Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso se posameznik, ki je verbalno žaljen, ne sme odzvati z uporabo fizične sile. Tožnik ni prispeval k nastanku poškodb. Dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnik začel prepir z verbalnim konfliktom, temveč obratno – pričel ga je toženec.

Tožnik je v tožbi navajal, da ne bo mogel več opravljati svojih življenjskih dejavnosti enako kot pred poškodbo, te trditve pa so se v dokaznem postopku (izvedenec, zaslišanje tožnika) potrdile. Zahteva, da bi moral tožnik izrecno zatrjevati in izpovedati, da duševno trpi, ker ne more opravljati osebne higiene in se oblačiti, kot je to počel pred škodnim dejanjem, je pretirana in neživljenjska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača 18.000 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da v proračun Republike Slovenije plača 1.911,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi proti ugodilnemu delu sodbe kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno povzelo, da je sodišče v nepravdni zadevi ugotovilo dejansko stanje zadeve. Prav tako dejansko stanje, ki ga mora ugotoviti prvostopenjsko sodišče, ne izhaja iz kazenske ovadbe, ki je v tistem času obravnavala isti historični dogodek. Sodišče ne povzame celotne izpovedbe toženca, hkrati pa navaja, da ni prerekal navedb. Odločitev sodišča je zato protispisna. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame tožnikovi izpovedbi, toženčevi pa ne. Vztraja, da tožnik ni dokazal groženj in žalitev, ki bi naj jih mu izrekel toženec. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da bi poškodbe lahko nastale tudi 1. 5. in ne 31. 4. 2014. Dokazna ocena je nepravilna, neobjektivna in necelovita. Sodišče je tožencu naložilo, da mora dokazati, kako so nastale tožnikove poškodbe, čeprav je dokazno breme na tožniku. Poškodba - pretres možganov - ne pomeni izgube spomina, kot je utemeljevalo sodišče. V vseh postopkih pred sodišči je naletel na "gluha ušesa" , ker ima v kazenski zadevi status osumljenca. Sodišče se ni opredelilo do navedb izvedenca, da bi poškodbe lahko nastale tudi na drug način. Izpovedba tožnika ni koherentna, saj jo v različnih postopkih spreminja. Ugotovljen historični dogodek nasprotuje izpovedbi toženca. Pri oceni, kako je omenjeni dogodek potekal in kakšen je prispevek tožnika, sodišče spregleda, da je bil tudi tožniku že izdan nalog s strani policije zaradi kršenja javnega reda in miru. Graja še višino prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj tožnik ne opravlja nobenega dela in mu zato škoda ne more nastajati, hkrati pa ni trdil, da se zaradi poškodbe težje oblači in skrbi za osebno higieno. Do posega v čast in dobro ime ni prišlo, saj tožnik ni povedal, da se je čutil razžaljenega oziroma da je v zvezi s tem trpel. Navaja še, da je tožnik prispeval k nastanku škode, saj je besedno žalil toženca. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča nevestna, nepravilna in neobjektivna. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vsakega dokaza in ga ocenilo posamično, nato pa tudi v primerjavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP). Opredelilo se je tudi do dokazov, ki bi lahko kazali na neverodostojnost tožnikove izpovedbe,1 in pojasnilo, zakaj ti ne vplivajo na prepričanje sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče tisto, ki v okviru oblikovanja dokazne ocene presoja verodostojnost in resnicoljubnost zaslišanih, pritožbeno sodišče pa poseže v dokazno oceno zgolj, če je ta očitno napačna. Sodišče tudi ni zmotno uporabilo pravil o dokaznem bremenu, kot mu to neutemeljeno očita pritožnik. Povedano drugače: tožnik je v postopku dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je trdil. 6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bila na kraju dogodka samo tožnik in toženec in da ni bilo nobene druge neposredne priče. To za pritožnika ni sporno. Sodišče je zato kot ključen dokaz, kaj se je dogajalo, upoštevalo izpovedbi pravdnih strank, pri čemer je prepričljivo pojasnilo, zakaj tožniku verjame in zakaj tožencu ne, izpovedbi pa je ocenilo tudi skupaj z dokaznimi listinami in ugotovitvami izvedenca.2 Zapis o razlogih za izgubo spomina pri tožniku je le nekoliko neroden način izražanja sodišča, ki pa ne omaje trdnosti dokazne ocene.

7. Drži sicer, da je prvostopenjsko sodišče vpogledalo tako v nepravdni (N 339/2014) kot v kazenski spis (I K 22504/2015), ki sta obravnavala (oziroma ki ga kazenski še vedno obravnava) isti historični dogodek, vendar v prvostopenjski odločbi ni zapisov, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje črpalo s prepisovanjem dejanskih ugotovitev sodišča oziroma organov iz teh spisov. Sodišče je listine iz obeh spisov dokazno ocenilo ter ju ustrezno vpelo v lastno dokazno oceno v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, kot je bilo predstavljeno uvodoma.

8. Glede očitka, da je izvedenec hipotetično potrdil, da bi se dogodek lahko zgodil 1. 5. in ne 30. 4. 2014 in da sodišče prve stopnje te izvedenčeve ugotovitve ni upoštevalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče jasno izpostavilo,3 zakaj šteje, da je bolj verjetno, da se je dogodek zgodil tako, kot je izpovedal tožnik in nato tudi potrdil izvedenec. Sodni izvedenec tudi nikdar ni ugotovil tega, kar trdi pritožba. Res je dopustil možnost dela poškodb na drugačen način, vendar je povedal, da njihov celotni obseg toženčeve teze o mehanizmu njihovega nastanka ne potrjuje. Vse izvedenčeve ugotovitve jasno izhajajo tudi iz izpodbijane sodbe.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnik ni prispeval k nastanku poškodb. Skladno z ustaljeno sodno prakso se namreč posameznik, ki je verbalno žaljen, ne sme odzvati z uporabo fizične sile. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da dokazni postopek sploh ni potrdil, da bi tožnik začel prepir z verbalnim konfliktom, temveč obratno – pričel ga je je toženec.

10. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo,4 da je dokazana vzročna zveza med ravnanjem toženca in tožniku nastalo škodo, ki se kaže v tem, da se je tožnik zaradi strahu preselil in s tem izgubil dom ter dotedanji način življenja na kmetiji. Prvostopenjsko sodišče je ob tem pravilno presodilo, da je bila žalitev takšna, da je lahko povzročila duševne bolečine pri tožniku. Kot pomembno okoliščino je izpostavilo dejstvo, da je žalitve in nato udarce tožniku prizadejal njegov brat kot ena izmed najbližjih oseb v njegovem življenju, saj sta skupaj živela na istem naslovu. Toženec je tožnika besedno žalil, nato pa ga je tudi fizično napadel. Fizični napad že sam po sebi predstavlja poseg v osebnostne pravice posameznika, zato tožniku iz tega naslova odškodnina nedvomno pripada. Ker pa je bil toženčev napad tako grob, da je bil tožnik zaradi njega hudo poškodovan, je tožnik upravičen do ločene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Glede višine odškodnine za razžalitev in poseg v dobro ime pritožnik le pavšalno navaja, da bi morala biti nižja, višje sodišče pa ugotavlja, da je znotraj okvirov odškodnin, ki jih je v primerljivih zadevah začrtala sodna praksa.

11. Toženec prereka tudi višino nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin nastalih zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je v svojem mnenju opisal, kakšne posledice trpi tožnik pri vsakdanjih opravilih, in sicer pri skrbi za osebno higieno in pri oblačenju zgornjega dela oblačil, saj se njegova rama lahko dvigne le do kota 60 %. Tožnik je v tožbi navajal, da ne bo mogel več opravljati svojih življenjskih dejavnosti enako kot pred poškodbo, te trditve pa so se v dokaznem postopku (izvedenec, zaslišanje tožnika) potrdile. Zahteva, da bi moral tožnik izrecno zatrjevati in izpovedati, da duševno trpi, ker ne more opravljati osebne higiene in se oblačiti, kot je to počel pred škodnim dejanjem, je pretirana in neživljenjska.

12. Prisojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča glede na obseg tožnikove škode v celoti primerna in pravična.

13. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica.

1 Glej 21. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Povzelo je vse navedbe toženca in v 15. točki obrazložitve naredilo dokazno oceno in obrazložilo, zakaj mu ne sledi. Prav tako je odgovorilo na vse zatrjevane in v pritožbi ponovljene trditve, ki naj bi po toženčevih navedbah (do)kaz(ov)ale, da je tožnikova izpoved neverodostojna oziroma izmišljena (21. točka obrazložitve). 3 Glej 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej 16. in 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.