Jedro

V tej zadevi je znano, kdaj so dospeli zneski neizplačanih plač, ki so glavnica, za katero sta stranki upoštevali petletni zastaralni rok. Ker glavnica ni bila plačana, je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom, zato je tožeča stranka od vsakega naslednjega dne po dospetju glavnice, upravičena tudi do zamudnih obresti. Te obresti se povečajo z vsakim dnem zamude in kot takšne dospejo v plačilo. Gre torej za terjatev, ki dospeva v krajših časovnih presledkih, zato je ta terjatev občasna terjatev, za katero velja krajši zastaralni rok po določilih 372. člena ZOR. Zamudne obresti imajo hkrati lastnosti občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določila ZOR o zastaranju občasnih terjatev, kot tudi določila o zastaranju stranskih terjatev. Ker so zamudne obresti občasna terjatev, zastarajo v krajšem zastaralnem roku kot glavnica. V primeru, da zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z glavnico tudi, če zastaralni rok, ki velja za občasno terjatev, še ni potekel, saj določila 369. člena ZOR določajo, da so stranske terjatve zastarane, ko zastara glavna terjatev. Namen 369. člena ZOR je v tem, da varuje dolžnika in da spodbuja upnika k čimprejšnji izterjavi dolga, ki lahko z zavlačevanjem izterjave nesorazmerno naraste, saj zamudne obresti presegajo zgolj ohranjanje realne vrednosti terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo znesek 97.704,30SIT kot razliko v plači z zamudnimi obrestmi od 10.5.1993 dalje ter posebej zamudne obresti od različnih zneskov kot posameznih delov glavnice od različnih datumov, ko so ti zneski zapadli v plačilo, kot tudi povrnitev stroškov postopka z obrestmi.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje omenjeno sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnice za plačilo zamudnih obresti od posamičnih prisojenih mesečno zapadlih zneskov glavnice, nateklih od 12.5.1991 do 9.5.1993, zavrnilo. Odločilo je, da zamudne obresti kot občasne terjatve po določilih 372. člena ZOR zastarajo v treh letih in da so zamudne obresti, ki so dospele v več kot treh letih pred vložitvijo tožbe, s katero so bile zahtevane, zastarale.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je po njenem mnenju napačno razsodilo, da so zamudne obresti, ki jih je tožnica uveljavljala skupaj z glavno terjatvijo, zastarale v triletnem zastaralnem roku, torej ni upoštevalo roka zastaranja glavne terjatve, kar bi moralo storiti ob upoštevanju določil 369. člena ZOR. Za glavno terjatev in za zamudne obresti velja enak zastaralni rok, kar je v tem primeru rok petih let. Krajši zastaralni rok bi bilo mogoče uporabiti le za obresti, ki bi imele značaj samostojne terjatve.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77). Revizijsko sodišče teh kršitev postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Delovnopravni predpisi ne urejajo vprašanja dolžine in teka zastaralnih rokov glede terjatev zaradi nepriznanih ali neizplačanih zneskov plač, zato se v zvezi s tem uporabljajo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) o zastaranju terjatev. Po določilih 1. odstavka 361. člena ZOR te terjatve dospejo, ko upnik pridobi pravico terjati njihovo izpolnitev, zastaralni roki pa tečejo od njihovega dospetja. V tej zadevi je znano, kdaj so dospeli zneski neizplačanih plač, ki so glavnica, za katero sta stranki upoštevali petletni zastaralni rok. Ker glavnica ni bila plačana, je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom, zato je tožeča stranka od vsakega naslednjega dne po dospetju glavnice, upravičena tudi do zamudnih obresti. Te obresti se povečajo z vsakim dnem zamude in kot takšne dospejo v plačilo. Gre torej za terjatev, ki dospeva v krajših časovnih presledkih, zato je ta terjatev občasna terjatev, za katero velja krajši zastaralni rok po določilih 372. člena ZOR. Zamudne obresti imajo hkrati lastnosti občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določila ZOR o zastaranju občasnih terjatev, kot tudi določila o zastaranju stranskih terjatev. Ker so zamudne obresti občasna terjatev, zastarajo v krajšem zastaralnem roku kot glavnica. V primeru, da zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z glavnico tudi, če zastaralni rok, ki velja za občasno terjatev, še ni potekel, saj določila 369. člena ZOR določajo, da so stranske terjatve zastarane, ko zastara glavna terjatev. Namen 369. člena ZOR je v tem, da varuje dolžnika in da spodbuja upnika k čimprejšnji izterjavi dolga, ki lahko z zavlačevanjem izterjave nesorazmerno naraste, saj zamudne obresti presegajo zgolj ohranjanje realne vrednosti terjatve.

Namen določil 369. člena ZOR je spodbuditi neaktivnega upnika k izterjavi glavne terjatve pred njenim zastaranjem. Nasprotno ravnanje pa ima za posledico zastaranje zamudnih obresti, ki zaradi dospetja v plačilo v času po dospetju, a pred zastaranjem glavne terjatve, ne bi zastarale, če ne bi zastarala glavna terjatev. Zato določil 369. člena ZOR ni mogoče razlagati široko in v korist pasivnega upnika tako, da velja za zamudne obresti kot stranske terjatve vedno enak zastaralni rok kot za glavno terjatev. Če glavna terjatev preneha, vendar ne zaradi zastaranja, zamudne obresti postanejo glavna terjatev, ki ima še vedno značaj občasne terjatve, za katero velja po določilih 372. člena triletni zastaralni rok.

V tej zadevi je tožnica vložila tožbo dne 10.5.1996, zato je ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka, ki velja za zastaranje občasnih dajatev, zastarale vse zamudne obresti, ki so dospele v plačilo v obdobju daljšem od treh let od vložitve tožbe. To je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožničin zahtevek za zamudne obresti, ki so dospele v plačilo do 9.5.1993, torej v obdobju, ki je več kot tri leta oddaljeno od časa vložitve tožbe.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.