Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, ker ocena upravnega organa, da je tožnik v času agresije na R Slovenijo deloval zoper njene interese ni z ničemer konkretizirana. Odločba tudi ne vsebuje presoje izvedenih dokazov ter razlogov ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, ali nevarnost za varnost oziroma obrambo države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 26.8.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Srbije, vložil prošnjo za pridobitev državljanstva v skladu s 40. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba deloval zoper interese Republike Slovenije. Zato je tožena stranka ocenila, da so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona za zavrnitev vloge.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega zakona. V tožbi navaja, da ni z ničemer dokazano, da je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije. Odločanje po prostem preudarku ne more biti samovoljno, ampak morajo biti ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so po materialnem predpisu pomembna za samo odločbo. Tožnik je bil sicer zaslišan, vendar ni mogel povedati svoje verzije dogodkov. Očita se mu nekaj, kar sploh ni res. Če je tožnik deloval proti interesom Republike Slovenije, se mu naj to dokaže na sodišču z vložitvijo ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka je prezrla dejstvo, da je tožnik kot referent za transport po ukazu nadrejenih dne 27.6.1992 zapustil kasarno v formaciji, ki je prevažala vse kaj drugega kot borbeni material, da je tožnik takoj vložil prošnjo za upokojitev, da nikoli ni deloval proti interesom Republike Slovenije, nikoli ni bil obsojen in da je tožena stranka odločila o kaznivem dejanju in s tem prejudicirala odločbo kazenskega sodišča. Tožnik ni imel možnosti seznaniti se s spisom oziroma dejstvi, ki bi ga naj bremenila in ni bil opozorjen na dajanje pripomb na ugotovitve upravnega organa. Tožnik meni, da so bila v upravnem postopku kršena določila členov 7, 8, 9 in 159 zakona o splošnem upravnem postopku ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Navaja, da je v postopku zaslišala tožnika in priče in na podlagi proučitve dokumentacije v spisu ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljantvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države, zato je odločila na podlagi diskrecijske pravice.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I) je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Obrazložitev izpodbijane odločbe je namreč zelo pomanjkljiva in pavšalna. Tako navedba glede odločilne okoliščine, da je tožnik "v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba deloval zoper interese Republike Slovenije", ni z ničemer konkretizirana kdaj, kje in na kakšen način je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije. Brez te konkretizacije ni mogoča presoja obstoja te odločilne okoliščine in s tem tudi ne presoja zakonitosti odločitve po prostem preudarku. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje nobene presoje izvedenih dokazov, temveč ima le pavšalno navedbo, da je "bilo v postopku ugotovljeno", da je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije, čeprav je tožnik zaslišan kot stranka te ugotovitve v bistvu v celoti zanikal. In končno obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne vsebuje razlogov ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, ali nevarnost za varnost oziroma obrambo države.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).