Jedro

Ker se je tožnica kot soustanoviteljica proti toženki kot ustanoviteljici zavezala, da bo Zavodu zagotavljala brezplačno uporabo prostorov, se v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na naknadno sklenjeno pogodbo z Zavodom, po kateri je slednjemu uporabo teh prostorov zaračunavala. Takšna pogodba, ki je v nasprotju s predhodno sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama (soustanoviteljem in ustanoviteljem), ne more imeti pravnih učinkov proti toženki kot ustanoviteljici, saj je bila nesporno sklenjena brez njenega soglasja.

Če je bilo s pogodbo z Zavodom, po kateri tožnica za uporabo prostorov zahteva plačilo, mišljeno, da bo za to obveznost subsidiarno odgovarjala toženka kot ustanoviteljica, kljub temu da to izrecno nasprotuje pogodbeni zavezi tožnice zagotoviti brezplačno uporabo prostorov, takšno določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici glavnico v višini 14.416,61 EUR na podlagi sedmih računov s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati tudi glavnico v višini 8.746,55 EUR na podlagi devetih računov s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 21.333,23 EUR po štirinajstih računih s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka) ter tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 12.496,02 EUR po dvaindvajsetih računih s pripadajočimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 1.407,80 EUR na podlagi osmih Sklepov Okrajnega sodišča o izvršbi s pripadajočimi obrestmi (V. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 488,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Zoper III., IV., V. in VI. točko izreka navedene sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta na podlagi sklepa o ustanovitvi z dne 14. 5. 2008 (priloga spisa A2) ustanovili Javni zavod ... (v nadaljevanju Zavod), in sicer toženka kot ustanovitelj, tožnica pa kot soustanovitelj. Na podlagi 3. odstavka 18. člena sklepa o ustanovitvi za obveznosti Zavoda subsidiarno odgovarja ustanovitelj do višine sredstev, ki se zagotavljajo iz proračuna za delovanje zavoda za tekoče leto. Soustanovitelj za obveznosti javnega zavoda ne odgovarja; - dne 10. 6. 2008 sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti pri ustanovitvi javnega zavoda (priloga A3), po kateri je ustanovni delež soustanovitelja (tožnice) stvarni vložek potrebnih poslovnih prostorov za javni zavod (1. člen). Pogodba med drugim določa tudi, da bo soustanovitelj (tožnica) kot sredstva za delovanje javnega zavoda zagotavljala brezplačno uporabo poslovnih prostorov v objektu X. s parc. št. 1, k. o. X, vl. št. 2 iste k. o., ki so v lasti tožnice (3. člen pogodbe); - dne 6. 5. 2009 je tožnica z Zavodom sklenila pogodbo (priloga A5), s katero se je Zavod zavezal tožnici plačevati najemnino za souporabo prostorov in uporabnino za souporabo sanitarnega vozla v objektu X. ter obratovalne stroške (3. in 4. člen pogodbe); - tožnica je glede omenjenih pogodbenih obveznosti Zavoda (plačila najemnine, uporabnine in obratovalnih stroškov) zoper Zavod sprožila izvršilne postopke. Ker ti niso bili uspešni, zahteva plačilo pogodbene obveznosti Zavoda od toženke, ki naj bi bila subsidiarno odgovorna.

6. V tem postopku je torej tožnica od toženke kot subsidiarno odgovorne ustanoviteljice zahtevala plačilo najemnine skupnih prostorov, uporabnine za sanitarni vozel ter obratovalne stroške v objektu X., in sicer za obdobje od oktobra 2009 do marca 2010 v skupni višini 35.749,84 EUR. V združeni pravdi pa je zahtevala plačilo za obdobje od aprila 2010 do maja 2011, v skupni višini 21.242,57 EUR ter povračilo izvršilnih stroškov, nastalih zaradi neuspešne izterjave računov v višini 1.407,80 EUR, skupaj torej 22.650,37 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku glede plačila obratovalnih stroškov, katere je tožnica namesto zavoda poravnala tretjim, zavrnilo pa je zahtevek za povračilo najemnine in uporabnine ter izvršilne stroške. Tožnica se pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine in najemnine.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da strošek najemnine in uporabnine za prostore v objektu X. ne predstavljata stroška Zavoda, ki bi ju bila dolžna povrniti toženka kot subsidiarno odgovorna ustanoviteljica, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

9. Pravdni stranki sta dne 10. 6. 2008 podpisali Pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti pri ustanovitvi javnega zavoda,(1) iz katere izhaja, da bo soustanovitelj - tožnica, zagotavljala brezplačno uporabo poslovnih prostorov v objektu X.(2) Na to pogodbo se je v svojih navedbah sklicevala toženka (l. št. 31), ko je zavračala plačilo vseh zahtevkov (torej tudi souporabo sanitarnega vozla in ne le najemnine za souporabo skupnih prostorov), ki presegajo osnovno pogodbo med pravdnima strankama z dne 10. 6. 2008. Ker se je torej tožnica kot soustanoviteljica proti toženki kot ustanoviteljici zavezala, da bo Zavodu zagotavljala brezplačno uporabo prostorov v objektu X., se v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na naknadno (dne 6. 5. 2009) sklenjeno pogodbo z Zavodom, po kateri je slednjemu uporabo teh prostorov zaračunavala. Takšna pogodba, ki je v nasprotju s predhodno sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama (soustanoviteljem in ustanoviteljem), ne more imeti pravnih učinkov proti toženki kot ustanoviteljici, saj je bila nesporno sklenjena brez njenega soglasja (neprerekana trditev toženke na l. št. 33 pridruženega spisa, drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato ni pravnega temelja za zaračunavanje najemnine za souporabo sejne sobe in velike dvorane, kakor tudi ne za uporabnino sanitarnega vozla, ki se potrditvah tožnice nahajajo v objektu X., saj se je tožnica zavezala te prostore (kamor spada tudi sanitarni vozel, saj je del teh prostorov) zagotavljati Zavodu brezplačno kot ustanovni delež.

10. Če je bilo s pogodbo z Zavodom z dne 6. 5. 2009, po kateri tožnica za uporabo prostorov v objektu X. zahteva plačilo, mišljeno, da bo za to obveznost subsidiarno odgovarjala toženka kot ustanoviteljica, kljub temu da to izrecno nasprotuje pogodbeni zavezi tožnice zagotoviti brezplačno uporabo prostorov (ki jo je sprejela proti toženki v predhodno sklenjeni pogodbi o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti pri ustanovitvi javnega zavoda z dne 10. 6. 2008), takšno določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva. Tožnica torej ne more iztožiti povračila najemnine in uporabnine od toženke kot ustanoviteljice za poslovne prostore v objektu X., saj se je s pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti toženki zavezala, da bo Zavodu zagotavljala uporabo teh poslovnih prostorov brezplačno.

11. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Skladno z 9. členom Zakona o zavodih.

Op. št. (2): Na kar je toženka opozarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej l. št. 23 in 31 ter l. št. 13 in 33).