Jedro

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da bi tožnik o razlogih za svojo odsotnost moral in mogel obvestiti toženo stranko (kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1).

Ker sodišče prve stopnje tožnikovega osebnega zdravnika ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2017 začne učinkovati z vročitvijo tožniku dne 24. 2. 2017 in da je pogodba o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki prenehala veljati dne 24. 2. 2017. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od 1. 2. 2017 do 24. 2. 2017 ter mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo. V III. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh obračunati bruto nadomestilo plače za obdobje od 1. 2. 2017 do vključno 24. 2. 2017, upoštevajoč pogodbeno dogovorjeno mesečno bruto plačo 973,22 EUR bruto, od tega bruto zneska obračunati in plačati dolžne davke in prispevke ter ustrezni neto znesek nadomestila plače izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2017 dalje do plačila. V IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2017, prijavo v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od vključno 25. 2. 2017 dalje, reintegracijo k toženi stranki in reparacijo od vključno 25. 2. 2017 dalje. V V. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (IV. točka izreka) in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (del V. točke izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnikovega osebnega zdravnika, ki bi izpovedoval o tem, da ga je tožnik kontaktiral v zvezi z odprtim bolniškim staležem in da mu je osebni zdravnik zagotovil, da za izkazovanje bolniškega staleža zadostuje potrdilo o upravičenosti odsotnosti z dela, pa tudi o tem, da je bolniški stalež odprt do takrat, ko ga osebni zdravnik ali komisija zaključi z ustrezno odločbo. Izvedba tega dokaza je bistvena za odločitev, saj je tožnik, ki je pravni laik, ravnal v skladu z navodilom osebnega zdravnika in potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela poslal toženi stranki še istega dne ob nastopu bolniškega staleža. Tožnik je torej toženo stranko obvestil o svoji upravičeni odsotnosti z dela. Tožnik je izpovedal, da mu je osebni zdravnik bolniški stalež opredelil dlje, kot le do 31. 1. 2017, o tem pa bi lahko izpovedal osebni zdravnik tožnika. Izpovedal bi lahko tudi o tem, kakšna je praksa z izdajo potrdil o upravičeni zadržanosti od dela (glede opredelitve zaključka bolniškega staleža in časa izdaje potrdila). Ker izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do tožnikovih odločilnih navedb, da bi tožena stranka kot močnejša stranka lahko sama pozvala bodisi tožnika bodisi osebnega zdravnika s ciljem, da se odpravi nejasnost glede tožnikovega bolniškega staleža. Tožnik je bil prepričan, da je toženo stranko pravočasno obvestil o začasni zadržanosti z dela po navodilih osebnega zdravnika in da je to tožena stranka pri organizaciji delovnega procesa ustrezno upoštevala. Šele, ko je tožnik dobil pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, je postalo jasno, da temu ni tako. Zato je nemudoma po telefonu kontaktiral z zakonito zastopnico, kar pomeni, da je o svoji odsotnosti z dela obvestil toženo stranko. V zvezi s tem pa tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi bilo treba ob nastopu bolniškega staleža kontaktirati kadrovnico. Tožena stranka ni imela splošnega akta, ki bi urejal sporočanje odsotnosti delavcev z dela, tega niti ni zatrjevala in tega akta ni predložila, prav tako pa pri toženi stranki glede navedenega ni bilo nobenega postopka. Tožnikova obveznost v zvezi z bolniškim staležem ne izhaja niti iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ravnal v skladu z navodili osebnega zdravnika, saj je bil mnenja, da je to ustrezen način, tudi glede na dejstvo, da do nastopa spornega bolniškega staleža nikoli prej ni bil odsoten z dela zaradi zdravstvenih težav. Ker je zakonita zastopnica izpovedala, da je kadrovnica predhodno že prejela potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, ki ga je ona morala istega dne ali dan kasneje podpisati, je podano nasprotje v odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov in listin in med samimi temi zapisniki in listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, saj je tožnik 21. 2. 2017 klical zakonito zastopnico in ji sporočil, da se naslednjega dne ne bo mogel udeležiti zagovora, niti si ne bo mogel zagotoviti pooblaščenca, kar pomeni, da je bil rok za pripravo zagovora prekratek. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je v zvezi z navedenim verjelo zgolj zakoniti zastopnici. Razlog za tožnikov bolniški stalež so bile njegove psihične težave, zato bi moral imeti dovolj časa za pripravo na zagovor, še posebej ob dejstvu, da je pravni laik, s srednješolsko poklicno izobrazbo in tujim državljanstvom ter slabim razumevanjem slovenščine. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede obveznosti tožnika, da obvešča toženo stranko o zadržanosti od dela. Delo pri toženi stranki je bilo zares organizirano tako, da se je delo odrejalo 24 ur vnaprej, vendar pa so napačni zaključki sodišča, da zato ni življenjsko, da bi delavci toženo stranko o upravičeni odsotnosti obveščali zgolj s pošiljanjem potrdil o bolniškem staležu. Ob le 24 urnem vnaprejšnjem odrejanju dela bi morala imeti tožena stranka na razpolago zadostno število voznikov (tudi v primeru, če bi določen delavec izostal z dela iz upravičenih razlogov). Ker je zakonita zastopnica vedela za tožnikov bolniški stalež, bi lahko temu brez težav prilagodila delovni proces. Ko je tožnik prejel ostale bolniške liste, jih je nemudoma poslal toženi stranki in jo s tem obvestil o svoji zadržanosti z dela. Ker je tožena stranka tožnika neupravičeno odjavila iz obveznega zavarovanja pred datumom, ko bi to lahko storila po zakonu, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita v celoti in ne le glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj tožena stranka tega pogoja ni dokazala. Sodišče je zmotno odločilo tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka z obrazložitvijo, da je tožnik v pretežnem delu zahtevka propadel. Ker je bila njegova tožba potrebna, saj je v sodnem postopku uspel dokazati, da je bil neupravičeno predčasno odjavljen iz obveznih zavarovanj, bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne pravne podlage pavšalno materialnopravno zmotno zaključilo, da je razlogovanje tožnika glede teka bolniškega staleža nelogično in neživljenjsko, tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje ta svoj zaključek v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo (v zvezi s tem je navedlo, da je bila tožena stranka s prejemom tožnikovega bolniškega lista z dne 31. 1. 2017 obveščena o bolniškem staležu tožnika le za dan 31. 1. 2017) tudi v zvezi s tem ni podana ta bistvena kršitev določb postopka.

7. Prav tako ni nasprotja v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke o tem, da je za tožnikov bolniški stalež vedela, in med zapisnikom o tej izpovedbi. Zakonita zastopnica tožene stranke je namreč izpovedala, da je bila seznanjena le z bolniškim listom tožnika za dan 31. 1. 2017, ta ugotovitev pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da tudi očitana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi, ker v zvezi z dejstvi, ki jih je zatrjeval tožnik, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikovega osebnega zdravnika (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

9. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 22. 2. 2017 (A4) po četrti alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V tej izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je bil tožnik od 1. 2. 2017 dalje neupravičeno odsoten z dela in toženi stranki razloga za svojo odsotnost ni sporočil vse do 21. 2. 2017 (čeprav bi to mogel in moral storiti), prav tako pa se neupravičeno ni odzval vabilu na zagovor. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno tudi, da je tožena stranka zaradi tega tožnikovega ravnanja izgubila vsakršno zaupanje vanj in da z njim ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Na podlagi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je ob sklicevanju na 2. odstavek 110. člena ZDR-1 delovno razmerje zaključila s prvim dnem izostanka, torej s 1. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena (kar je tožnik zatrjeval), da ga v obdobju od 31. 1. 2017 do 21. 2. 2017 ni bilo na delo, da v tem času tožene stranke ni poklical ali z njo kako drugače kontaktiral, da je le za 31. 1. 2017 po pošti poslal toženi stranki potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni in da je šele po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslal toženi stranki dva bolniška lista (A5), iz katerih izhaja, da je bil tudi od 1. 2. 2017 do 1. 3. 2017 upravičeno odsoten z dela.

10. Glede na zgornja dejstva je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik s tem, ko več kot 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za to svojo odsotnost ni obvestil delodajalca (čeprav bi to moral in mogel storiti), storil hujšo kršitev delovne obveznosti po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Ker dejstvo tožnikovega 5-dnevnega zaporednega izostanka z dela med strankama niti ni bilo sporno (temu dejstvu tožnik tudi v pritožbi ne oporeka), se je sodišče prve stopnje v postopku ukvarjalo s tem, ali je bila tožniku kršena pravica do zagovora, ali je tožnik o razlogu za ta izostanek (od 1. 2. 2017 dalje) obvestil toženo stranko in če ne, ali bi to moral oziroma mogel storiti.

11. V zvezi z ugotavljanjem teh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku pravica do zagovora, ki jo ureja 2. odstavek 85. člena ZDR-1, ni bila kršena, kljub temu, da mu je bilo vabilo na zagovor za dan 22. 2. 2017 vročeno 21. 2. 2017, kar pomeni, da je imel tožnik le en dan časa za pripravo na zagovor. Tožnik je namreč 21. 2. 2017 po telefonu sporočil zakoniti zastopnici le, da se zagovora ne bo udeležil, ker je bolan. V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni navajal, da se zagovora ne bo mogel udeležiti, ker je njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da bi mu to preprečevalo udeležbo na zagovoru. Prav tako tožnik ni navajal, da se zagovora ne bo udeležil zato, ker se v roku, ki mu je bil na voljo, na zagovor ne more pripraviti, oziroma ker si v tem času ne more zagotoviti pooblaščenca. Tožnik prav tako ni predlagal preložitve zagovora na kasnejši datum, toženi stranki pa ni priložil niti dokazila o svoji bolezni. Sodišče prve stopnje je (razen na navedeno) svoje zaključke o tem, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, oprlo tudi na to, da v zvezi z obvestilom tožene stranke, da se sojenja ne bo udeležil, ker je bolan, tožnik ni poklical v pisarno tožene stranke, čeprav ga je na to izrecno opozorila zakonita zastopnica tožene stranke. V zvezi s tem napotkom je zakonita zastopnica izpovedala, da je bila v času, ko jo je tožnik poklical, na pogrebu, zato mu je dejala, naj zaradi tega zagovora pokliče k toženi stranki (česar pa tožnik ni storil). Po zaključku sodišča prve stopnje je v zvezi z vprašanjem kršitve pravice do zagovora pomembno tudi dejstvo, da tožnik glede na konkretne okoliščine primera za pripravo na zagovor ni potreboval veliko časa. Toženi stranki bi moral zgolj povedati, da je v bolniškem staležu in izkazati, da ima v spornem obdobju bolniški stalež odprt. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da izvedeni dokazi ne podpirajo tožnikove pritožbene navedbe, da je zakoniti zastopnici povedal, da si zaradi prekratkega roka med prejemom vabila na zagovor in zagovorom ne bo mogel zagotoviti pooblaščenca. Tega namreč v svojih izpovedbah nista potrdila niti zakonita zastopnica tožene stranke, niti tožnik. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku pravica do zagovora ni bila kršena.

12. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnika, da je toženo stranko obvestil o svoji odsotnosti z dela od 1. 2. 2017 dalje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki pravočasno predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolniškega staleža le za dan 31. 1. 2017 (B15). Iz navedenega potrdila pa jasno izhaja, da je bil tožnik zadržan od dela zaradi bolezni le za dan 31. 1. 2017. Tožnik je v spis vložil tudi dvoje potrdil o upravičeni zadržanosti od dela za obdobje od 1. 2. 2017 do 1. 3. 2017 (A5), vendar pa je s tema potrdiloma seznanil toženo stranko šele po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to izhaja že iz tega, da sta bili ti potrdili izdani 28. 2. 2017, to je šele potem, ko je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu jo vročila). Poleg tega tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je obvestil toženo stranko o bolniškem staležu in to le enkrat, ko je po prejemu vabila na zagovor (torej v času, ko se je zoper njega že začel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) klical zakonito zastopnico tožene stranke. Tudi takrat ji je povedal za svoj bolniški stalež le v zvezi z udeležbo na zagovoru. To je potrdila v svoji izpovedbi tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Glede na zgornje ugotovitve je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tožene stranke glede svojega izostanka v obdobju od 1. 2. 2017 dalje pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obvestil. 13. Sodišče prve stopnje pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno zaključilo, da bi tožnik o razlogih za svojo odsotnost moral in mogel obvestiti toženo stranko (kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik o svojem izostanku za dan 31. 1. 2017 toženo stranko pravočasno obvestil, ni pa je obvestil o izostanku z dela od 1. 2. 2017 dalje. V zvezi s tem je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2017 izrecno navedel, da je kontaktiral osebnega zdravnika, ki mu je zagotovil, da potrdilo o upravičeni odsotnosti od dela z dne 31. 1. 2017, ki ga je poslal toženi stranki, zadostuje in da je bila s tem tožena stranka obveščena o njegovi upravičeni zadržanosti od dela in o odprtem bolniškem staležu. Kot dokaz za ugotavljanje tega dejstva je predlagal zaslišanje svojega osebnega zdravnika. V kolikor je tožnik s strani svojega osebnega zdravnika dejansko dobil takšne napotke, se zastavlja vprašanje, če mu je mogoče očitati, da bi moral kljub temu še posebej obveščati toženo stranko o svojem (sicer upravičenem) izostanku z dela od 1. 2. 2017 dalje. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva (ki ga tožena stranka niti ni prerekala), da tožnik do dneva spornega izostanka z dela sploh še ni bil v bolniškem staležu in da tožena stranka ni predložila splošnega akta (na katerega se je sicer v svoji izpovedbi sklicevala zakonita zastopnica tožene stranke), iz katerega bi izhajal način obveščanja tožene stranke v primeru odsotnosti delavcev zaradi upravičene zadržanosti od dela (na primer kot posledice bolezni). Če je torej tožnik svoje dolžnostno ravnanje obveščanja delodajalca o svoji zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov opustil zato, ker je bil na podlagi napotkov osebnega zdravnika prepričan, da je to svojo obveznost izpolnil že s predložitvijo potrdila o upravičeni odsotnosti od dela z dne 31. 1. 2017, bi bilo treba ugotoviti, da vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 niso podani. Ker sodišče prve stopnje tožnikovega osebnega zdravnika ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Na to ugotovitev po prepričanju pritožbenega sodišča nima vpliva niti določba 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi (A2, B2), ki ga je zavezovala, da bo toženo stranko obveščal o vseh bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti.

14. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno očita toženi stranki, da bi se lahko pozanimala pri njemu oziroma pri njegovemu osebnemu zdravniku o razlogu za odsotnost od dela v spornem obdobju. Noben predpis ne zavezuje delodajalca, da v primeru, če delavec izostane od dela in razloga za svojo odsotnost delodajalcu ne sporoči, da poskuša razlog za delavčevo odsotnost ugotoviti s pridobivanjem podatkov bodisi od samega delavca bodisi od drugih oseb (vključno z delavčevim osebnim zdravnikom). Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena navedba, da je celotna izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj že s prvim dnem tožnikovega izostanka. V kolikor delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določi napačen datum prenehanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu, takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni v celoti nezakonita.

15. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

16. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistveno kršitev določb postopka, na katero je v tem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče in zaslišati osebnega zdravnika tožnika glede napotkov, ki jih je tožniku dal v zvezi z obveščanjem tožene stranke o tožnikovi odsotnosti od dela zaradi zdravstvenih težav tožnika. Ko bo izvedlo ta dokaz, ga bo moralo dokazno oceniti skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi in ponovno odločiti o utemeljenosti dela tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je od odločitve o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o tožnikovih pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožnika.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.