Jedro

Odgovor na zastavljeno vprašanje, ali lastniku na javni cesti, ki je javno dobro, v smislu pristojnosti pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, je pritrdilen, kar pa še ne pomeni, da je to sodno varstvo vedno utemeljeno. Fizični in verbalni napadi na uporabnike te poti, njeno zapiranje ter preprečevanje prehodov in prevozov po njej ter podobno, ki naj bi jih storila toženca, namreč niso v ničemer posegli v tožničino lastninsko pravico, saj ji je bila raba na izključujoč način že pred tem odvzeta in do zatrjevanega vznemirjanja njene lastninske pravice ni moglo priti.

Uporaba vseh pod enakimi pogoji, ki jo želi tožnica varovati s to tožbo, ni nekaj, kar izhaja iz njene lastninske pravice, pač pa iz lastnosti te stvari, da je razglašena za javno dobro v splošni rabi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je lastnica nepremičnin s parc. št. 1143/7 in 1142, obe k. o. ..., ki predstavljata grajeno javno dobro lokalnega pomena v njeni lasti (občinska javna cesta). Toženca pa preprečujeta dostop do kulturnega spomenika (cerkve) po tej cesti.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo sodno varstvo v pravdnem postopku. Tožencema je naložilo prenehanje fizičnih in verbalnih napadov na uporabnike te poti, njeno zapiranje ter preprečevanje prehodov in prevozov po njej ter podobno. Prepovedalo jima je tudi bodoče tovrstne posege.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti zavrglo. Ocenilo je, da gre za spor v zvezi z upravnim premoženjem, zato odločanje o njem sodi v upravno pristojnost. Sklicevalo se je na podobnost z motenjskimi spori, v katerih je že uveljavljena sodna praksa, da sodne pristojnosti ni. Ker na javnem dobru nihče nima izključujočih upravičenj v smislu absolutnosti lastninske pravice in je tudi vloga države ali občine omejena le na zagotavljanje, da lahko ob enakih pogojih stvar uporablja vsakdo, je civilni institut negatorne tožbe v nasprotju s to obsežno omejitvijo lastninske pravice. Varstvo poti pa bi tožnica morala doseči skozi inšpekcijske ukrepe po Zakonu o cestah (v nadaljevanju ZCes-1).

4. Revizija je bila na tožničin predlog dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 251/2013 z dne 18. 6. 2014 glede vprašanja, ali občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

5. Dopuščeno revizijo vlaga tožnica. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo 99. člena SPZ, pa tudi določbo drugega odstavka 354. člena ZPP in s tem kršilo določbe pravdnega postopka, ker ji je odreklo odločitev o zahtevku, za katerega je pristojno. Poudarja, da je lastnica spornih nepremičnin, ki sta grajeno javno dobro lokalnega pomena, po njih pa poteka kategorizirana občinska cesta. V skladu z določbo 22. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je dolžna vzdrževati takšen objekt v stanju, ki omogoča njegovo splošno rabo v skladu z njegovim namenom. Ti nepremičnini spadata tudi v območje kulturnih spomenikov, do katerih je dolžna omogočiti dostop. Preko njiju namreč vodi pot k Cerkvi ..., ki je kulturni spomenik, meje med parcelami pa so urejene in dobro vidne. Opisuje ravnanja tožencev, s katerimi sta vznemirjala njeno lastninsko pravico (verbalni in fizični napadi na uporabnike poti). Meni, da motenja posesti in negatornega varstva ni mogoče enačiti ter da je pritožbeno sodišče napačno odstopilo od stališča iz odločbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 597/2000, po katerem ima lastnik javnega dobra civilnopravno varstvo in je ravno tako šlo za vprašanje negatornega varstva. Odločba se sklicuje na članek M. Krisper Kramberger: Javno dobro v novi pravni ureditvi. Trdi, da ima pravico doseči uporabo poti za vsakogar ob enakih pogojih tudi z negatorno tožbo, nobena druga pot ji tega namreč ne omogoča učinkovito, saj na toženca ne vplivajo niti izrečene globe, ne ukrepi policije oziroma prekrškovnih organov. Poudarja, da je bilo civilno sodno varstvo strankam zagotovljeno tudi v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 746/2005 in II Ips 611/94. Stališče pritožbenega sodišča, da se varstvo uporabe javnega dobra zagotovi z inšpekcijskim nadzorom, je po njeni oceni napačno, saj inšpektorji nimajo pooblastila, da ukrepajo proti tistim, ki preprečujejo uporabo ceste na način, kot to počneta toženca. Njuna ravnanja so klasična dejanja vznemirjanja lastninske pravice, katere varstvo je predmet civilnega prava. Svoje stališče utrjuje z odločbo Ustavnega sodišča Up-77/01-21 z dne 4. 3. 2004, v kateri Ustavno sodišče ob odločanju ni imelo pomislekov glede tega, ali zadeva spada v sodno pristojnost in ali občini pripada sodno varstvo lastninske pravice, ter s sklicevanjem na pritrdilno ločeno mnenje sodnice M. Krisper Kramberger v tej zadevi, iz katerega izhaja, da je varstvo javnega dobra mogoče doseči tudi z lastninsko negatorno tožbo, če te zakon ne izključuje. Ker naš sistem ne ločuje med javno in zasebno lastnino, ima lastnik pravico zahtevati od vsakogar, da preneha z vznemirjanjem ne glede na to, ali je lastnik občina ali oseba civilnega prava. Z nasprotnim stališčem ji je pritožbeno sodišče kršilo pravico do sodnega varstva, ustavne pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave in pravice iz Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga odločitev, da občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, in spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne. Zahteva povračilo revizijskih stroškov.

6. Toženca na vročeno revizijo nista odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba pritožbenega sodišča temelji na zaključku, da tožnica varstva, kot ga želi, ne more zahtevati v civilnem sodnem postopku po določbi 99. člena SPZ, saj želi varovati upravno premoženje (javno cesto, ki je javno dobro v splošni rabi).(1) Razmejevanje med upravnim in zasebnim premoženjem in s tem med upravno in sodno pristojnostjo je odvisno od tega, ali gre za poseg v katero od civilnopravnih pravic ali za poseg v javno sfero.(2) Prvotno se je stališče, da sodne pristojnosti pravdnega sodišča za varstvo javnega dobra in s tem upravnega premoženja ni, uveljavilo v zvezi z motenjskimi spori. Že občna seja Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 24. 2. 1970 je potrdila stališče sodišč nižjih stopenj, da se posestno varstvo ne more uveljavljati proti motitelju, če je svet, na katerem se motilno dejanje zgodi, javno dobro, temveč je tako ravnanje predmet upravnega postopka. Posredna motitev torej ne opravičuje prizadetega k sodnemu varstvu zoper posege, ki se samo posredno tičejo njegove premoženjske sfere.(3)

9. Odgovor o pristojnosti pravdnega sodišča v konkretnem primeru pa ni nujno enak, saj spor ni motenjski, ampak lastninski. Če status stvari kot javnega dobra izključuje posest in njeno sodno varstvo, še ni nujno, da izključuje tudi lastnino in njeno sodno varstvo.

10. Odgovor je po oceni Vrhovnega sodišča v pravni ureditvi javnega dobra. To prvi odstavek 19. člena SPZ definira kot stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), podrobneje pa je urejeno s posameznimi zakoni.(4) Tako npr. nepremičnina z razglasitvijo za javno cesto postane javno dobro. Javne ceste so izven pravnega prometa, na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic (drugi odstavek 3. člena ZCes-1, enako drugi odstavek 2. člena prej veljavnega Zakona o javnih cestah, ZJC).(5)

11. Po prejšnji družbeno politični ureditvi je bilo javno dobro, tedaj poimenovano dobrine v splošni rabi, družbena lastnina.(6) Na družbeni lastnini in s tem tudi na stvareh v splošni rabi nihče ni mogel imeti lastninske pravice, izključena je bila tudi pravica razpolaganja.(7) V postopku lastninjenja je družbena lastnina dobila znanega titularja, saj Ustava Republike Slovenije ne pozna več razlike med družbeno ali javno in zasebno lastnino. Tudi javno dobro je v zasebni lasti, lahko pa pripada subjektom javnega ali zasebnega prava.(8) Na javnem dobru v splošni rabi je tako vzpostavljen civilnopravni lastninski režim z javnopravnimi omejitvami: dobrine v splošni rabi so še vedno predmet lastninske pravice, ta pa je omejena s pravico splošne rabe kogarkoli.(9) Pravica splošne rabe je pravica javnega prava,(10) z njo pa niso izključene vse lastnikove pravice. Mešanje zasebnih in javnih elementov, ki je lastno pravni ureditvi javnega dobra, vodi k odgovoru, da sodno varstvo lastnikovih pravic na javnem dobru v pravdnem postopku ni izključeno. Za pristojnost pravdnega sodišča po oceni Vrhovnega sodišča zadošča, da tožnik zatrjuje poseg v njegovo civilno sfero, torej poseg v njegovo lastninsko pravico.(11) Lastninsko varstvo pa mu lahko pripada le v obsegu, kot je bilo z zatrjevanim in/ali ugotovljenim ravnanjem poseženo v njegova upravičenja, ki jih v tistem trenutku ima iz svoje lastninske pravice.

12. Tožnica je vloženo tožbo zastavila po določbi 99. člena SPZ.(12) Ta lastnika varuje pred vznemirjanjem njegove lastninske pravice izven odvzema stvari, pred katerim je lastnik posebej varovan po določbi 92. člena SPZ. Vznemirjanja lastninske pravice zakon posebej ne definira, zato je njegovo vsebino treba iskati v vsebini lastninske pravice, ki jo določba varuje. Lastninska pravica je pravica stvar imeti v posesti, jo uporabljati in uživati ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Vznemirjanje v okviru 99. člena SPZ je tako lahko vsakršen poseg v te pravice izven njenega odvzema.

13. Sodno varstvo pred vznemirjanjem pa je lahko utemeljeno le, če lastniku pravica, ki naj bi mu bila z vznemirjanjem kratena, pred zatrjevanim posegom pripada. V svoji lastninski pravici je lahko lastnik brez svoje volje omejen že predhodno, torej še pred zatrjevanim posegom. Takšna predhodna omejitev lastninske pravice nastopi tudi, če je stvar javno dobro v splošni rabi. Lastnik, ne glede na to, kdo je, v takšnem primeru pri rabi oziroma posesti stvari, ki jo varuje 99. člen SPZ, nima nič več pravic kot kdorkoli drug.

14. Dejstvu, da je stvar, glede katere zahteva sodno varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, javno dobro v splošni rabi, tako nujno sledi pravni zaključek, da tožnica kljub temu, da je lastnica nepremičnin, ki so javna pot, že pred zatrjevanim vznemirjanjem njene lastninske pravice s stani tožencev ni imela pravice poti uporabljati, posedovati in uživati na način, ki bi druge od tega izključil. Pa tudi, da zatrjevano ravnanje tožencev, ki lahko sicer preprečuje ali otežuje, da bi bila stvar splošno dostopna vsem pod enakimi pogoji, tudi tožnici sami, ni v ničemer poseglo v njeno lastninsko pravico in njena upravičenja iz nje. Povedano drugače, fizični in verbalni napadi na uporabnike te poti, njeno zapiranje ter preprečevanje prehodov in prevozov po njej ter podobno, ki naj bi jih storila toženca, tožnici niso preprečili uporabe oziroma posesti stvari ali jo kakorkoli oteževali, saj ji je bila ta na izključujoč način že pred tem odvzeta. Zatrjevanega vznemirjanja tožničine lastninske pravice torej ni.

15. Uporaba vseh pod enakimi pogoji, ki jo želi tožnica varovati s to tožbo, ni nekaj, kar izhaja iz njene lastninske pravice, pač pa iz lastnosti te stvari, da je razglašena za javno dobro v splošni rabi. Iz javnega dobra v tem primeru izhaja tudi njena pravica do rabe te stvari. Zato uporabe poti ne more doseči po zastavljeni poti. Nasprotno tožničino revizijsko stališče(13) je po oceni Vrhovnega sodišča zmotno. Če upravnega varstva ni ali če to ni učinkovito, to ne pomeni, da mora sodišče lastniku dati civilno sodno varstvo. Dolžnosti, ki jih lastniku, upravljavcu ali komu drugemu nalaga status stvari kot javnega dobra, ne morejo biti varovane z lastninskimi tožbami. Te varujejo lastninsko pravico in upravičenja iz nje, kar poseg v splošno rabo, ki temelji na javnem dobru, ni.

16. Odgovor na zastavljeno vprašanje, ali občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, seveda v smislu pristojnosti, kar je bilo sporno stališče pritožbenega sodišča, je pritrdilen. Enak bi bil, če bi bil tožnik kdorkoli drug. To pa ne narekuje spremembe izpodbijane odločbe, saj tožničina zahteva po sodnem varstvu iz zgoraj navedenih razlogov ne more biti utemeljena. Pritožbeno sodišče bi moralo tožničin tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči tožbe. Ker pa zavrženje tožbe za tožnico ni nič manj ugodno od zavrnitve njenega tožbenega zahtevka, Vrhovno sodišče v njegovo odločitev ni poseglo. Odločitev pritožbenega sodišča pa tožnici po povedanem tudi ni mogla okrniti njenih zakonsko, ustavno in konvencijsko varovanih pravic.

17. Ker dopuščen revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Da torej ne gre za primer iz 1. člena ZPP, po katerem sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 746/2005 in II Ips 611/94. Op. št. (3): Primerjaj tudi T. Frantar Stvarno pravo, Založba GV, Ljubljana 1993, str. 336 in 337. Da pravdno sodišče ne sme nuditi posestnega varstva na javnem dobru, potrjuje tudi večinska praksa pritožbenih sodišč. Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Kopru I Cp 452/2007 in I Cp 125/2007 ter odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 611/1999. Op. št. (4): Zakon o varstvu okolja, Zakon o vodah, Zakon o graditvi objektov, Zakon o cestah,...

Op. št. (5): Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem na javnem dobru izključuje tudi prvi odstavek 44. člena SPZ, prepoved pravnega prometa pa je urejena le s posameznimi zakoni in ni absolutna, po Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1)ima država npr. le predkupno pravico. Le za vodno javno dobro v lasti države velja prepoved pravnega prometa.

Op. št. (6): Produkcijska sredstva in druga sredstva združenega dela, proizvodi združenega dela, sredstva za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, naravna bogastva in dobrine v splošni rabi so družbena lastnina (drugi odstavek 12. člena Zakona o združenem delu, v nadaljevanju ZZD).

Op. št. (7): Dobrin v splošni rabi ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine (drugi odstavek 206. člena ZZD), pravni promet z dobrinami v splošni rabi pa je v celoti v 3. členu prepovedal tudi Zakon o prometu z nepremičninami.

Op. št. (8): Primerjaj Tratnik in Vrenčur, v Javno dobro, Pravna praksa, št. 38, leto 2010. Op. št. (9): Primerjaj tudi M. Krisper Kramberger v Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 4, leto 1998. Op. št. (10): Primerjaj tudi Tratnik in Vrenčur, v navedenem delu.

Op. št. (11): Tudi v tej zadevi tožnica trdi, da ravnanje tožencev pomeni protipravno vznemirjanje lastninske pravice, zaradi katerega zahteva zaščito pred njunim vznemirjanjem. Primerjaj 3. stran tožbe. O pristojnosti pravdnega sodišča pa se ni izreklo Ustavno sodišče v zadevi Up-77/01, ki je presojalo kršitev ustavno varovane pravice do izjave.

Op. št. (12): (1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

(2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

(3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

Op. št. (13): Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 597/2000, tudi M. Krisper Kramberger v Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 4, leto 1998, in v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča Up-77/01.