Jedro

Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, zato ni upravičena do odpravnine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se: - izpodbijani del sodbe (točka 1.a izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tožeči stranki obračunati odpravnino v znesku 22.269,75 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožeči stranki nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 dalje do plačila“ - in izpodbijani del sklepa (točka III. izreka) spremeni tako, da se točka III. na novo glasi: „III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 468,85 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati odpravnino v znesku 22.269,75 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožnici nakazati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 dalje do plačila ter obračunati in pristojnim organizacijam za tožnico plačati akontacijo dohodnine in prispevke za mesece: za september 2011 znesek 771,21 EUR, za oktober 2011 znesek 771,21 EUR, za november 2011 znesek 771,21 EUR, za december 2011 znesek 771,21 EUR in za januar 2012 znesek 771,21 EUR, vse pod izvršbo (točka I.a in I.b izreka). Zavrnilo je obrestni zahtevek od bruto zneska odpravnine 22.269,75 EUR in obrestni zahtevek za čas od 14. 8. 2013 do vključno 21. 8. 2013 (točka II izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2013, podane s strani tožnice, tožnici izredno prenehalo delovno razmerje dne 13. 8. 2013 (točka I izreka); postopek v delu, kjer je tožnica zahtevala plačilo prispevkov za marec 2013 v znesku 774,55 EUR in za april 2013 v znesku 774,55 EUR, zaradi umika ustavilo (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške tega postopka v višini 1.674,45 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da obračuna in plača odpravnino v višini 22.269,75 EUR in od tega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in tožnici nakaže preostali neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./a izreka izpodbijane sodbe) pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov, vključno s pritožbenimi stroški oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica na podlagi lastne odločitve podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na njeni podlagi pa je tožena stranka v nadaljevanju izpeljala zakonit postopek prenehanja pogodbe in delovnega razmerja in je pri tem v celoti upoštevala postopek in vse pravice tožnice. Tožnica se je odločila za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kasneje pa za podajo izredne odpovedi. Zakonita zastopnica tožene stranke je skušala tožnico prepričati, da ostane v družbi, da svoje delo odpravlja naprej in odpoved umakne, kar pa tožnica ni želela storiti. Ker je skoraj istočasno s tožnico podal odpoved pogodbe tudi tožničin pomočnik, je tožena stranka zaposlila novega delavca na področju komercialnih del. Tožnica je v času odpovednega roka opravila še nujna dela, ki so se nanašala na neopravljena dela v juniju 2013. Takrat je bila otežena tudi komunikacija med njo in zunanjimi partnerji, pa tudi na relaciji med njo in novo zaposleno delavko, saj tožnica z njo ni želela opraviti primopredaje. Povsem normalno je bilo, da ni bilo več potrebe po dnevni in operativno delovni komunikaciji med tožnico in drugimi službami. V toliko se je položaj tožnice spremenil, kar pa je normalno in življenjsko, kot posledica dane redne odpovedi ter zaključevanja njenega dela. Položaj tožnice se ni v ničemer spremenil po danem opominu pred izredno odpovedjo pogodbe. Tožena stranka je imela zaradi finančnih težav težave pri izplačilu plače za mesec junij 2013 v mesecu juliju 2013. Zaradi nezadostnega priliva finančnih sredstev do 18. dne v mesecu, so se zaposleni v družbi sporazumeli, da se po deblokadi transakcijskega računa, plače najprej izplačajo proizvodnim delavcem, nato pa postopoma delavcem z višjimi plačami, kamor je sodila tožnica. Skladno s tem je bila plača tožnici izplačana 31. 7. 2013. To izplačilo zato ne predstavlja neenakopravne obravnave oziroma drugačne obravnave, kot je to veljalo za ostale delavce in je le plod medsebojnega dogovora zaposlenih v težkih finančnih razmerah. Obrazložitev sodišča o tem, da se je odnos tožene stranke do tožnice v smislu neenakopravne obravnave po 6. členu ZDR-1, spremenil tekom odpovednega roka, je neutemeljena in v nasprotju z dejstvi in dokazi. Zakonita zastopnica je tudi povedala, da o opominu pred izredno odpovedjo ni bila obveščena, zato je podlago za vsa ravnanja predstavljala redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Napačno je interpretirana izjava tožnice, da je za izplačilo plače podala neko posebno zahtevo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni pravi razlogi o odločilnih dejstvih in je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe in med samo vsebino listin in izpovedjo prič. Meni, da je tožena stranka dokazala, da enakopravne obravnave ni bilo in je po dani redni odpovedi storila vse, da je zagotovila opravljanje komercialnih del tudi v prihodnje in da je tožnici zagotovila vse njene pravice, od nje pa zahtevala to, kar se normalno zahteva od delavca, ko poda odpoved. Prav tako je dokazala, da tudi izplačilo plače v mesecu juliju 2013 ni pomenilo neenakopravne obravnave. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbo 6. člena ZDR-1, saj pri tožnici ni podana nobena osebna okoliščina, ki jo opredeljuje 1. odstavek 6. člena ZDR-1. Tožena stranka ni na podlagi nobene izmed okoliščin, navedenih v 1. odstavku 6. člena ZDR-1 kršila nobene pravice tožnice oziroma je ni obravnavala neenakopravno. Zato uporaba tega člena ni mogoča in na tej podlagi ni podana kršitev iz 111. člena ZDR-1. 3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala ugotovitev, da ji je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izredno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 13. 8. 2013. Od tožene stranke pa je uveljavljala plačilo odpravnine v višini 22.269,75 EUR in obračun akontacije dohodnine in prispevkov za obdobje od septembra 2011 do januarja 2013 ter plačilo prispevkov za marec 2013 in april 2013. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 19. 7. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka prejela istega dne. Dne 8. 8. 2013 je tožnica toženi stranki podala opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dne 13. 8. 2013 pa je tožnica podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka prejela dne 21. 8. 2013. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnica o neizpolnjevanju obveznosti s strani tožene stranke obvestila tudi Inšpektorat RS za delo OE A. in da ji je tožena stranka v delovno knjigo vpisala prenehanje delovnega razmerja z dnem 17. 9. 2013 ter ji je do tega dne poravnala neto plačo in plačala prispevke.

9. Sodišče prve stopnje je tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je tožnici na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izredno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 13. 8. 2013 zavrglo na podlagi 274. člena ZPP (točka I. sklepa).

10. V zvezi s presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženi stranki dne 21. 8. 2013, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica kljub podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2013 veljavno podala izredno odpoved iz razloga po 7. alinei 111. člena ZDR-1. Presodilo je, da je dejstvo, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi dala v neprimernem trenutku, prestavljalo tisto posebno okoliščino, zaradi katere je bila tožnica drugače obravnavana od ostalih zaposlenih, kar se je odrazilo tudi pri nakazilu plače za mesec junij 2013, ko je bila tožnici plača izplačana na njeno posebno zahtevo in kasneje kot drugim delavcem. To neenakopravno obravnavanje tožnice pa predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 7. alinei 111. člena ZDR-1. V skladu z določbo 3. odstavka 111. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odpravnino v višini 22.269,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 dalje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z zahtevkom za ugotovitev, da je tožnici na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izredno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 13. 8. 2013, ni pritožbe, in je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Glede na pravnomočnost odločitve in ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dne 19. 7. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dejansko prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 17. 9. 2013, tožnica ni upravičena do plačila odpravnine v skladu z določbo 3. odstavka 111. člena ZDR - 1. Po določbi 3. odstavka 111. člena ZDR-1 je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ker torej tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, temveč na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2013, do odpravnine ni upravičena.

12. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odpravnino, ki je v skladu z določbo 3. odstavka 111. člena ZDR-1 predvidena zgolj v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, tožnici pa je dejansko delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu, to je v delu, kjer tožnica zahteva plačilo odpravnine (točka I.a izreka sodbe), zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožene stranke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v višini 28 %. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi uspeh tožnice iz delne sodbe na podlagi pripoznave. Skupni potrebni stroški pooblaščenke tožnice po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 1.674,45 EUR, od tega 28 % teh stroškov znaša 468,85 EUR. Pritožbeno sodišče je tako glede na 28 % uspeh tožnice v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti del njenih stroškov sodnega postopka v višini 468,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.