Jedro

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 133. člena in nasl. ZOR tudi za sodno poravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razvezo sodne poravnave, ki sta jo stranki sklenili dne 30.1.1991. Tožnico je zavezalo, da mora tožencu povrniti 4.050,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga spremembo. Navaja, da sta ob sklepanju sporne poravnave obe stranki pričakovali, da se bo lastništvo na nepremičninah hitro uredilo.

Tožnica je poravnavo sklenila zato, da bi imela pred tožencem mir v lokalu in ob pričakovanju, da se bo postopek delitve skupnega premoženja hitro končal. Preplačilo bi se upoštevalo pri toženčevem deležu. Postopek zaradi ugotavljanja deležev na skupnem premoženju pa se je nerazumno zavlekel in 5.3.1998 se je sodišče celo izreklo za nepristojno. Tudi okrožno sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena, še ni razpisalo naroka za glavno obravnavo. Prav od rešitve te zadeve pa je odvisna tožničina obveznost iz poravnave, ki je za njo uničujoča. S plačevanjem po 1.200 DEM mesečno, bo dejansko izplačala celotno vrednost lokala in ne le toženčev delež, ki je minimalen. Tožnica je močno prikrajšana v svoji pravici, saj plačuje najemnino, ki bi bila primerna za celoten lokal, ne pa da je sama pretežni solastnik spornega lokala. Če bi ob sklepanju poravnave sploh pomislila, da se bo pravdanje vleklo brez časovnih omejitev, te gotovo ne bi sklenila. Splošno znano je tudi, da vrednost nemške marke v letu 1991 ni primerljiva s sedanjo vrednostjo. Tudi iz tega razloga bi bilo treba poravnavo razvezati.

Pritožba je utemeljena.

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (1. odstavek 1093. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 133. člena in nasl. ZOR tudi za sodno poravnavo. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sodne poravnave ni mogoče razvezati zaradi spremenjenih okoliščin. Ob tem ni odveč pripomniti, da so celo privrženci teze, da je mogoče sodno poravnavo izpodbijati le z izrednimi sredstvi, mnenja, da predstavljajo spremenjene okoliščine (ker jih pač ne zajemajo lastnosti pravnomočnosti sodne poravnave) podlago za novo pravdo (primerjaj Triva, Građansko parnično procesno pravo, stran 477).

Dejstvo, da je bila sporna poravnava (s katero se je tožnica zavezala tožencu plačevati za uporabo poslovnea prostora po 1.200 DEM mesečno) le provizorična (njena obveznost, dogovorjena s to poravnavo, naj bi trajala le do pravnomočnega konca pravde, v kateri se ugotavljajo deleži strank na skupnem premoženju), bržkone pomeni, da je bila sklenjena z določenimi pričakovanji strank glede tega, kdaj bo pravnomočno odločeno o višini deležev na skupnem premoženju. To pa pomeni, da dolgotrajnost pravde, v kateri se ugotavljajo deleži, lahko predstavlja relevantno spremenjeno okoliščino, posebej še, če traja že več kot sedem let od sklenitve sporne sodne poravnave ter če je zaradi tega oteženo izpolnjevanje tožničine obveznosti iz sporne poravnave in to tako, da bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je (1. odstavek 133. člena ZOR). Ker pa o slednjem (t.j. ali dolgotrajnost pravde, v kateri se ugotavljajo deleži na skupnem premoženju, otežuje tožničino izpolnjevanje obveznosti iz sporne sodne poravnave in če jo, ali v taki meri, da bi bilo sodno poravnavo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi, ter tudi o tem, ali bi morala tožnica ob sklepanju sodne poravnave računati na dolgotrajnost pravde, oz. ali bi jo lahko preprečila) sodba ničesar ne govori (sodišče prve stopnje je le pavšalno ugotovilo, da "trenutna situacija na sodišču v zvezi z reševanjem težjih zadev, po mnenju sodišča vsekakor ne more predstavljati tiste okoliščine, ki bi lahko vplivala na razveljavitev sklenjene sodne poravnave" ter da "organizacijskih težav sodišča vsekakor ni mogoče šteti med okoliščine, ki jih predvideva 133. člen ZOR"), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje razišče vse okoliščine, ki jih terja pravilna uporaba določb 133. člena ZOR, pri čemer naj oceni tudi tožničino navedbo v pritožbi (ki ima verjetno oporo v 4. tč. sodne poravnave), da naj bi se poplačilo najemnine upoštevalo pri toženčevem deležu. Kot nadaljnjo tožničino navedbo (ki glede na razveljavitev izpodbijane sodbe predstavlja sedaj razširitev podlage tožbenega zahtevka) pa bo treba v dopolnjenem postopku obravnavati še tezo, da predstavlja spremenjeno okoliščino tudi to, da vrednost DEM v letu 1991 ni primerljiva s sedanjo vrednostjo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.