Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2014 nezakonita in se v celoti razveljavi (I. točka izreka). Dalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2012 še vedno traja na delovnem mestu „medicinski tehnik/medicinska sestra“ z vsemi pravicami in obveznostmi iz navedene pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delovno mesto „medicinski tehnik/medicinska sestra“, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka), mu obračuna nadomestila plač po pogodbi o zaposlitvi, ki bi jih prejemal, če bi delal, od posameznih bruto plač odvede ustrezne davke in prispevke ter nato tožniku izplača ustrezne neto zneske, za obdobje od nezakonitega prenehanja do 15. 5. 2015, zmanjšane za mesečno prejete zneske denarnega nadomestila, ki ga je tožnik prejel s strani Zavoda RS za zaposlovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje od 19. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika na plačilo cele pripadajoče plače za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 15. 5. 2015 nad prisojenim zneskom iz IV. točke izreka (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) ter odločilo, da svoje stroške krije sama (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno ugodilni del sodbe) pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da delovno mesto „medicinski tehnik/medicinska sestra“, na katerem je delo opravljal tožnik, ni bilo ukinjeno in še obstaja potreba za opravljanje vseh opravil iz opisa tega delovnega mesta. Sklicuje se na judikata Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 131/2010 in opr. št. VIII Ips 433/2009), po katerih formalna ukinitev delovnega mesta ali prenehanje opravljanja dela, ki ga opravlja odpuščeni delavec, ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Meni, da odpoved ni nezakonita, če tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno in če tožnikovo delo sedaj opravljajo drugi delavci. Navaja, da je tožena stranka delo organizirala tako, da je delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik, vršila z delavci, zaposlenimi na delovnem mestu „maser“ tako, da so ti opravljali enako delo kot ga je opravljal tožnik, poleg tega pa po potrebi tudi masaže. Trdi, da gre pri tem za organizacijski razlog, v katerega upravičenost se sodišče ne sme spuščati. Navaja, da je za toženo stranko bolj ekonomično, da delo, ki ga je opravljal tožnik, opravlja z delavci na delovnem mestu „maser“, ki so večopravilni, kar pomeni, da so sposobni in pripravljeni izvajati več različnih del in nalog v okviru svojega delovnega mesta. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da sedaj pri toženi stranki delo opravljajo delavci, ki v času tožnikove zaposlitve niso bili zaposleni za nedoločen čas. Trdi, da so vsi delavci, ki sedaj opravljajo tožnikovo delo, razporejeni na delovno mesto „maser“. Kot bistvena navaja dejstva: da so vse navedene delavke imele sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto kot tožnik („maser“), da je to delovno mesto večopravilno oziroma zastavljeno širše kot delovno mesto „medicinski tehnik/medicinska sestra“ in da so vse ostale delavke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku že bile zaposlene pri toženi stranki, bodisi na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali na podlagi podjemne pogodbe. Nasprotuje tudi očitku, da ne poseduje dokazil o tem, da tožnik ne more masirati iz zdravstvenih razlogov ter da tožnikove pripravljenosti, da bi masiral, ni preverila z odreditvijo takšnega dela v zadnjih mesecih pred odpovedjo. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in se sklicuje na izpovedi prič, ki so potrdile, da tožnik v zadnjih štirih do petih letih pred odpovedjo ni opravljal masaž pri toženi stranki. Sklicuje se na pogovor priče A.A. s tožnikom, na podlagi katerega je bilo tožniku odrejeno delo, ki ga je nazadnje opravljal (hidroterapije). Kot bistveno za predmetno pravdo poudarja izpoved priče B.B., ki je med drugim izpovedala, da je tožnika v začetku leta 2014 pozvala, naj opravi krajšo masažo, pa je takšno delo zavrnil. Navaja, da prevzem nalog tožnika s strani drugih delavcev na delovnem mestu „maser“ predstavlja strukturni in organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje ter naložitev povrnitve priglašenih stroškov na prvi in drugi stopnji tožene stranke tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper sodbo (smiselno: njen zavrnilni del) pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do predloga tožnika, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj tožniku prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Navaja, da sodišče na naroku ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, nepravilno uporabljeno materialno pravo in storjena bistvena kršitev določb postopka. Dalje izpodbija odločitev sodišča tudi v delu, ki se nanaša na povračilo pravdnih stroškov. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati priglašene potne stroške pooblaščenca. Nasprotuje obrazložitvi, da je v C. dovolj odvetnikov, zaradi česar tovrstni stroški niso potrebni in trdi, da v obrazložitvi ni pojasnjeno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka. V zvezi s tako obrazložitvijo zatrjuje bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, saj so potrebni vsaki stroški, ki nastanejo za prihod pooblaščenca na sodišče, ne glede na to, v katerem kraju ima odvetnik pisarno oziroma sedež. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, ki se nanaša na povračilo tožniku nastalih pravdnih stroškov ter spremembo sodbe tako, da se tožniku prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso v medsebojnem nasprotju in tudi ne v nasprotju z izrekom sodbe, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika:

7. Tožnik v pritožbi navaja, da je predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj tožniku prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožnik takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal, prav tako pa takega predloga ni podala tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka, ki mu je ugodilo.

8. Prav tako je neutemeljena pritožba zoper odločitev o stroških v delu, v katerem sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo priglašene kilometrine pooblaščenca tožnika za tri naroke na relaciji D. - C. - D. Skladno z ustaljeno sodno prakso je sicer pravica stranke, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora stroške prihoda odvetnika iz drugega kraja na sedež sodišča nositi sama in jih ni mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki. Kot potrebni stroški za pravdo se namreč ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča.(1) Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da navedeni priglašeni stroški niso potrebni, taka odločitev pa ne zahteva nadaljnje obrazložitve, zato je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka neutemeljen.

9. Tožnik v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih trditev v zvezi z delom izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek na plačilo cele pripadajoče plače za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 15. 5. 2015 nad razliko med plačo po pogodbi o zaposlitvi kot če bi tožnik delal in mesečno prejetimi zneski denarnega nadomestila med brezposelnostjo (V. točka izreka). Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

10. Druge pritožbene navedbe tožnika za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

K pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka s pritožbo nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 27. 3. 2014 podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1).

14. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, in sicer: - da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2012 zaposlen na delovnem mestu „medicinski tehnik/medicinska sestra“, - da bi v skladu z opisom delovnega mesta „medicinski tehnik/medicinska sestra“ tožnik lahko opravljal tudi dela masaž, za katera je bil usposobljen, ter da ni bilo zatrjevano, da bi imel zdravstvene omejitve za opravljanje dela masaž, - da mu je tožena stranka 27. 3. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, - da po odpovedi tožniku pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po opravljanju vseh opravil iz opisa delovnega mesta „medicinski tehnik/medicinska sestra“, da se ta opravila še naprej opravljajo, in sicer jih opravljajo drugi zaposleni, ki v času odpovedi niso bili (vsi) zaposleni pri toženi stranki.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj pri toženi stranki ni prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Glede na opis delovnega mesta „medicinski tehnik/medicinska sestra“ (listina A 4) je bil tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi dolžan med drugim opravljati tudi dela s področja izvajanja storitev pacientom, to so masaže, kopeli, terapije, obloge, inhalacije idr. Tožena stranka je odpoved utemeljevala s trditvijo, da je postalo nepotrebno delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal pred odpovedjo (hidroterapije), ker se je tožena stranka odločila organizirati delo tako, da bodo to storitev poleg masaž opravljali drugi, večopravilni delavci. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga je odločilno, da postane nepotrebno delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, v predmetni zadevi pa glede na vsebino dela na delovnem mestu, na katerem je delo opravljal tožnik, njegovo delo ni postalo nepotrebno. Pravno nepomembno je zatrjevanje tožene stranke, da tožnik od leta 2009 dalje ni opravljal masaž, saj bi to glede na vsebino dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi lahko delal oziroma bi mu ta dela tožena stranka lahko odredila. Dejstvo, da je tožnik v preteklosti prosil, da bi delal druga dela in ne masaž, čemur je njegov nadrejeni ugodil, ne pomeni, da mu tožena stranka ne bi smela nikoli več odrediti teh del. Tožena stranka namreč ni trdila, da ji je tožnik predložil zdravniško potrdilo, da je za tako delo nesposoben, oziroma da bi svoje delo iz pogodbe o zaposlitvi lahko opravljal le v omejenem obsegu.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikova zavrnitev odrejene krajše masaže potrjuje dejstvo, da masaže niso sodile v tožnikovo delovno področje po pogodbi o zaposlitvi in je zato postalo tožnikovo delo nepotrebno. Zavrnitev odrejenega dela v okviru del, ki sodijo v opis delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi, bi lahko kvečjemu pomenila kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne more pa vplivati na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

17. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno utemeljevanje zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, da je delovno mesto „maser“ zastavljeno širše od delovnega mesta „medicinski tehnik/medicinska sestra“. Tožena stranka je zatrjevala, da je dela, ki jih je prej opravljal tožnik, razdelila med delavce na delovnem mestu „maser“, ki so večopravilni, pri tem pa ni izkazala, da tožnik ni večopravilen. Tožnik je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi lahko opravljal tudi dela s področja masaž, za to delo je bil usposobljen in zdravstveno sposoben, tako da ob hkratnih trditvah o povečanem obsegu izvajanja storitve masaž tožena stranka ni izkazala, da bi tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan zatrjevani razlog za odpoved, ker je tožena stranka po tožnikovi odpovedi zaposlovala nove delavce. Nepomembno je, da je zaposlovala delavce na delovnem mestu „maser“, bistveno je, da je šlo za opravljanje del in nalog, ki so navedena tudi v opisu del delovnega mesta „medicinski tehnik/medicinska sestra“, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ni torej mogoče pritrditi toženi stranki, da je postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno zaradi drugačne organizacije dela. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zaposlovala na novo, saj so imeli vsi delavci že pred tožnikovim odhodom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali podjemne pogodbe. Podjemne pogodbe so pogodbe civilnega prava, tako da sklenitev pogodb o zaposlitvi z delavkami, ki so imele v času odpovedi sklenjene podjemne pogodbe, pomeni zaposlovanje na novo, kar je v pojmovnem nasprotju s trditvijo o prenehanju potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ne drži niti, da se je sodišče prve stopnje spuščalo v upravičenost organizacijskega razloga, ki naj bi bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovitvi, da bi tožnik v zatrjevani spremenjeni organizaciji dela lahko sodeloval, tožena stranka pa mu je kljub temu podala odpoved in za enaka dela zaposlovala druge delavce, ne pomenita presoje upravičenosti spremembe organizacije dela tožene stranke, temveč presojo obstoja zatrjevanega odpovednega razloga (prenehanja potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

19. Pritožba sicer utemeljeno uveljavlja, da formalna ukinitev delovnega mesta ali prenehanje opravljanja dela ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

20. Druge pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

22. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. s sklepi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 428/2011 z dne 13. 6. 2011 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 507/2014 z dne 2. 10. 2014 ter opr. št. Pdp 19/2014 z dne 9. 1. 2014.