Jedro

Sedmi odstavek 2. člena ZZVN določa domnevo, da je imela oseba iz 6. odstavka, ki ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene ali druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zakon glede pogoja naselitve do konca leta 1945 ne določa nobenih izjem, kar pomeni, da zakonodajalec pri določanju kroga upravičencev do statusa žrtve vojnega nasilja ni upošteval dejstev, zaradi katerih se določene osebe na ozemlju Republike Slovenije do navedenega datuma niso mogle naseliti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A, Izpostava B je z odločbo št. 596-57/2003 z dne 2. 6. 2003 tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - interniranca, na podlagi obdobja, prebitega v vojnem ujetništvu oziroma internaciji od 20. 4. 1941 do 15. 5. 1945 in pravico do mesečne rente. Tožena stranka je ob reviziji, opravljeni po uradni dolžnosti, navedeno odločbo odpravila in odločila, da se tožniku status žrtve vojnega nasilja ne prizna. Pri svoji odločitvi se sklicuje na določbo 6. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (dalje ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 do 110/02), ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Sklicuje pa se tudi na 7. odstavek 2. člena ZZVN, po katerem se šteje, da je imela oseba iz 6. odstavka, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Ker se tožnik ni naselil v Sloveniji najkasneje do konca leta 1945, po presoji tožene stranke ni upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja, zato je tožena stranka odločila za tožnika negativno.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in sicer 7. odstavka 2. člena ZZVN. Po mnenju tožnika je tožena stranka pri odločanju prezrla specifičen položaj tožnika kot pripadnika starojugoslovanske vojske in kasneje jugoslovanske vojske, pripadniki jugoslovanske vojske namreč sploh niso imeli stalnega prebivališča, dokler so bili v tem statusu. Poleg tega tožnik uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se je tožnik iz ujetništva vrnil v Beograd, v nasprotju s tem pa iz tožnikovega zaslišanja pri organu prve stopnje z dne 2. 6. 2003 izhaja, da je bil tožnik iz repatriacijske baze Jesenice "odpremljen" v Beograd, potem pa je bil po državnem dekretu določen za učitelja vojaške šole za veziste v Beogradu. Tožnik torej leta 1945 ni imel stalnega bivališča nikjer in zato meni, da tožena stranka materialnega prava ni pravilno uporabila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano upravno odločbo odpravi, tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja- interniranca ter pravico do doživljenjske mesečne rente za obdobje vojnega ujetništva v znesku, ki ga navaja v tožbi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je podala odgovor na tožbo in predložila upravne spise. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja ključne dejanske navedbe iz obrazložitve odločb prve in druge stopnje, ter predlaga, naj sodišče sodbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki pa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je bil tožnik kot pripadnik nekdanje starojugoslovanske vojske odpeljan v vojno ujetništvo s Kosova, torej z območja, ki je izven ozemlja sedanje Republike Slovenije. Takšnim osebam ZZVN v 6. odstavku 2. člena priznava status žrtve vojnega nasilja pod pogojem, da so se po prenehanju prisilnega ukrepa naselile na ozemlju Republike Slovenije z namenom stalnega prebivanja, in sicer najkasneje do 31. 12. 1945. Med strankama tudi ni spora o tem, da se tožnik po prenehanju prisilnega ukrepa ni naselil na ozemlju Republike Slovenije, temveč da je po vojni bival v Beogradu, v Ljubljano pa je prišel leta 1956. Toda tožnik meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko ni upoštevala, da je tožnik po vrnitvi v Jugoslavijo, torej po prenehanju nasilnega ukrepa okupatorja, živel v Beogradu po volji države in da kot pripadnik bivše JLA stalnega prebivališča sploh ni imel. Šesti odstavek 2. člena ZZVN priznava status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so imele ob prenehanju prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Sedmi odstavek istega člena pa določa domnevo, da je imela oseba iz 6. odstavka, ki ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene ali druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zakonska domneva stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji se torej navezuje na dvoje dejstev: na dejstvo, da se je prizadeta oseba naselila v Sloveniji najkasneje do 31. 12. 1945, ter na dejstvo, da se je naselila z namenom stalnega prebivanja. Zakon glede pogoja naselitve do konca leta 1945 ne določa nobenih izjem, kar pomeni, da zakonodajalec pri določanju kroga upravičencev do statusa žrtve vojnega nasilja ni upošteval dejstev, zaradi katerih se določene osebe na ozemlju Republike Slovenije do navedenega datuma niso mogle naseliti. Po mnenju sodišča je torej pravno irelevantno, da tožnik ni prišel v Slovenijo pred koncem leta 1945, temveč šele leta 1956, zaradi - kot zatrjuje - pogojev vojaške službe. Za odločitev v sporni stvari je tudi pravno irelevantno zatrjevanje tožnika, da kot pripadnik JLA ni imel stalnega prebivališča. Sedmi odstavek 2. člena ZZVN določa domnevo stalnega prebivališča na podlagi dejanskega bivanja v Sloveniji in se ne spušča v vprašanje, ali je posamezna oseba v tedanjem času (do 31. 12. 1945) imela pravico do stalnega prebivališča ali ne. Tožena stranka je torej zakon po presoji sodišča uporabila pravilno, ko se ob ugotovitvi dejstva, da se tožnik ni naselil v Sloveniji najkasneje do konca leta 1945, ni ozirala na razloge, ki so to dejstvo pogojevali.

Po navedenem je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo.