Jedro

Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago, ki so jo stranke navedle in zato ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 289,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. S prisodilnim delom uvodoma navedene sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da tožnici plača 8.966,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 8.500,00 EUR od 23. 9. 2015 dalje do plačila, od 361,12 od 23. 6. 2016 dalje do plačila, od 40,28 EUR od 30. 6. 2014 dalje do plačila, od 65,00 EUR od 11. 7. 2014 dalje do plačila ter od 8.000,00 EUR od 23. 9. 2015 do 3. 4. 2018. Toženko je obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov.

2. Toženka s pravočasno pritožbo delno izpodbija prisodilni del sodbe, in sicer v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino nad zneskom 4.966,40 EUR, na pripadajoče obresti, na zakonske zamudne obresti od glavnice 8.000,00 EUR za čas od 23. 9. 2015 do 3. 4. 2018 ter na stroške postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z znižanjem odškodnine za 4.000,00 EUR ter z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.000,00 EUR za čas od 23. 9. 2015 do 3. 4. 2018. Predlaga tudi spremembo izreka sodbe o stroških postopka v skladu z dokončnim uspehom pravdnih strank v postopku. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede višine

5. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

6. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je razviden iz razlogov na osmi, deveti in deseti strani prvostopenjske sodbe.

7. S pritožbeno izpodbijano odmero denarne odškodnine na znesek 8.000,00 EUR je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj prvo sodišče ni v preveliki meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin kot to izpostavlja pritožba. Tožnici je ostala omejena gibljivost pri dolgotrajni obremenitvi ali preobremenitvi v desnem zgornjem skočnem sklepu, zaradi česar ima tožnica omejitve pri daljšem stanju, hoji po klančinah in več kot uri dolgi hoji. V kolikor toženka kritizira pravilnost ugotovitve teh dejstev z opisom kliničnega stanja, ki izhaja iz izvida z dne 13. 2. 2018, gre pojasniti, da pravilnosti dejstev, ugotovljenih na podlagi mnenja izvedenca, glede katerega stranke niso imele pripomb, z lastno oceno zgolj enega od izvedenih dokazov ni moč omajati. Glede na to, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 31 let, da jo posledice ovirajo tako v športnih aktivnostih, doma in v službi, kjer opravlja stoječe delo in da ji grozi obraba celotnega sklepnega hrustanca skočnega sklepa v starosti, je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpela tožnica. Tudi znesek denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjeni znesek 8.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 6,74 takratne povprečne neto plače (= 1.186,26 EUR; Uradni list RS št. 6/2019).

Glede zamude

8. Toženka v pritožbi trdi, da ni bila v zamudi že s 23. 9. 2015, saj je bila s celotno škodo (atroskopskim posegom v septembru 2016 ter kontrolnim pregledom v februarju 2017) seznanjena šele s tožničino vlogo z dne 3. 1. 2018. 9. Gornja pritožbena navedba predstavlja pritožbeno novoto, saj toženka v pritožbi niti ne pojasnjuje, zakaj tega dejstva ni navedla že pred sodiščem prve stopnje, torej zatem, ko je prejela gornjo tožničino vlogo. Zato pritožbeno sodišče utemeljenosti tega dejstva ne more presojati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

10. Ob gornjem velja pojasniti, da je toženka pred sodiščem prve stopnje glede zamude zatrjevala, da pred 23. 9. 2015, ko je od tožnice prejela dodatno medicinsko dokumentacijo, ni mogla oceniti trajnih posledic škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje lahko presojalo le, ali je bila toženka v zamudi šele 23. 9. 2015, ne pa morda kasneje. Sodišče je namreč vezano na trditveno podlago, ki so jo stranke navedle (primerjaj 7. člen ZPP) in zato ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da pritožbeno sodišče utemeljenosti nedovoljenih pritožbenih novot ne more presojati.

11. Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo, s katero ni uspela. Je pa dolžna tožnici povrniti potrebne stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do njenih pritožbenih navedb argumentirano opredelila (165., 154. in 155. člen ZPP).

13. Tožničini potrebni stroški, nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, znašajo 289,14 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 109). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).