Jedro

Ravnanje osumljene kot ga je opisal oškodovanec kot tožilec, ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja goljufije niti katerega drugega kaznivega dejanja (tako npr. niso opisane niti okoliščine na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na goljufivi namen osumljene ob sklenitvi predmetne posojilne pogodbe). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je vlogo oškodovanca kot tožilca z dne 4. 12. 2019, potem ko mu je dalo še možnost, da jo dopolni dne 17. 1. 2020, na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrglo, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 20. 1. 2020, opr. št. I Kr 65732/2019, na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nepopolno zavrglo vlogo oškodovanca kot tožilca H. O. z dne 4. 12. 2019 in dopolnjeno dne 17. 1. 2020. 2. Zoper sklep se je oškodovanec kot tožilec pravočasno pritožil iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se obtožba zoper osumljeno dopusti in se jo po izvedenem kazenskem postopku spozna za krivo kaznivega dejanja goljufije. Naloži naj se ji poplačilo celotnega dolga ter stroškov kazenskega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrožno državno tožilstvo v Celju, Zunanji oddelek v Velenju je s sklepom z dne 13. 11. 2019, številka Kt/21231-2019, na podlagi določb petega v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZKP zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca zoper osumljeno B. Š., zaradi suma kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

5. Oškodovanec kot tožilec je v skladu s pravnim poukom iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z vlogo z dne 4. 12. 2019 zahteval kazenski pregon zoper osumljeno. Navajal je, da je 4. 12. 2012 osumljeni posodil 1.800,00 EUR. Napisala sta potrdilo, ki ga je osumljena podpisala, ter priložila fotokopijo osumljenkine osebne izkaznice. V času od 16. 1. 2017 do 20. 6. 2017 mu je osumljena vrnila 1.400,00 EUR, dolguje pa mu še 400,00 EUR. Dogovorila sta se, da mu preostanek dolga vrne v roku dveh mesecev in sicer dvakrat po 200,00 EUR, a se osumljena dogovora ni držala. Želi le, da mu osumljena vrne njegov denar.

6. Sodišče prve stopnje je oškodovanca kot tožilca z dopisom z dne 9. 1. 2020, opr. št. I Kr 65732/2019, ki ga je osebno prejel 14. 1. 2020, pozvalo, da vlogo v roku 3 dni dopolni in popravi tako, da bo skladno tretjemu odstavku 168. člena ZKP oziroma prvemu odstavku 434. člena ZKP vsebovala vse potrebno in bo sposobna za obravnavanje. Opozorilo ga je, da v kolikor tega ne bo storil, bo sodišče postopalo po tretjem odstavku 76. člena ZKP in vlogo zavrglo kot nepopolno.

7. Oškodovanec kot tožilec je vlogo dopolnil z dopisom z dne 17. 1. 2020. Ponovil je vsebino prve vloge ter še dodatno navajal, da se mu osumljena sedaj izogiba, zamenjala je tudi telefonsko številko. Ko jo je srečal in omenil dolg, ga je začela poniževat in zmerjat. Zaradi tega je tudi vložil tožbo. Osumljena dolga v znesku 400,00 EUR sicer ne zanika. Oškodovanec v nadaljevanju povzema vsebino izjave osumljenke in njenim navedbam oporeka. Sodišče prosi, naj opravi glavno obravnavo in osumljeno spozna za krivo goljufije ter jo kaznuje.

8. Pritožbeno sodišče je po pregledu predmetne kazenske zadeve, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb dognalo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejstvo in sicer, da vloga oškodovanca kot tožilca ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se jo dalo obravnavati, saj oškodovanec kot tožilec, kljub dopolnitvi vloge 17. 1. 2020 (list. št. 8), slednje ni popravil tako, da bi vsebovala določno podan opis osumljeni B. Š. očitanega kaznivega dejanja z njegovimi zakonskimi znaki. Glede na določbo prvega odstavka 434. člena ZKP mora namreč obtožni predlog (poleg imena in priimka obdolženca, z osebnimi podatki, če so znani, navedbe sodišča pred katerim naj se opravi glavna obravnava in predloga kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi ter predloga, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu) v izreku vsebovati opis kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo. Poleg navedenega mora obtožni predlog vsebovati tudi obrazložitev v kateri se navede katera dejstva in dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Enako opis kaznivega dejanja kot obvezno vsebino predpisuje določba tretjega odstavka 168. člena ZKP, ki se v zvezi z 429. člena ZKP uporablja tudi za predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Kaznivo dejanje torej mora biti natančno opisano tako, da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. Opis kaznivega dejanja mora torej vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 228/2007, z dne 28. 6. 2007). Navedbe iz vloge oškodovanca kot tožilca je sodišče prve stopnje temeljito preizkusilo in zanesljivo zaključilo, da ravnanje osumljene kot ga je opisal oškodovanec kot tožilec, ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja goljufije niti katerega drugega kaznivega dejanja (tako npr. niso opisane niti okoliščine na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na goljufivi namen osumljene ob sklenitvi predmetne posojilne pogodbe). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je vlogo oškodovanca kot tožilca z dne 4. 12. 2019, potem ko mu je dalo še možnost, da jo dopolni dne 17. 1. 2020, na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP zavrglo, pravilna.

9. Pri tem pa ne gre spregledati še dejstva, da je za očitano kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 kazenski pregon zastaral že šest let po dnevu, ko naj bi bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno, torej 4. 12. 2018. Glede na zagroženo kazen zapora do enega leta po petem odstavku 211. člena KZ-1, je namreč v 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 predpisan šestletni rok zastaranja kazenskega pregona.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Pritožbeno sodišče ga je oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.