Jedro

Ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da parc. št. 795/1 k.o. B naj ne bi bila predmet vlagateljeve zahteve za denacionalizacijo. V obravnavanem primeru je treba šteti, da je vlagatelj s tem, ko je pravočasno, v roku, ki je veljal za vlaganje denacionalizacijskih zahtev, upravnemu organu predložil vse listine in druge uradne podatke, ki se nanašajo na obe podržavljeni parceli, tudi zahteval denacionalizacijo obeh parcel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 18. 4. 2001, s katero je bilo odločeno: da z dnem pravnomočnosti odločbe pok.upravičencu do denacionalizacije AA pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD), v višini 3.047,08 DEM, izplačljive v valuti R Slovenije, kot odškodnina za del podržavljenega kmetijskega zemljišča parc. št. 795/1 v izmeri 1322 m2 k.o. B (1. točka izreka), da je zavezanka SOD dolžna obveznice v navedeni vrednosti izročiti skrbniku za posebne primere BB iz B, v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), da skrbnik za posebne primere začasno upravlja z navedenimi obveznicami do pravnomočne odločitve sodišča v zapuščinskem postopku (3. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je v tem postopku sporno, ali je upravičenec pravočasno zahteval denacionalizacijo parcele št. 975/1 ali ne, in je zato navedena parcela lahko predmet vračanja ali ne. Tožena stranka pritrjuje ugotovitvi prvostopnega organa, da iz priglasitve zahtevka z dne 15. 4. 1991 in iz zahteve za denacionalizacijo z dne 1. 7. 1992 sicer ni točno razvidno, da vlagatelj zahteva vrnitev parc. št. 794 in 795/1 obe k.o. B, je pa to razvidno iz priloženih listin o podržavljenju, zemljiškoknjižnih izpiskov in zemljiškokatastrskih podatkov z dne 30. 12. 1992, ki so bile upravnemu organu predložene za obe odvzeti zemljišči ter priložene vlagateljevi zahtevi za denacionalizacijo. Tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je odločbo o arondaciji parc. št. 795/1 pridobil sam upravni organ. Iz spisne dokumentacije in iz obrazložitve pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2287/2000 z dne 9. 8. 2001 izhaja, da sta bili predmet zahteve za denacionalizacijo parc. št. 794 k.o. B, ki je bila podržavljena z odločbo št. 02-ke-115/3-1960/21 z dne 20. 4. 1961 in parc. št. 795/1 k.o. B, ki je bila podržavljena z odločbo št. 02-ke-115/3-1960/7 z dne 10. 4. 1961. Z navedeno sodbo upravnega sodišča je bila kot pravilna potrjena odločba, s katero je bilo odločeno o vrnitvi novo nastale parc. št. 794, travnik v izmeri 10.691 m2, ki je nastala iz dela upravičencu podržavljenih parc. št. 794 in 795/1 k.o. B. Tožena stranka pripominja, da je pri svoji odločitvi vezana tudi na citirano pravnomočno sodbo upravnega sodišča. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da zahteva za denacionalizacijo parc. št. 795/1 k.o. B ni bila pravočasno podana in bi jo bilo treba zato kot prepozno vloženo zavreči, ne pa o njej vsebinsko odločiti. Po določbah 62. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predstavljajo obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo podatki o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kakšni obliki se zahteva vrnitev. Tako iz vloge pred uveljavitvijo ZDen z dne 15. 4. 1991, kot tudi iz pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo z dne 1. 7. 1992 je razvidno, da je vlagatelj jasno opredelil obseg zahtevanega premoženja, ki je predmet zahteve, to je parc. št. 794 k. o. B, kot akt o podržavljenju, po katerem je bilo podržavljeno premoženje, pa je navedel odločbo z dne 20. 4. 1961. Tožeča stranka zato meni, da ni pogojev, da se v denacionalizacijskem postopku vsebinsko odloča tudi o parc. št. 795/1 k.o. B, ki ni bila predmet zahteve za denacionalizacijo. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, vlagatelj zahteve za denacionalizacijo BB, na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je priglasil svojo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče meni, da ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da zemljišče parc. št. 795/1, del v izmeri 1.322 m2 k.o. B ne bi smelo biti predmet denacionalizacije, ker vlagatelj vrnitve navedene parcele naj ne bi zahteval. Sodišče se strinja z obrazložitvijo upravnega organa prve stopnje v dopolnilni odločbi z dne 18. 4. 2001, da v zahtevi za denacionalizacijo sicer ni točno navedeno, da vlagatelj zahteva vrnitev obeh parcel, to je parc. 794 in 795/1 k.o. B, je pa to razvidno iz dveh odločb o arondaciji, z dne 10. 4. 1961 in z dne 20. 4. 1961, s katerima sta bili navedeni parceli podržavljeni, kakor tudi iz zahtevi priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov in zemljiškokatastrskih podatkov, ki so datirani na 19. 6. 1992 in 30. 10. 1992. Iz prvostopne odločbe, ki temelji na podatkih v upravnih spisih je razvidno, da je bilo o denacionalizaciji parc. št. 795/1, del v izmeri v izmeri 5.499 m2 že pravnomočno odločeno. Z delno odločbo prvostopnega organa z dne 19. 6. 2000 je bila namreč upravičencu vrnjena v naravi sedanja parc. št. 794 v izmeri 10.691 m2, ki pa predstavlja del prvotne parcele št. 794 v izmeri 6.064 m2 in del prvotne parcele št. 795/1 v izmeri 4.610 m2, skupaj torej 10. 691 m2. Iz odločbe organa prve stopnje tudi izhaja, da je odškodnina za preostalo površino parc. št. 795/1 v izmeri 1.322 m2, ki je v naravi upravičencu ni bilo mogoče vrniti, predmet tega postopka in tega upravnega spora.

V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na pravnomočno sodbo tega sodišča, št. U 2287/2000 z dne 9. 8. 2001, s katero je bila kot pravilna potrjena zgoraj navedena delna odločba prvostopnega organa z dne 19. 6. 2000, s katero je bilo odločeno o vrnitvi novo nastale parc. št. 794 k.o. B. Upravno sodišče je v cit. sodbi ugotovilo, da sta bili predmet vlagateljeve zahteve za denacionalizacijo obe podržavljeni parceli, parc. št. 795/1 in 794 k. o. B, ki pa sta se po podržavljenju delili in združevali tako, kot je zgoraj obrazloženo.

Ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da parc. št. 795/1 k.o. B naj ne bi bila predmet vlagateljeve zahteve za denacionalizacijo. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru treba šteti, da je vlagatelj s tem, ko je pravočasno, v roku, ki je veljal za vlaganje denacionalizacijskih zahtev, upravnemu organu predložil vse listine in druge uradne podatke, ki se nanašajo na obe podržavljeni parceli, tudi zahteval denacionalizacijo obeh parcel. Kot že ugotovljeno zgoraj, pa je bil upravičencu del podržavljene parc. št. 795/1 v izmeri 5.499 m2, ki se je po podržavljenju pripojil k parc. št. 794 k.o. B, v naravi tudi že vrnjen Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.