet posameznikom na podlagi Zakona o orožju (Ur.l. RS, št. 61/00) sploh ni dovoljen - avtomatska puška ter posest orožja, katerega promet je na podlagi istega zakona omejen - pištola ter večjo količino nabojnikov in nabojev oziroma streliva, – da obdolženec za posest in hrambo orožja, katerega promet je omejen, ni imel dovoljenja pristojnega organa ter – da je dejanje storil z direktnim naklepom.

Okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije, pa so naslednje:– dejstvo, da je obdolženec obžaloval storjeno kaznivo dejanje, – da se je sam odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola, – da se je zavedal, da mora biti njegovo dejanje sankcionirano ter – da želi spremeniti svoje življenje.

Pri odmeri kazni, določene v okviru pogojne obsodbe, pa je upoštevalo še naslednji olajševalni okoliščini:– da še ni bil obsojen za tovrstna kazniva dejanja in – da zaradi njegovega ravnanja ni prišlo do kakih škodljivih posledic.

Posebnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče ni našlo (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje.

Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji ugodilo in kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je obtoženec po tem, ko sta ga policista ustavila, z roko segel po pištoli, ki se je nahajala v predalu avtomobila, kar kaže na nevarnost, da bi obtoženec to pištolo lahko tudi uporabil, oziroma navedeno po mnenju pritožbenega sodišča nikakor ne govori v prid obtoženčevemu zagovoru, da je strelno orožje in strelivo hranil zgolj zaradi "zbirateljske žilice" in veselja do orožja, oziroma se poraja dvom v zbirateljske nagibe. Nagibi, zaradi katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa so eden od kriterijev, določenih v 41. členu KZ, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. S takšnim ravnanjem pa je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 392. člena ZKP in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč samo, ne da bi opravilo obravnavo, na novo ugotovilo dejstvo, da je obtoženec segel po pištoli (čeprav je dokaze v tej smeri sodišče prve stopnje sicer izvajalo, a jih ni ocenilo, oziroma dokazanosti ali nedokazanosti ni presojalo) in na podlagi tega novo ugotovljenega dejstva sklepalo o nagibu (ki ni zbirateljski, kot to v zagovoru ponuja obsojenec), čeprav sodišče prve stopnje tudi tega ni ugotavljalo, ob tako na novo ugotovljenem dejanskem stanju glede okoliščin, relevantnih za izrek kazenske sankcije pa je obtožencu s strani sodišča prve stopnje izrečeno opominjevalno sankcijo spremenilo in mu izreklo zaporno kazen. S tem pa pritožbeno sodišče ni samo kršilo načelo neposrednosti, temveč tudi obsojencu pravico do učinkovite obrambe (kršitev načela kontradiktornosti), saj se, kot na to upravičeno opozarja zagovornik v zahtevi, ta ni imel možnosti izreči o pomembnih okoliščinah, ki so narekovale spremembo opominjevalne sankcije v prostostno, to je kazen zapora. Drugače povedano, s tem ko je pritožbeno sodišče na podlagi novega dejstva samo ugotavljalo nagibe, ki so obsojenca vodili pri storitvi kaznivega dejanja in ki so drugačni, kot jih sam navaja, mu je bila odvzeta možnost izvajanja dokazov glede tega dejstva njemu v prid, poleg tega pa mu je bila odvzeta tudi pravica do pritožbe. Višje sodišče se je namreč s takšnim načinom odločanja spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje, pri čemer pa obsojenec pravice do pritožbe zoper to odločbo ni imel. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno ugodilo in izpodbijano odločbo višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nadaljnje sojenje (člen 426 ZKP).