Jedro

Izročevalcu, ki ob sklepanju izročilne pogodbe ni imel opravilne sposobnosti, zaradi česar je pogodba nična, ni mogoče očitati naklepa ali hujše malomarnosti, zaradi katere bi bila podana njegova odškodninska odgovornost. Tudi izročevalki, ki je pogodbo sklenila v osebni stiski (pred tem je namreč doživela dva nočna roparska napada), takšne krivde ni mogoče očitati.

Iz izpolnitve neveljavnega posla ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. Pravila o nični pogodbi tako ne zanikajo splošnih načel o neupravičeni pridobitvi in povračilu škode, temveč je ta določila potrebno interpretirati v povezavi z določili 104. in 108. člena ZOR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve koristi, ki jih je tožeča stranka zaradi gospodarjenja na kmetiji imela, vendar pa le v obsegu, kot bi jih lahko dosegla sama.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se I. in III. točka izreka v celoti glasita: „I/1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke A. B. do tožene stranke A. R. v znesku 10.923,26 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki teko od zneskov:

38.241,75 SIT od 10.11.1999 do vključno 31.12.2006,

2.579.408,28 SIT od 1.1.2002 do vključno 31.12.2006, od 10.923,26 EUR od 1.1.2007 dalje.

I/2. Ugotovi se, da obstoji terjatev toženke A. R. do tožnice A. B. v višini 3.060,00 EUR.

I/3. Terjatvi pravdnih strank se pobotata. Po pobotanju terjatev je tožena stranka A. R. dolžna tožeči stranki A. B. plačati znesek 8.966,81 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki teko od zneska 2.148.805,20 SIT od 13.6.2002 do 31.12.2006 preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.966,81 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.161,33 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.“

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 342,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke A. B. do tožene stranke A. R. v znesku 14.747,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz I/1. točke izreka sodbe. Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev toženke do tožnice v višini 3.060,00 EUR. Po pobotanju je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati še znesek 12.790,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.148.805,20 SIT od 13.6.2002 in od zneska 916.383,36 SIT od 13.1.2004, oboje do vključno 31.12.2006, nadalje pa od zneska 12.790,81 EUR od 1.1.2007 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in je odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 3.286,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II/1. točke izreka sodbe. V presežku je sodišče zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu I. točke sodbe ter v delu, s katerim je sodišče ugodilo pobotnemu ugovoru in nasprotni tožbi tožene stranke iz razlogov kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z nasprotno tožbo tožnica navaja, da določilo 104. člena ZOR ne daje podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka je z vlogo z dne 8.9.2008 začela zatrjevati, da ji je tožeča stranka dolžna nadomestiti korist, ki jo je imela od uporabe toženkine kmetije, s tem pa je objektivno spremenila tožbo. Spremenila je namreč identiteto tožbenega zahtevka, spremembi tožbi pa je tožeča stranka nasprotovala. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo do zneska 3.286,73 EUR in enako kot kot pri prvem sojenju prisodilo uporabnino. Glede na ugotovljeno ničnost pogodbe je bila tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 104. člena ZOR upravičena zahtevati zgolj povrnitev izpolnitve pogodbe. Tožena stranka zato ne more zahtevati uporabnine za posest, saj je tožnica dobroverno uporabljala svojo stvar, ki jo je prejela v izpolnitev pogodbe. Določilo 104. člena ZOR, ki kot lex specialis ureja pravila vračanja pri ničnih pogodbah, določa tako obseg vrnitve kot tudi obveznost vrnitve. Drugačnih zahtevkov tožena stranka ne more uveljavljati. Tožba tožeče stranke je ostala nesklepčna in v njeno utemeljitev ni ponudila potrebnih trditev o pravotvornih dejstvih, kar je sodišče prezrlo. Glede na to, da je tožena stranka ob ponovnem sojenju spremenila identiteto zahtevka po nasprotni tožbi, bi moralo sodišče odločiti tudi o dovolitvi spremembe tožbe z dne 20.5.2008, česar pa ni storilo. Če bi upoštevalo, da gre za objektivno spremembo tožbe, bi zahtevek zastaral. Napačna je tudi odločitev o pobotnih ugovorih, saj je sodišče kot pravno podlago zmotno upoštevalo 104. člen ZOR. Tožeča stranka je sekala na svojem, zato toženi stranki vrednosti posekanega lesa ni dolžna nadomestiti. Za zahtevek po 108. členu ZOR pa ni trditvene podlage. Prav tako po 104. členu ZOR tožnica ni dolžna vrniti toženi stranki vrednosti hladilne skrinje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Za naroka dne 27.8.2003 in 25.8.2008 je sodišče tožeči stranki priznalo zgolj strošek procesnih narokov, čeprav se je obravnavala glavna stvar. Zmotno je zavrnilo tudi strošek pripravljalne vloge z dne 19.1.2000. Tožena stranka se pritožuje zgolj v delu, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znesek 3.824,00 EUR, kar predstavlja odškodnino za izgubo pri predčasni prodaji kmetijskih strojev. Sodišče je prezrlo, da je toženka že v pripravljalni vlogi z dne 27.3.1996 izrecno opozorila, da gre pri izročilni pogodbi z dne 15.2.1995 za oderuško pogodbo in se sklicevala na predlagane dokaze. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 256/95, je tudi zatrjevala, da je bila pogodba sestavljena in sklenjena brez aktivnega sodelovanja toženke in njenega brata, ki nista bila sposobna dojemati vsebine pravnega posla, kar vse je tožnica vedela. Na vse te okoliščine je toženka opozarjala v prej omenjenem postopku in tudi navajala, da bi sodišče moralo na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Šele po pridobitvi izvedeniškega mnenja se je izkazalo, da toženka in njen brat zaradi duševnega stanja nista bila opravilno sposobna, zato je toženka tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma razvezo izročilne pogodbe spremenila v zahtevek na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe. Glede na navedeno je sodišče naredilo napačen dejanski zaključek, da tožnici ni mogoče očitati, da bi izročilno pogodbo sklepala z nepoštenim nagibom. Tožnica je izkoristila stisko, neizkušenost in lahkomiselnost toženke in njenega brata in si tako na nepošten način pridobila premoženje toženke. Napačni so tudi zaključki sodišča, da je odgovornost in s tem krivda za ničnostni vzrok na strani toženke in njenega brata ter da okoliščine, ki so utemeljevale ničnostni razlog ob sklepanju izročilne pogodbe niso bile in niso mogle biti znane tožnici. Za odškodninsko odgovornost pogodbenika se po določbi 108. člena ZOR zahteva njegova krivda zato, da je bila sklenjena nična pogodba, po drugi strani pa še pogoj, da druga stranka ni vedela ali morala vedeti za vzrok ničnosti. Za odgovornost morata biti torej podana oba prej navedena pogoja, sicer je ni mogoče uspešno uveljavljati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O tožbenem zahtevku tožnice glede odškodnine pri predčasni prodaji kmetijskih strojev: V obravnavani pravdni zadevi pravdni stranki nizata zahtevke na vzpostavitev prvotnega premoženjskega stanja po ugotovitvi ničnosti izročilne pogodbe, sklenjene 15.2.1995. Tožeča stranka med drugim zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi nakupa kmetijskih strojev, ki jih je nabavila zgolj zaradi izvrševanja izročilne pogodbe ter jih je po njenem prenehanju prodala, pri tem pa ji je nastala določena izguba. Gre za zahtevek, ki nima neposredne podlage v 104. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, uporablja se glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), saj ne gre za vrnitev koristi, ki bi jo pridobila nasprotna stranka, temveč za odškodninski zahtevek, ki ga ureja 108. člen ZOR. Ta določa, da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki jo je pretrpel zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali po okoliščinah ni mogel vedeti za vzrok ničnosti. Zakon torej kot temeljni kriterij za dosojo odškodnine določa krivdo stranke za sklenitev nične pogodbe, kot dodatni kriterij pa tudi, da nasprotni stranki ni mogoče očitati, da bi vedela ali lahko vedela za vzrok ničnosti. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na slabo vero tožeče stranke pri sklepanju nične pogodbe, saj naj bi ta vedela za stisko izročevalke in njenega brata ter si izgovorila nesorazmerno korist, niso upoštevne, saj ničnost izročilne pogodbe ni bila ugotovljena zaradi njene oderuškosti. Vendar pa ima pritožnica prav, ko opozarja, da sodišče ni obrazložilo krivde toženke oziroma vrste njene odgovornosti za ničnostni vzrok. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I P 51/97, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1109/2000, izhaja, da je pogodba glede izročevalca F. R. postala nična, ker ta ob njeni sklenitvi ni bil sposoben razumeti pomena pogodbe, torej ni imel opravilne sposobnosti, zaradi te ničnosti pa je bila nična celotna pogodba, saj njena delna ohranitev v veljavi za stranke ne bi več dosegla namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Ugotovljeno je bilo še, da je bila tudi toženka pri sklenitvi izročilne pogodbe v osebni stiski, močno prestrašena, saj je pred tem doživela dva nočna roparska napada, ki sta pustila travmatske posledice. Gre za osebne okoliščine na strani izročevalcev, ki so vplivale na sklenitev izročilne pogodbe, posledično pa tudi na ugotovitev njene ničnosti, vendar pa jima krivde zanje v smislu 108. člena ZOR ni mogoče pripisati. Namen tega člena namreč je, da omogoči povrnitev škode pogodbeniku zaradi krivdne odgovornosti sopogodbenika za sklenitev nične pogodbe. Iti mora torej za naklep ali neko hujšo malomarnost, ki pa je poslovno nesposobni osebi, ki se ni zavedala pomena sklenitve pogodbe, ni mogoče očitati. Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 108. člena ZOR, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo škode zaradi izgube pri predčasni prodaji kmetijskih strojev. Pri tem je na podlagi 3. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP sodišče razloge za svojo odločitev povzelo tudi iz spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 51/97, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo in priložilo obravnavani zadevi, vendar pa vzrokov za sklenitev nične pogodbe na podlagi listinskih dokazov v tem spisu posebej ni presojalo.

O pobotnem ugovoru tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugodilo pobotnemu ugovoru tožene stranke v višini 3.060,00 EUR, pri čemer ta znesek predstavlja vrednost rabljene zamrzovalne skrinje in vrednost koristi od posekanega lesa, ki jo je v obdobju izvrševanja izročilne pogodbe dosegla tožeča stranka. Po določilu 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe, če pa vračilo ni mogoče ali narava izpolnjenega nasprotuje vrnitvi, dati ustrezno denarno nadomestilo. Čeprav je tožeča stranka v času gospodarjenja na kmetiji res lahko štela, da gospodari na svojem, pa se je kasneje izkazalo, da za takšno gospodarjenje ni imela pravne podlage. Zato mora vrniti tudi pridobljene koristi povezane s sečnjo lesa, pa tudi vrednost odpeljane zamrzovalne skrinje, saj se bo šele na tak način lahko vzpostavilo stanje, kot je bilo pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o pobotnem ugovoru pravilno uporabilo določilo 104. člena ZOR in so nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene.

O zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi za vračilo koristi od uporabe toženkine kmetije: Tožena stranka z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahteva plačilo primerne odmene za uporabo kmetije v času izvrševanja izročilne pogodbe, pri čemer je v pripravljalni vlogi z dne 26.9.2003 še pravočasno dopolnila trditveno podlago tako, da iz nje jasno izhaja, da zahteva plačilo koristi, ki jih je tožnica dosegla z uporabo kmetije brez pravnega naslova. Ne drži tako pritožbena navedba tožnice, da je toženka v ponovljenem postopku spremenila svoj tožbeni zahtevek s spremembo identitete tožbe, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pravilno ugotovilo, sama sprememba pravne podlage ali poprava in dopolnitev posameznih tožbenih navedb pa ne predstavljata spremembe tožbe po 3. odstavku 184. člena ZPP. Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da določilo 104. člena ZOR izključuje uporabo splošnega določila iz 210. člena ZOR, saj je posledica ničnosti kondikcijski zahtevek, torej zahtevek za vrnitev prejete izpolnitve. Iz izpolnitve neveljavnega posla pa ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. Pravila o nični pogodbi tako ne zanikajo splošnih načel o neupravičeni pridobitvi in povračilu škode, temveč je ta določila potrebno interpretirati v povezavi z določili 104. in 108. člena ZOR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve koristi, ki jih je tožeča stranka zaradi gospodarjenja na kmetiji imela, vendar pa le v obsegu, kot bi jih lahko dosegla sama. Ta kriterij je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je toženi stranki prisodilo zakupno vrednost kmetijskih zemljišč in gospodarskih objektov, kar je za tožečo stranko tudi bolj ugodno od prisoje vrednosti koristi, ki bi jo (oziroma jo je) na obdelovalnih površinah lahko dosegla in jo je ocenil izvedenec kmetijske stroke v obliki čistega dohodka kmetije. Trditve tožeče stranke, da je v času izvrševanja izročilne pogodbe uporabljala svojo stvar, so nerelevantne, saj zaradi ugotovljene ničnosti pravne podlage za uporabo nepremičnine nikoli ni bilo. Tako tudi vsi plodovi, ki jih je tožnica pridobila s separacijo, sodijo po določilu 104. člena ZOR med tisto, kar je prejela na podlagi nične pogodbe, zato obstoji tudi obveznost njihove vrnitve. Ker sama višina ugotovljene koristi od uporabe kmetije ni sporna, sodišče pa je v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče ta pritožbeni razlog tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje glede nasprotne tožbe (354. člen ZPP).

O stroških postopka: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji je sodišče prenizko obračunalo priglašene stroške pravdnega postopka. Na naroku dne 27.8.2003 je sodišče zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču, torej je vsebinsko ni obravnavalo, zato je tožeči stranki pravilno priznalo samo strošek procesnega naroka. Enako velja za narok dne 25.8.2008, ko je sodišče narok zgolj preložilo. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da tožeči stranki ne prizna stroškov pripravljalne vloge z dne 19.1.2000, saj bi vrednost spora lahko sporočila že v predhodnih vlogah skupaj s tožbo.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka spremenilo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela in se je zato spremenilo razmerje uspeha pravdnih strank v postopku. Tako je po spremenjeni sodbi skupen uspeh tožeče stranke v postopku 27 %, uspeh tožene stranke v postopku pa 73 %. Glede na navedeni uspeh je pritožbeno sodišče ob upoštevanju odmerjenih stroškov sodišča prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska 2.807,16 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do zneska 5.968,49 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna po pobotanju toženi stranki plačati znesek 3.161,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te sodbe. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo, pa ji je dolžna tožeča stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške (2. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglasitvi v skladu z Odvetniško tarifo in ZST ter predstavljajo stroške sestave delne pritožbe, sodne takse in davka na dodano vrednost v skupni višini 342,04 EUR. Te stroške je tožeča stranka toženi dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.