9. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s pobudo Gregorja Jeze iz Maribora, na seji dne 9. junija 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje alineje 12. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik meni, da je prvi odstavek 10. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) v nasprotju s 1., 3., 15., 35. in 74. členom Ustave. Navaja, da mu izpodbijana določba onemogoča, da bi kot polnoletni državljan Republike Slovenije kupil alkoholno pijačo po 21. uri. Poudarja, da ima registrirano gospodarsko podjetje za prodajo pijač, namerava pa tudi odpreti "nočno" trgovino v študentskem naselju, ki bi med drugim prodajala tudi alkoholne pijače. Pobudnik meni, da prepoved prodaje vseh alkoholnih pijač vsem državljanom v vseh trgovinah neopravičeno posega v splošno svobodo ravnanja, ki je varovana v okviru 35. člena Ustave. Test sorazmernosti naj ne bi dokazal, da je takšen ukrep zakonodajalca utemeljen, nujen ali primeren za dosego varovanja javnega zdravja, saj bi zakonodajalec lahko dosegel cilj z milejšimi ukrepi. Izpodbijana določba naj bi posegala v pravice večine ljudi, zato da bi varovala le manjšo skupino ljudi, to so mladoletniki in osebe, odvisne od alkohola.

2.Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju z načelom demokratičnosti, ker posega v splošno svobodo ravnanja, čeprav to ni nujno za varovanje javne koristi. Meni, da zakonodajalec nima pooblastila za prepoved prodaje ali nakupa stvari splošne porabe. Vsak neutemeljen poseg v splošno svobodo naj bi pomenil tudi kršitev načela demokratičnosti. S prepovedjo prodaje in nakupa alkoholnih pijač po 21. uri naj bi bil kršen tudi 74. člen Ustave, ker ni podana javna korist, ki bi dovoljevala takšen poseg v opravljanje gospodarske dejavnosti. Ker je v Sloveniji večje število trgovin, za katere pomeni nočna preskrba občanov s hrano in pijačo pomemben del njihove prodaje, naj bi prepoved prodaje alkoholnih pijač po 21. uri pomenila, da se bodo te trgovine morale ponoči zapreti, ker s "prodajo sendvičev ne bodo preživele".

3.Pobudnik navaja, da je tudi tretja alineja 12. člena ZOPA, ki prepoveduje prodajo oziroma ponudbo alkoholnih pijač med delovnim časom na delovnem mestu, v nasprotju s 35. členom Ustave. Namen navedene prepovedi naj ne bi bil v preprečitvi pitja na delovnem mestu, ampak v prepovedi različnih zabav, ki potekajo v okviru delovnega kolektiva. Izpodbijana določba ne bi prestala testa sorazmernosti, saj po pobudnikovem mnenju ni mogoče najti legitimnega cilja. Z izpodbijano določbo naj se ne bi varovalo javno zdravje. Izpodbijana določba naj bi pomenila tudi "prehud" poseg v pravico iz 33. člena Ustave, saj mu prepoveduje, da bi v svojih poslovnih prostorih "ponudil svojemu partnerju kozarec vina".

4.Državni zbor v odgovoru uvodoma meni, da pobudnik ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje prvega odstavka 10. člena in tretje alineje 12. člena ZOPA. Izpodbijana določba prvega odstavka 10. člena ZOPA se nanaša le na prepoved prodaje alkoholnih pijač, zato bi s to določbo prišlo le do posega v konkretni položaj osebe, ki se s prodajo dejansko ukvarja. Zgolj hipotetično zatrjevanje onemogočanja nakupa alkoholnih pijač po mnenju Državnega zbora ne more pomeniti posega v konkretni pravni položaj pobudnika. Izpodbijana določba tretje alineje 12. člena ZOPA naj se ne bi nanašala na prepoved "nazdravljanja" ali pitja alkoholnih pijač na delovnem mestu, ampak le na prepoved njihove prodaje oziroma ponudbe. Državni zbor še navaja, da ima zakonodajalec pri omejevanju uživanja alkoholnih pijač podlago v javnem interesu države za zagotavljanje in varovanje zdravja ljudi. Meni, da je ukrep nujen, primeren in sorazmeren za dosego cilja – varovanja zdravja, življenja in premoženja ljudi. Pobudnikovo razumevanje splošne svobode ravnanja bi pomenilo splošno dostopnost oziroma prodajo vseh psihoaktivnih drog, ne le alkohola, brez možnosti, da bi se družba zaščitila pred nedvomnimi škodljivimi posledicami. Navedena javna korist pa je tudi podlaga za omejitev gospodarske dejavnosti prodaje alkoholnih pijač v skladu z drugim odstavkom 74. člena Ustave.

5.Vlada v mnenju navaja, da je varovanje zdravja ljudi eden najpomembnejših javnih interesov ter da je naloga države, da v skladu z 51. členom Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva, z ustrezno zakonodajo varuje, krepi in ohranja zdravje svojih državljanov. Izpodbijana določba pomeni le časovno omejitev dostopa do alkoholnih pijač in je le eden od ukrepov za zmanjševanje posledic škodljive rabe alkohola, ki je nujen poleg drugih zakonodajnih ukrepov (izobraževanje, osveščanje in davčna politika). Primerjalne analize in izkušnje drugih držav kažejo, da so ukrepi uspešni le, če so povezani v celovito alkoholno politiko. Vlada meni, da neposredni in posredni učinki prekomernega pitja niso omejeni le na uživalce alkoholnih pijač, ampak posredno vplivajo tudi na njegovo družino in okolico. Zato omejitev iz izpodbijane določbe služi tudi varstvu pravic drugih. Izpodbijani ukrep utemeljuje tudi dejstvo, da so s škodljivo rabo alkohola povezani tudi visoki stroški zdravljenja, ki bremenijo vse davkoplačevalce in s tem se zmanjšuje dostopnost sredstev za druge. Vlada še navaja, da se je zakonodajalec odločil za omejitev prodaje alkoholnih pijač v nočnem času, ker je povpraševanje po alkoholnih pijačah v nočnem času značilno prav pri tistih, pri katerih se želi zmanjšati povpraševanje in pitje alkoholnih pijač. Ker so raba in škodljive posledice alkohola močno razširjene v vsej populaciji, je ukrep s poudarkom na občutljivih skupinah nujno potreben.

B. − I.

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno predlaga pobudnik, posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

7.Pobudnik izpodbija tretjo alinejo 12. člena ZOAP, ki prepoveduje prodajo ali ponudbo alkoholnih pijač med delovnim časom na delovnem mestu. Pobudnik v utemeljitev svojega pravnega interesa navaja le, da imata s partnerjem zasebno podjetje in da si "na delovnem mestu ne smeta več nazdraviti". Pobudnik ne prilaga nobenih listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zaposlen in da obstajajo poslovni prostori, kjer naj bi bilo njegovo delovno mesto. Ker pobudnik ni izkazal, kako bi morebitna ugoditev njegovi pobudi v zvezi z izpodbijano tretjo alinejo 12. člena ZOAP izboljšala njegov pravni položaj, je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo.

B. − II.

8.Izpodbijana določba prvega odstavka 10. člena ZOPA se glasi: "Prepovedana je prodaja alkoholnih pijač med 21. uro in 7. uro naslednjega dne, razen v gostinskih obratih, kjer je dovoljena prodaja alkoholnih pijač do konca njihovega obratovalnega časa, določenega v skladu z zakonom."

9.Člen 35 Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94 in OdlUS III, 62) sprejelo stališče, da navedena določba zagotavlja tudi t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi. V tej ustavni pravici je zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano, in ne obratno (odločba št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998, Uradni list RS, št. 49/98 in OdlUS VII, 124).

10.Pravica do splošne svobode ravnanja v vsebinskem smislu pomeni pravno določeno svobodo, ki je omejena, toda v teh mejah hkrati tudi zaščitena. Kot člani družbene skupnosti morajo posamezniki trpeti omejitve splošne svobode ravnanja, ki jih narekujejo interesi drugih in skupnosti kot celote. Te omejitve same po sebi ne pomenijo posega v splošno svobodo ravnanja, temveč pomenijo opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine (odločba št. U-I-54/99 z dne 13.6.2002, Uradni list RS, št. 61/02 in OdlUS XI, 137).

11.Vsak ukrep države, ki povzroči posamezniku določene neprijetnosti ali povzroči spremembe pri vsakdanji preskrbi s stvarmi v pravnem prometu, ne more biti poseg v ustavnopravno varovano pravico iz 35. člena Ustave. Splošna svoboda ravnanja ne zagotavlja posamezniku pravice zahtevati, da mu mora biti v vsakem trenutku omogočeno katerokoli ravnanje. Prepoved prodaje alkoholnih pijač med 21. uro in 7. uro naslednjega dne in s tem posledično omejitev možnosti nakupa alkoholne pijače v navedenem časovnem obdobju zato ne pomeni posega v pravico iz 35. člena Ustave potencialnih kupcev. Zato so očitki pobudnika očitno neutemeljeni.

12.Pobudnik izpodbijani ureditvi očita tudi neskladnost s 74. členom Ustave. Po prvem in drugem odstavku 74. člena Ustave je gospodarska pobuda svobodna, vendar se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec lahko, če to zahteva javna korist (npr. varstvo zdravja in življenja ljudi, varstvo narave, potrošnikov, zaposlenih in podobno), z zakonom določi posebne objektivne in/ali subjektivne pogoje za podjetniško delovanje ter način opravljanja gospodarske dejavnosti. Prav to pa je zakonodajalec z izpodbijano določbo, s katero prepoveduje prodajo alkoholnih pijač med 21. uro in 7. uro zjutraj naslednjega dne, tudi storil. Škodljivo pitje alkoholnih pijač ima nedvomno fizične, psihične in socialne posledice. Iz predloga ZOPA – EPA 616 – III – prva obravnava (Poročevalec DZ, št. 79/02 – v nadaljevanju Predlog ZOPA) izhaja, da pitje alkoholnih pijač povzroča številne škodljive posledice. S pitjem alkohola so dokazano povezani različne bolezni in bolezenska stanja. Kot je razvidno iz Predloga ZOPA in podatkov Svetovne zdravstvene organizacije[1], je Slovenija med leti 1988 do 1997 sodila med države, kjer je povprečna registrirana poraba alkohola na prebivalca visoka (nad 10 litrov na osebo letno). Nadalje iz podatkov Svetovne zdravstvene organizacije in Predloga ZOAP izhaja, da so negativni kazalniki zdravja v Sloveniji slabši kot v drugih državah članicah.[2] Kot je razvidno iz Predloga ZOPA, je bil namen zakonodajalca neposredno in posredno prispevati k zmanjšanju negativnih posledic škodljive rabe alkohola (umrljivost in obolevnost zaradi bolezni, poškodb in zastrupitev, ki so neposredno ali posredno povezane z alkoholom), k zmanjšanju števila prometnih nesreč z udeležbo alkohola in k zniževanju socialnega in ekonomskega bremena, ki ga povzroča alkohol tako pri posameznikih kot pri celotni družbi. Glede na navedeno so neutemeljeni očitki pobudnika o neskladnosti izpodbijane določbe s 74. členom Ustave.

13.V zvezi z navedbami pobudnika, da je izpodbijana določba v neskladju s 1. in 3. členom Ustave, pobudnik ne navaja argumentov, ki jih Ustavno sodišče ne bi že presojalo pri izpodbijani določbi.

14.Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena ZOPA zavrnilo.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

N. Rehn, Alcohol in the European Region – consumption, harm and policies, World Health Organization, Regional Office for Europe, 2001, str. 7.

V Sloveniji je v letih 1997/1998 na 100.000 prebivalcev zaradi bolezni jeter umrlo več kot 25 oseb, zaradi poškodb in zastrupitev je umrlo 80 oseb ter 114,8 oseb je umrlo zaradi prometnih nesreč. V državah evropske regije je v istem obdobju zaradi bolezni jeter umrlo med 3,12 in 87,09 oseb na 100.000 prebivalcev, zaradi poškodb in zastrupitev med 25,98 in 186 na 100.000 prebivalcev in zaradi prometnih nesreč med 0,12 in 114,8 na 100.000 prebivalcev. N. Rehn, cit. delo, str. 26-32.