Jedro

Nobenega razloga ni za sklepanje, da bi uvedba oblike notarskega zapisa namesto prejšnje oblike overitve po sodniku skrčila obseg poslov med zakoncema, za katere se zahteva taka oblika, le na posle v zvezi z njunim skupnim premoženjem. ZN je namreč le na novo uredil pogoje glede oblike sklenitve, ni pa določil drugačnega obsega pravnih poslov med zakoncema, za katere se zahteva taka oblika. Da se je že po prejšnji ureditvi zahtevala posebna oblika za vse medsebojne posle zakoncev, pa jasno izhaja iz povzete vsebine 62. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se eventualna nasprotna tožba ne dopusti, ker ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, s sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku izročiti notarsko overjeno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo tožnik pri toženkinemu deležu 1/2 na stanovanju in pripadajočem solastninskem deležu na vseh skupnih prostorih, objektih, napravah in zemljišču, v zemljiški knjigi vknjižil etažno lastninsko pravico na svoje ime, v nasprotnem primeru pa predlagal vknjižbo na podlagi te sodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugodilni del sodbe je utemeljilo s stališčem, da se tožnik kljub zavezi iz prvega odstavka izjave z dne 29.2.2000 ni mogel veljavno odreči pravici iz drugega odstavka 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. št. 69/2004 - UPB1; ZZZDR) zahtevati vrnitev darila po razvezi zakonske zveze, ker gre za kogentno določeno pravico, ki se ji stranka vnaprej ne more odreči. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo proti prvostopenjskemu sklepu in sodbi ter potrdilo izpodbijano odločbo. Strinjalo se je z razlogi, da tožbeni zahtevek iz tožbe in eventualni nasprotni tožbeni zahtevek nista v medsebojni zvezi. Delno ugoditev tožbenemu zahtevku je potrdilo predvsem zaradi ocene, da pomeni tožnikova izjava z dne 29.2.2000 v prvem odstavku o odpovedi pravici iz drugega odstavka 84. člena ZZZDR urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema (ki ga je opredelilo kot odpust dolga po prvem odstavku 334. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki bi moralo biti sklenjeno v obliki notarskega zapisa v skladu s 1. točko 47. člena Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 do 73/2004; ZN). Ker ni bilo, posel po 48. členu istega zakona ni veljaven in je že iz tega razloga neutemeljeno toženkino sklicevanje na prvi odstavek izjave z dne 29.2.2000. Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnikova izjava v prvem odstavku listine z dne 29.2.2000 ne predstavlja pravnega posla, ki bi urejal premoženjska razmerja med zakoncema v smislu ZZZDR. Premoženjska razmerja med zakoncema so po ZZZDR le tista, ki se nanašajo na skupno premoženje, sporna darilna pogodba pa predstavlja neodplačno naklonitev posebnega tožnikovega premoženja. Zato odpust dolga oziroma odpoved pravici terjati vrnitev darila nima značaja pravnega posla, ki posega na premoženjska razmerja med zakoncema. Gre za svobodno urejanje dveh oseb tistih pravic oziroma razmerij, ki se tičejo posebnega premoženja zakoncev. Za take posle ni potrebna oblika notarskega zapisa. Namen zakonodajalca ni bil takšen, kot ga razlagata obe sodišči. Tudi teorija pozna izjeme, na primer oblično pomanjkljivo sklenjena pogodba, ki pa je bila realizirana. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sta napačni sodbi obeh sodišč. Pri izpodbijanju sklepa o nedovolitvi eventualne nasprotne tožbe pa toženka zatrjuje, da je zahtevek iz drugega odstavka obravnavane izjave že zapadel, ker je prišlo do razveze zakonske zveze. Tožnik je glede na obe pravnomočni sodbi sedaj lastnik celotnega stanovanja, zato je toženka upravičena do tega, kar sta se svobodno dogovorila. Oba tožbena zahtevka sta tudi v medsebojni zvezi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP).

Revizija proti sodbi druge stopnje ni utemeljena, proti sklepu druge stopnje pa ni dovoljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da zahtevana oblika notarskega zapisa velja le za urejanje tistih premoženjskih razmerij zakoncev, ki se nanaša na njuno skupno premoženje. Da temu ni tako, izhaja že iz prejšnje ureditve o zahtevani obliki za take posle v ZZZDR. Po še sedaj veljavnem 62. členu ZZZDR (prej je bilo enako določeno v takratnem prvem odstavku 62. člena) lahko zakonca med seboj sklepata vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi uveljavljata pravice in obveznosti. Medsebojni posli zakoncev po navedeni zakonski določbi torej niso omejeni samo na posle v zvezi s skupnim premoženjem. Oblika za medsebojne posle zakoncev je bila prej določena v takratnem drugem odstavku 62. člena ZZZDR, po katerem je bilo za njihovo veljavnost potrebno, da jih overi sodnik, razen če je šlo za običajna in manjša darila. Tudi glede delitve skupnega premoženja s sporazumom je bilo v drugem stavku drugega odstavka 58. člena ZZZDR določeno, da mora tak sporazum overiti sodnik. Tako drugi odstavek 62. člena ZZZDR kot drugi stavek drugega odstavka 58. člena ZZZDR sta nehala veljati 1.6.1995 (prva alinea drugega odstavka 129. člena ZN), ker je obliko overitve po sodniku nadomestila oblika notarskega zapisa. Tako je sedaj v prvi točki 47. člena ZN določeno, da morajo biti v tej obliki sklenjene pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakonci, v 48. členu pa, da pravni posel, ki ni sklenjen v zahtevani obliki, ni veljaven.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni nobenega razloga za sklepanje, da bi uvedba oblike notarskega zapisa namesto prejšnje oblike po sodniku skrčila obseg poslov med zakoncema, za katere se zahteva taka oblika, le na posle v zvezi z njunim skupnim premoženjem. ZN je sicer na novo uredil pogoje glede oblike sklenitve, ni pa določil drugačnega obsega pravnih poslov med zakoncema, za katere se zahteva taka oblika. Da se je že po prejšnji ureditvi zahtevala posebna oblika za vse medsebojne posle zakoncev, pa jasno izhaja iz povzete vsebine (takrat še prvega odstavka, sedaj edinega odstavka) 62. člena ZZZDR. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja tudi dogovor zakoncev, s katerim se en zakonec odreka pravici zahtevati vrnitev darila, če pride do razveze zakonske zveze, pravni posel, ki ureja njuna premoženjska razmerja, zaradi česar je treba najprej preveriti vprašanje, ali je bil sklenjen v zahtevani obliki.

Tudi sklepanje po namenu zakonodajalca ne pripelje do zaključka, da bi se oblika notarskega zapisa zahtevala le za sklepanje tistih medsebojnih poslov zakoncev, ki se nanašajo na skupno premoženje. Namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema je zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ki sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti. Te okoliščine so enako pomembne tako pri njunih medsebojnih poslih glede skupnega premoženja kot tudi glede njunega posebnega premoženja.

Pomanjkanje oblike ima za posledico ničnost, saj iz namena ZN ne izhaja drugačna sankcija (48. člen ZN in prvi odstavek 70. člen takrat veljavnega ZOR). Tožnikovega odreka pravici zahtevati vrnitev darila že iz tega razloga ni bilo mogoče upoštevati, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče. Zakaj se revizija sklicuje na realizacijo pravnega posla kot izjemo, zaradi katere naj bi napaka v obliki konvalidirala, pa ni razumljivo, saj tožnik pri svoji pravici zahtevati vrnitev darila vztraja (torej ni realiziral odreka), toženka pa se ji upira. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi toženkine pritožbe in odločitev prvega sodišča o (delni) ugoditvi tožnikovemu zahtevku sta po vsem obrazloženem materialnopravno skladni z navedenimi zakonskimi določbami in tudi drugim odstavkom 84. člena ZZZDR.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. Revizija proti sklepu sodišča druge stopnje je še bolj omejena kot proti sodbi sodišča druge stopnje. Razen izjem iz tretjega odstavka 384. člena ZPP, ki v obravnavani zadevi ne prideta v poštev, je po prvem odstavku istega člena revizija dovoljena le proti tistemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, pa še to v okviru omejitev iz drugega odstavka istega člena. Tako na primer ni dovoljena revizija proti sklepu o dovolitvi ali nedovolitvi spremembe tožbe, ker s takim sklepom postopek o spremenjenem tožbenem zahtevku ni pravnomočno končan. Dovoljena tudi ni proti sklepu o dovolitvi oziroma nedovolitvi nasprotne tožbe, ker se s takim sklepom postopek pravnomočno ne konča, saj se o nasprotnem tožbenem zahtevku odloči v posebni pravdi. Kar velja za nasprotno tožbo, velja tudi za njeno posebno različico - pogojno oziroma eventualno nasprotno tožbo. Ali povedano malo drugače: sklep o nedovolitvi pogojne nasprotne tožbe nima narave sklepa o končanju postopka o pogojni nasprotni tožbi, kot je tudi nima sklep o nedovolitvi nepogojne nasprotne tožbe. Ker torej revizija proti takemu sklepu ni dovoljena, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami o procesnopravni (in le pavšalno navrženi) kršitvi v zvezi s tem sklepom, še manj pa z materialnopravnimi vprašanji o zapadlosti terjatve iz drugega odstavka izjave z dne 29.2.2000 in o utemeljenosti toženkinega zahtevka iz pogojne nasprotne tožbe. Glede na revizijske trditve je bilo mogoče uveljavljano procesno kršitev opredeliti le v okviru revizije proti sklepu, saj iz vsebine revizije proti sodbi tega ni mogoče sklepati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. in 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).