Jedro

Tožniku ni mogoče odrekati pravnega interesa v zadevi, v kateri mu je tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč, za njeno izvajanje pa je določila odvetnika. Vprašanje razrešitve navedenega odvetnika je namreč neposredno povezano s tožniku odobreno brezplačno pravno pomočjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo odvetnika M.Š. za njegovo razrešitev v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči, v kateri je bila tožniku kot upravičencu dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč, za izvajanje te pomoči pa je bil določen odvetnik M.Š.

Sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi predmet upravnega spora odločba, ki jo je tožena stranka izdala na zahtevo odvetnika M.Š. za njegovo razrešitev v zadevi ..., na podlagi odvetnikove vloge z dne 9.2.2005 iz razloga prevelikega obsega dela s stalnimi strankami. Vendar pa tožbe v tem upravnem sporu ni vložil navedeni odvetnik, ampak B.B., to je oseba, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v zadevi, ki se pri toženi stranki vodi. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 1. odstavka 18. člena ZUS, po kateri je tožnik v upravnem sporu tisti, ki misli, da je bila kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Iz 1. odstavka 4. člena ZUS izhaja, da vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je bistvena predpostavka za dopustnost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga začne s tožbo v upravnem sporu, izboljša svoj pravni položaj. Tožnik pa v tem upravnem sporu takega pravnega interesa v obravnavani zadevi ni izkazal, saj že iz tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja le dejanski interes, oziroma si želi bolj izkušenega in angažiranega odvetnika. Z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zavrne zahtevo navedenega odvetnika za njegovo razrešitev v zadevi ... ni bila kršena nobena tožnikova pravica niti njegova na zakon oprta neposredna korist, zato tožnik ne izkazuje aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu Republika Slovenija ne nudi ustrezne brezplačne pravne pomoči. Odvetnik M.Š. ga kljub odločbi z dne 24.2.2005 noče zastopati. Zato se mu dela velika materialna in nematerialna škoda. Odvetnika M.Š. bi tožena stranka lahko poklicala na razgovor in se z njim dogovorila, ali ga je pripravljen zastopati, oziroma ali zastopanje odklanja. Ker navedeni odvetnik odločno odklanja njegovo zastopanje, bi mu morala tožena stranka nemudoma poiskati drugega odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti njegov primer. Tožena stranka tega ni storila, zato je sam dopolnil tožbene zahtevke in med drugim zahteval od države Slovenije odškodnino 1 milijon evrov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove tožbe zaradi neizkazanega pravnega interesa (4. odstavek 34. člena ZUS) ni zakonit. Po 1. določbah odstavka 18. člena ZUS ima položaj tožnika vsak posameznik, oziroma vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Gre za pravico do sodnega varstva oziroma pravico do meritorne odločitve sodišča, ki jo ima tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic.

Po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče odrekati pravnega interesa v zadevi, v kateri mu je tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč, za njeno izvajanje pa je določila odvetnika M.Š. iz D. Vprašanje razrešitve navedenega odvetnika je namreč neposredno povezano s tožniku odobreno brezplačno pravno pomočjo. Zato ima tožnik tudi pravni in ne le dejanski interes za sprožitev tega upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 4. odstavka 34. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.