Jedro

Tožnica je ves čas opravljala delo prodajalke v isti prodajalni in ni prišlo do prekinitve delovnega razmerja, zato je potrebno šteti, da tožnica ni spremenila zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu. Glede na to, da je druga družba prevzela osnovna sredstva, prodajalno, kjer je delo opravljala tožnica ter stranke in tudi zaposlene, so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je uživala tožnica pri delodajalcu prenosniku avtomatično prešle na prevzemnika (drugo družbo) in nato naprej na toženo stranko. Zato je tožena stranka solidarno odgovorna za obveznosti do delavcev, ki so nastale do prevzema.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v znesku 7.928,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 45. dneva zaključka delovnega razmerja do plačila, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 839,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Sklenilo je, da se umik tožbe glede zahtevka od 1. do 5. točke (tožbe) vzame na znanje ter se postopek v tem delu ustavi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in jo v celoti izpodbija (pravilno ugodilni del) iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni nasprotovala dejstvom, da je bila tožnica zaposlena najprej pri družbi A., nato pri družbi B., ki se je preimenovala v družbo C. d.d. ter kasneje pri družbi D. d.o.o. ter nazadnje pri toženi stranki. Vendar pa je le med toženo stranko in družbo D. d.o.o. prišlo do spremembe delodajalca v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR na podlagi pravnega posla, saj sta tožena stranka in družba D. d.o.o. sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in o prenosu pogodbenih ter drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja št. 1/2009 z dne 6. 4. 2009. Med strankama je bilo sporno predvsem vprašanje, ali je prišlo do sprememb na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR tudi pri predhodnih delodajalcih tožnice. Tekom postopka ni bil pridobljen noben dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je tudi pri prvih dveh primerih spremembe delodajalca tožnice, torej družbe B. (C. d.d.) in nato D. d.o.o., prišlo do prevzema delavcev. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da je glede na dejstvo, da je tožnica celo delovno dobo delala kot prodajalka v isti poslovalnici, potrebno šteti, da pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri delodajalcu prenosniku, avtomatično preidejo na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika. Pri tem pa sodišče ni navedlo, na kakšen način je prišlo do sprememb delodajalca, zaradi česar bi bil izpolnjen pogoj iz navedenega člena. Avtomatičnega prenosa navedena določba ZDR ne pozna. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj tožnica ni podala niti trditvene podlage, kot tudi nobenih dokazov o tem, da je do spremembe delodajalca v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR tudi dejansko prišlo. Tožnica ni navedla niti kakšno je bilo njeno delo, na katerem oddelku v prodajalni je delala, dejavnosti, s katerimi so se njeni delodajalci ukvarjali ter ali je bilo preneseno materialno premoženje oziroma je prišlo do prevzema strank. Tožnica je le navajala, da je delala pri različnih delodajalcih 30 let na istem delovnem mestu in v istem objektu. Sodišče je zato kršilo eno izmed temeljnih določb ZPP, saj je določba o podajanju trditev in dokaznih predlogov nedvomno temeljna določba v civilnih sporih. S tem pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 879/2010 z dne 29. 10. 2010, ki je odločilo, da morajo stranke v svoji trditveni podlagi navajati vsa relevantna dejstva in da je dokazovanje namenjeno ugotavljanju, ali so sporna dejstva izkazana, stranka pa mora dejstva najprej zatrjevati. Očitno je, da je sodišče v konkretnem primeru samovoljno, brez trditvene podlage tožnice zaključilo, da je potrebno šteti, da je prišlo avtomatično do prenosa dejavnosti in s tem prenosa delavcev. Ker so bile navedbe tožnice splošne in nekonkretizirane ter niso bile podprte z dokazi, tožena stranka ni imela možnosti, da bi na navedbe tožnice konkretno odgovorila in se izjasnila o njih. Ker je tožnica zgolj trdila, da je celotno delovno dobo delala na istem delovnem mestu v istem objektu, tožena stranka na navedeno splošno trditev dejansko ni imela možnosti niti odgovoriti. Po mnenju pritožbe pa je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče namreč v sodbi ni odločilo o predlogu tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči, ker je tožnica tožbo vložila prepozno. Pri tem pa sodišče ni pojasnilo, zakaj predlogu tožene stranke o zavrženju tožbe ni ugodilo. Sodišče je v konkretnem primeru, mimo določb materialnega zakona (ZDR) in s kršitvijo določb procesnega zakona, tožnici prisodilo pravico do višje odpravnine, kot je bila tožnica upravičena. Nepošteno je do tožene stranke, da ji sodišče z zelo široko razlago določb 1. odstavka 73. člena ZDR, v pomanjkanju trditvene in dokazne podlage ter z vsemi ostalimi v tej pritožbi navedenimi procesnimi kršitvami, nalaga dodatne obveznosti, s katerimi tožena stranka, vse do vložitve zahteve tožnice, sploh ni bila seznanjena. Kot je tožena stranka tekom postopka pojasnila, je pri družbi D. d.o.o. opravila poizvedbo o tem, ali je navedena družba prevzela delavce od družbe C. d.d., pri čemer ji je bilo zagotovljeno, da delavcev niso prevzeli. Zato tožena stranka predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 18. 4. 2009 do 30. 3. 2012, pred tem pa v družbi D. d.o.o. in družbi C. d.d. ter pravnih prednikih od 1. 8. 1980 dalje. Tožnica je brez prekinitve delala na istem delovnem mestu do 30. 3. 2012, ko ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Naslovno sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja v celoti izvedlo predlagane dokaze, tožena stranka pa v pritožbi le teoretično razpravlja, kdaj je trditvena podlaga dokazana, vendar je sodišče v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je trditvena podlaga zadostna za izdajo sodbe. Tožnica predlaga plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), ker ni odločilo o predlogu tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči, ker je tožnica tožbo vložila prepozno. V predmetnem sporu je tožnica umaknila tožbo v delu od 1. do 5. točke zahtevka, kjer je uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je vztrajala le še pri plačilu odpravnine v znesku 8.513,68 EUR, kar pa predstavlja denarno terjatev, ki zastara v roku petih let (206. člen ZDR). Napačno je stališče tožene stranke, da bi morala tožnica vse zahtevke, ki jih je uveljavljala s tožbo (odpoved pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, plačo in odpravnino), uveljavljati v roku iz člena 204/3 Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče (sodbe opr. št. VIII Ips 339/2008 z dne 19. 10. 2009 in VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009), da je reparacijski in reintegracijski zahtevek, povezan z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, mogoče uveljavljati v okviru splošnega zastaralnega roka, ker je prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva v zakonu predpisan le za uveljavljanje nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi za uveljavljanje reparacijskega in reintegracijskega zahtevka.

Pritožba pa tudi sicer neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ne ugotavlja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 18. 4. 2009 do 30. 3. 2012, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pred tem je bila tožnica zaposlena od 1. 4. 2007 do 17. 4. 2009 v družbi D. d.o.o. in tožena stranka je z družbo D. d.o.o. sklenila dogovor, da bo prevzela od družbe D. d.o.o. zaloge in trgovsko opremo ter vse zaposlene v poslovalnici v E. (tri delavke). Tožena stranka je nato tožnici odpravnino izračunala na podlagi dosežene delovne dobe v družbi D. d.o.o. in pri toženi stranki. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je podana delovnopravna kontinuiteta, ker je šlo za prevzem delavcev v skladu s 73. členom ZDR za čas, ko je bila tožnica zaposlena v družbi D. d.o.o. in pri toženi stranki, medtem, ko je bilo sporno, ali je šlo za delovnopravno kontinuiteto tudi za čas zaposlitve tožnice pri prejšnjih delodajalcih in sicer pri družbi A. od 1. 8. 1980 dalje ter pri družbi B., ki se je nato preimenovala v družbo C. d.d.. Tožena stranka je trdila, da ni obstajal sporazum o prevzemu delavcev med družbo C. d.d. in družbo D. d.o.o., zato tožena stranka pri izračunu odpravnine ni upoštevala delovne dobe tožnice, dosežene pri družbi C. d.d. (prej B.) in pri družbi A..

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita tožnici, da kljub njenim pozivom ni predložila nobene listine, ki bi izkazovala pogodbo med družbama C. d.d. in D. d.o.o. o prenosu dejavnosti in s tem dokazala, da je pri zamenjavi delodajalcev v letu 2007 šlo za prevzem tožnice s strani družbe D. d.o.o.. Ker tožnica dokazov, to je pisne pogodbe o prevzemu delavcev med družbama C. d.d. in D. d.o.o., ni predložila, tožena stranka meni, da je odpravnino v znesku 1.092,40 EUR izračunala pravilno. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo razlike odpravnine v višini 8.513,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in trdila, da je pri toženi stranki in njenih prednikih bila zaposlena vse od leta 1980 dalje ter da je na istem delovnem mestu v istem objektu ves čas opravljala delo prodajalke ter v celotnem obdobju do prekinitve tožničine zaposlitve ni prišlo, kar je razvidno tudi iz vpisov delovne dobe v delovni knjižici.

Dokazno breme, da je tožena stranka (delodajalec) delavcu dejansko pravilno izplačala prejemke iz delovnega razmerja, je na strani delodajalca, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka temu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila, saj bi tožena stranka, glede na izpoved zakonitega zastopnika, da z družbo D. d.o.o. še vedno poslovno sodelujejo in da je pri družbi preverjal, ali je z družbo C. d.d. sklenila kakšen dogovor glede prevzema delavcev, vsekakor imela možnost predlagati ustrezne dokaze za svoje trditve, da med družbo D. d.o.o. in družbo C. d.d. ni šlo za prevzem delavcev, česar pa tožena stranka ni storila. Ker je tožena stranka trdila, da je pri obračunu odpravnine ni bila dolžna upoštevati delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri prednikih oziroma podjetjih, kjer je bila zaposlena pred zaposlitvijo v družbi D. d.o.o., je bilo dokazno breme, da v konkretnih primerih ni prišlo do prevzema delavcev, na strani tožene stranke in se sedaj tožena stranka ne more sklicevati, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da je ves čas, vse od leta 1980 naprej opravljala delo prodajalke v istem objektu (prodajalni v E.) ter da je bil njen prvotni delodajalec A. pravni prednik podjetja B., ki se je preimenovalo v C. d.d., kar pa izhaja tudi iz predložene fotokopije delovne knjižice (priloga A1). Na podlagi takšnega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je uživala tožnica pri delodajalcu prenosniku avtomatično prešle na prevzemnika D. d.o.o. in nato naprej na toženo stranko, zato je tožena stranka solidarno odgovorna za obveznosti do delavcev, ki so nastale do prevzema.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, glede na okoliščine, da je tožnica ves čas opravljala delo prodajalke v isti prodajalni, da ni prišlo do prekinitve delovnega razmerja, potrebno šteti, da tožnica ni spremenila zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu. Glede na to, da je družba D. d.o.o. prevzela osnovna sredstva ter prodajalno, kjer je delo opravljala tožnica ter stranke in tudi zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je uživala tožnica pri delodajalcu prenosniku avtomatično prešle na prevzemnika D. d.o.o. in nato naprej na toženo stranko, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ni razloga, da bi se tožničin položaj obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, saj je bil prevzem dejansko v celoti izveden, kar navsezadnje dokazuje tudi izplačilo jubilejne nagrade tožnici za doseženih 30 let delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo razliko odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih in ker je bila tožnica zaposlena vse od 1. 8. 1980 dalje, torej do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri toženi stranki, dopolnila 31 let delovne dobe, zato ob upoštevanju 2. odstavka 3. alinee 109. člena ZDR tožnici pripada odpravnina v višini 1/3 osnovne plače za vsako leto dela, kar znaša 9.021,00 EUR in ob upoštevanju, da je tožena stranka tožnici že izplačala 1.092,40 EUR, ji je dolžna izplačati razliko v višini 7.928,60 EUR, pri čemer višina med strankama ni bila sporna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 1. odstavek 360. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni z ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).