Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu OZ namenjen uveljavljanju zapadlih denarnih terjatev upnika, ne pa tudi nedenarnih, saj gramatikalna razlaga 255. člena OZ drugačnega zaključka ne dopušča. Glede na zgoraj obrazložen namen instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki zagotavlja varstvo le upnikom zapadlih denarnih terjatev, ne pa tudi nedenarnih terjatev in glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 5. 10. 2016 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z zahtevkom tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj prvotožene stranke zaradi uveljavitve njene denarne terjatve na vračilo kupnine, je ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. 255. člena OZ) materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala, da ji bo zoper toženi stranki nastala vtoževana terjatev iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zaradi uveljavitve njene nedenarne terjatve na izstavitev zk listine in da je zato izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, zmoten.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 611/2016 z dne 10. 11. 2016 spremeni tako, da se ugovoru prvotožene in drugotožene stranke ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 5. 10. 2016 se v točki

I. izreka razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne tudi v delu za zavarovanje zahtevkov tožnika v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do pridobitve poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prve toženke in prepustitev v solast tožniku solastnega deleža 1/2 nepremičnin – parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ... s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin parc. št. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ..., z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pri teh nepremičninah.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor prvotožene in drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 611/2016 z dne 5. 10. 2016 in pridržalo odločitev o stroških postopka zavarovanja za končno odločbo v tej pravdni zadevi.

2. Zoper navedeni sklep sta se v roku pritožili obe toženi stranki (v nadaljevanju: pritožnika), uveljavljata pa vse pritožbene razloge ter predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in sklep prvostopnega sodišča spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

3. Pritožnika navajata, da je zahtevek tožeče stranke v predmetnem postopku povezan s postopkom pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, opr. št. P 254/2015, saj tožeča stranka izpodbija pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015, kolikor je to potrebno za izpolnitev terjatve, ki je predmet postopka pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, opr. št. P 254/2015. Opozarjata pa, da je ne glede na to v sklopu tega postopka in predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe bistvena terjatev tožeče stranke po izpodbijanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015, medtem ko je terjatev, ki je predmet postopka pri Okrožnem sodišču v Novem mestu opr. št. P 254/2015, podrednega oz. sekundarnega pomena. Izpodbijani sklep pa je v tej zvezi v 7. točki obrazložitve prezrl, da tožeča stranka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 27. 9. 2016 njene primarne terjatve po izpodbijanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 ni izkazala s stopnjo verjetnosti, saj zanjo ni podala nobene trditvene podlage, temveč se je v celoti osredotočil na terjatev, ki je predmet postopka pri Okrožnem sodišču v Novem mestu opr. št. P 254/2015. Tudi v tem delu pa je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten, prav tako je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Postopek pri Okrožnem sodišču v Novem mestu opr. št. P 254/2015 se vodi v zvezi s Prodajno pogodbo, ki so jo sklenile tožeča stranka, prvotožena stranka in družba S. nepremičnine d.o.o., njen predmet pa je bila prodaja nepremičnin parc. št. 1017/2,1065/23, 1065/22 in 1065/2, vse k.o. .... Kot prodajalec je nastopala prvotožena stranka, kot kupca pa tožeča stranka in družba S. nepremičnine d.o.o. Causa in namen Prodajne pogodbe je bila prodaja navedenih nepremičnin kot celote. Tožeča stranka in družba S. nepremičnine d.o.o. sta se solidarno zavezali k plačilu kupnine v višini 334.620,00 EUR, prvotožena stranka pa se je zavezala, da se bosta lahko tožeča stranka in družba S. nepremičnine d.o.o. po plačilu celotne kupnine hkrati vknjižili kot lastnika nepremičnin parc. št. 1017/2, 1065/23, 1065/22 in 1065/2, vse k.o. ..., vsaka do 1/2 (ene polovice) celote. Kot rok plačila celotne kupnine je bil določen datum 31. 3. 2008. Še pred sklenitvijo Prodajne pogodbe so prvotožena stranka, tožeča stranka in družba S. nepremičnine d.o.o. sklenile Pogodbo o ari z dne 28. 12. 2007, v kateri je prvotožena stranka potrdila, da je za prodajo spornih nepremičnin dne 28. 12. 2007 prejela aro v višini 33.462,00 EUR. Prvotožena stranka za sporne nepremičnine do dne 31. 3. 2008 ni prejela plačila celotne kupnine, temveč jedne 28. 12. 2007 prejela plačilo 33.462,00 EUR, dne 31. 1. 2008 pa 133.848,00 EUR, kar pomeni, da je skupno prejela le polovico dogovorjene kupnine, tj. 167.310,00 EUR. Do dne 31. 3. 2008 druge polovice kupnine ni prejela, prav tako je ni prejela niti po tem datumu, zato je bila Prodajna pogodba razvezana po samem zakonu, saj je bil rok plačila kupnine za vse sporne nepremičnine njena bistvena sestavina pogodbe. Po razvezi pogodbe bi lahko tožeča stranka od prvotožene stranke zahtevala kvečjemu vračilo plačane kupnine (167.310,00 EUR), v tem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral najkasneje 31. 3. 2013, torej 5 let po razvezi Prodajne pogodbe, saj do takrat zoper prvotoženo stranko ni sprožila nobenega sodne postopka. V tem kontekstu je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten, ko v 7. točki obrazložitve navaja, da naj bi tožeča stranka kot verjetno izkazala terjatev do prvotožene stranke po izstavitvi ZK listine za vpis lastninske pravice na 1/2 spornih nepremičnin. Tožeča stranka te terjatve ni izkazala s stopnjo verjetnosti, saj Prodajna pogodba sploh ni več v veljavi, ker obveznosti s strani kupcev niso bile izpolnjene v roku, zahtevek tožeče stranke po vračilu kupnine pa je zastaral. Tudi v kolikor bi lahko šteli, da je Prodajna pogodba v veljavi, pa tudi v tem primeru tožeča stranka terjatve po izstavitvi ZK listine ni izkazala s stopnjo verjetnosti. Namen in causa pogodbe je bil jasen, tj. prodaja vseh spornih nepremičnin kot celote. V Prodajni pogodbi je vsebovano tudi zemljiškoknjižno dovolilo, da prvotožena stranka izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se vknjiži lastninska pravica na spornih nepremičninah v korist tožeče stranke in družbe S. nepremičnine d.o.o., vsakemu do 1/2 celote, vendar šele po tem, ko bo v celoti poplačana kupnina za vse nepremičnine, ki se prodajajo skupaj kot celota. Upoštevaje, da kupnina ni bila plačana, tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ne more izkazati terjatve po izstavitvi ZK listine s strani prvotožene stranke. Pritožnika še dodajata, da je tožeča stranka v sklopu smiselno podobnega dejanskega stanja predlagala izdajo začasne odredbe tudi v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015, kjer je sodišče presojalo verjetnost njene terjatve po overitvi podpisa prvotožene stranko na Prodajni pogodbi, Okrožno sodišče v Novem mestu pa je s sklepom opr. št. P 254/2015 z dne 18. 9. 2015 sklenilo, da terjatev tožeče stranke ni izkazana s stopnjo verjetnosti. Odločitev je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Cp 3093/2015 z dne 2. 12. 2015, ki je zapisalo: “kot izhaja iz tožbenih navedb in v predlogu za izdajo začasne odredbe podanih navedb tožeče stranke, da sta bila kupca nepremičnin po prodajni pogodbi iz priloge A2 dva, poleg tožeče stranke še S. nepremičnine d.o.o., vsak do 1/2, vse sporne nepremičnine pa so se s to prodajno pogodbo prodajah enovito in celovito - kupovala sta jih oba kupca kot celoto z lastniškim deležem na njiju vsakega do 1/2. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ob prej citiranih podanih dejstvih ne more biti verjetno izkazan obstoječi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka izda formalno veljavno zemljiško knjižno dovolilo za sporne nepremičnine v celoti ob hkratni trditvi tožeče stranke, da je one že plačala 1/2 kupnine.” V nadaljevanju postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2014 je nato tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, tako da od prvotožene stranke ne zahteva več overitve podpisa na Prodajni pogodbi, temveč zahteva pridobitev poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prvotožene stranke in prepustitve v solast tožeči stranki solastniški delež 1/2 spornih nepremičnin. Navaja (enako kot v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 27. 9. 2016), da naj bi bila Pogodba o ari z dne 28. 12. 2007 in Prodajna pogodba sklenjeni pod odložnim pogojem izvedbe postopka prodaje po zakonih in pogojem spremembe namenske rabe za organizirano gradnjo in izvedbo komasacije, ko se sklene glavna pogodba, do česar naj ne bi prišlo in da naj bi prvotožena stranka skozi celotno obdobje urejanja namena rabe in priprave komasacije priznavala tožeči stranki solastnino do 1/2, ter da naj bi prvotožena stranka tožeči stranki priznala pravico solastnine do 1/2 v Pogodbi za izdelavo elaboratov z dne 30. 1. 2014, kar naj bi vse pomenilo, da je prišlo do novacije obveznosti med prvotoženo in tožečo stranko, tako da naj bi bila tožeča stranka upravičena do solastniškega deleža 1/2 spornih nepremičnin. Izpodbijani sklep je v 7. točki obrazložitve povsem nekritično sledil takšnim navedbam tožeče stranke in v tem kontekstu presodil, da naj bi tožeča stranka izkazala verjetnost terjatve, da je od prvotožene stranke kupila solastniški delež 1/2 spornih nepremičnin. Kar pa ne drži, saj predmet pravnega posla med tožečo stranko, prvotoženo stranko in družbo S. nepremičnine d.o.o. nikoli ni bila prodaja ene polovice solastniškega deleža enemu kupcu, druge polovice pa drugemu. Oba kupca sta se tudi zavezala kot solidarna plačnika za plačilo kupnine, ki jo prvotožena stranka nikoli ni dobila plačano (kar priznava tudi tožeča stranka). Navedbe tožeče stranke, da naj bi bila Prodajna pogodba predpogodba, ki jim sledi tudi izpodbijani sklep, so v celoti neutemeljene in plod lastnih interpretacij tožeče stranke, saj to ne izhaja iz nobene določbe Prodajne pogodbe, niti iz Pogodbe o ari z dne 28. 12. 2007. Navedbe tožeče stranke v 7. točki odgovora na ugovor z dne 7. 11. 2016, ki jih je podala v tej zvezi, da naj bi se pogodbene stranke v Pogodbi o ari z dne 28. 12. 2007 dogovorile za sklenitev in podpis prodajne pogodbe in tudi realizacijo “prepisa”, pri čemer naj bi bilo dogovorjeno, da pomeni “prepis” po Prodajni pogodbi prenos solastniškega deleža na tožnika v deležu do 1/2, pa so v celoti deplasirane in zavajajoče. Ne izhajajo iz niti enega samega pogodbenega določila niti Prodajne pogodbe, niti Pogodbe o ari z dne 28. 12. 2007. Pritožnika te navedbe vidita kot neposrečen poizkus tožeče stranke prikazati dejansko stanje drugačno kot je v resnici in kot izhaja iz veljavno sklenjenih pogodb v zvezi s spornimi nepremičninami. Pritožnika še navajata, da so v celoti neutemeljene navedbe v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi tožena stranka po Prodajni pogodbi na kupljenih nepremičninah na njej pripadajočem delu izvrševala posest, saj tega tožeča stranka z ničemer ni izkazala, prvotoženi stranki pa to sploh ni znano. V kolikor jo tožeča stranka dejansko posegala na sporna zemljišča, je to kvečjemu šteti kot motenje posesti prvotožene stranke. V vsakem primeru pa kaj takšnega ne more pomeniti, da naj bi bilo s tem izkazano, da naj bi bila Prodajna pogodba v resnici sklenjena za prodajo 1/2 solastniškega deleža spornih nepremičnin tožeči stranki, kot tudi ne, da naj bi s tem prišlo do novacije obveznosti med tožečo stranko in prvotoženo stranko iz Prodajne pogodbe. Še manj zgoraj navedeno velja glede Pogodbe o izdelavi elaborata z dne 30. 1. 2014, s katero naj bi prvotožena stranka tožeči stranki priznala solastnino do 1/2 na spornih nepremičninah, kar naj bi pomenilo, da naj bi bi bila prvotna Prodajna pogodba prenovljena, stranki pa naj bi bili soglasni,da obstoječo neizpolnjeno obveznost prenovita z novo, saj to ne drži. Pogodba o izdelavi elaborata z dne 30. 1. 2014 jasno navaja (kar priznava tudi tožeča stranka), da je lastništvo nepremičnin neurejeno in sporno. Če bi se tožeča in prvotožena stranka glede prenovitve Prodajne pogodbe dejansko strinjali in bi obstajalo soglasje volj za novacijo, v Pogodbi o izdelavi elaborata z dne 30. 1. 2014 ne bi bilo zapisano nasprotno, da je razmerje sporno. Neurejeno razmerje lastništva samo po sebi negira trditve tožeče stranke, da naj bi prišlo do prenovitve Prodajne pogodbe, poleg tega je jasno tudi, da Pogodba o izdelavi elaborata z dne 30. 1. 2014 ne more biti veljaven pravni naslov za novačijo Prodajne pogodbe. Pritožnika še navajata, da verjetnosti terjatve tožene stranke ne izkazujejo niti zaključki sodišča prve stopnje v 7. točki izpodbijanega sklepa,da sta bila pritožnika pri sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 pri notarju opozorjena na zemljiškoknjižni postopek, ki ga je po tožbi in po predlogu zaznambe spora sprožila tožeča stranka, saj izpodbijani sklep prezre, da je tožeča stranka ta postopek sprožila v zvezi s postopkom predOkrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015, in sicer za vpis izvedene pravice, t.j. zaznambe spora, vendar je Okrajno sodišče v Celju izdalo sklep opr. št. Dn 175201/2015 z dne 7. 9. 2015, s katerim pa vpisa izvedene pravice ni dovolilo, saj terjatev tožeče stranke ni bila izkazana s stopnjo verjetnosti. Zaradi navedenega sta lahko pritožnika povsem upravičeno sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015, saj je bilo s tem sklepom Okrajnega sodišča v Celju že tretjič zapored v treh ločenih sodnih postopkih odločeno, da terjatev tožeče stranke po pridobitvi polovičnega solastniškega deleža na spornih nepremičninah ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti. Prvotožena stranka nikoli ni imela namena, niti ni izrazila volje, da bi sporne nepremičnine prodala tožeči stranki ali komurkoli drugemu na drug način kot je bil določen v Prodajni pogodbi, torej kot celoto, po celotnem plačilu kupnine. Izpodbijani sklep pa zato v 7. točki obrazložitve materialnopravno zmotno zaključuje, da naj bi tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala terjatev po pridobitvi 1/2 solastniškega deleža na spornih nepremičninah. Nekritično sledi navedbam tožeče stranke, da naj bi bil predmet prodaje Prodajne pogodbe solastniški 1/2 delež na spornih nepremičninah. Izpodbijani sklep je glede izkazanosti verjetnosti terjatve tožeče stranke sprejel povsem nasproten pravni zaključek kot so ga sprejela tri ločena sodišča v treh ločenih sodnih postopkih ob smiselno podobnem dejanskem stanju. Izpodbijani sklep je neutemeljeno in pravno zmotno štel, da naj bi prvotožena stranka in tožeča stranka sklenili Prodajno pogodbo za polovični solastniški delež spornih nepremičnin, kar več kot očitno ne drži. Še enkrat pa pritožnika opozarjata na to, da se je izpodbijani sklep pri presoji verjetnosti terjatve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, tj. izpodbijanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015, v celoti osredotočil na presojo terjatve, ki je predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015, v celoti pa prezrl pomanjkljivost predloga za izdajo začasne odredbe tožeče stranke glede na to, da bi tožeča stranka v predmetnem postopku morala primarno izkazati verjetnost terjatve za izpodbijanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2.10.2015, česar pa v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 27. 9. 2016 sploh ni zatrjevala, temveč se je v celoti (enako kot izpodbijani sklep) osredotočila na terjatev, ki je predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015. Na to sta pritožnika opozorila že v ugovoru z dne 17. 10. 2016, vendar se izpodbijani sklep do teh ugovornih razlogov sploh ni opredelil in se ga v tem delu ne da preizkusiti. Tožeča stranka bi morala pojasniti in opisati, v čem je s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 prišlo do domnevnega oškodovanja tožeče stranke in do zmanjšanja premoženja prvotožene stranke, ki preprečuje izpolnitev terjatve tožeče stranke, tudi v kolikor bi bila uspešna v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015; posebej v odnosu na načelo ekvivalentnosti izpolnitev, saj gre v predmetnem primeru pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 za dvostransko pogodbo, v kateri se je tudi drugotožena stranka zavezala k določeni izpolnitvi (skrb za njegova starša kot podrobneje izhaja iz same pogodbe). Tožeča stranka bi morala terjatev po izpodbijanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljiti bolj konkretno, predvsem pa pojasniti v katerem delu naj bi bila s tem oškodovana. Stranke pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 lahko pogodbo soglasno tudi spremenijo, če bi tožeča stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu; opr. št. P 254/2015 uspela, kar pomeni da morebitna terjatev tožeče stranke ni v ničemer ogrožena. S tem ni izkazan že temeljni pogoj za izpodbijanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015, ki ga predvideva 255. člen OZ, posledično tudi ne terjatev tožeče stranke v tej zvezi in predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožnika nadalje še enkrat izpostavljata, da je po 255. členu OZ dopustno pravna dejanja dolžnika izpodbijati samo zaradi terjatve upnika, ki je zapadla v plačilo. V predmetnem primeru ne samo, da terjatev tožeče stranke ni zapadla v plačilo, temveč sploh še ni bilo odločeno ali obstaja ali ne, saj se v tej zvezi vodi postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015, ki je bil sprožen pred predmetnim postopkom in še ni zaključen. Vprašanje obstoja navedene terjatve tožeče stranke tako ne more biti hkrati tudi predmet presoje v predmetnem postopku in se izpodbijani sklep do tega vprašanja ne bi smel opredeliti. S tem, ko se je, je prejudiciral vprašanje, o katerem se že odloča, kar predstavlja kršitev pravil o litispendenci in ločen samostojen razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi v tem delu se izpobijani sklep do ugovornih navedb toženih strank ni opredelil in se ga zato ne da preizkusiti. Pritožnika izpodbijani sklep prerekata tudi v kontekstu izpolnjenosti pogoja po 272. členu ZIZ, ki mora biti podan, tj. potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, do česar se je izpodbijani sklep opredelil v 8. in 9. točki obrazložitve. Nikakor ne drži, da naj bi pritožnika želela s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 izigrati tožečo stranko. Pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 je bila sklenjena zato, da se uredi skrb za premoženje prvotožene stranke in A. K. v primeru njune smrti. Prvotožena stranka in A. K. sta sicer upala, da bo prišlo do prodaje spornih nepremičnin, ter jima za njih ne bo več potrebno skrbeti, vendar do tega po krivdi tožeče stranke in družbe S. nepremičnine d.o.o. ni prišlo. Glede na to, da sta prvotožena stranka in A. K. stara že 68 in 73 let in v primeru smrti enega izmed njiju ali obeh fizično ne bosta več zmožna oskrbovati premoženja, ki zajema tolikšno število nepremičnin, sta se odločila za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Gre za povsem legitimno sklenitev pravnega posla, katerega namen ni v nobeni meri kakršnokoli izigravanje tožeče stranke ali onemogočanje uveljavitve njene domnevne terjatve, ki sploh ni utemeljena. Na neobstoj kakršnekoli nevarnosti in domnevnega izigravanja tožeče stranke kaže tudi okoliščina, da v kolikor bi prvotožena stranka imela kakršenkoli namen po izigravanju tožeče stranke (čeprav o tem že pojmovno ne moremo govoriti, upoštevaje, da je terjatev prvotožene stranke v celoti neutemeljena), bi od leta 2008, ko je bila sklenjena Prodajna pogodba, pa do leta 2015 opravila določena pravna dejanja, ki bi dejansko kazala na tak namen, kot npr. sklenila izročilno pogodbo, ki jo omenja tudi tožeča stranka na 9. strani predloga za izdajo začasne odredbe, pa prvotožena stranka v 7-ih letih ni storila niti eno samo takšno dejanje. Pritožnika nasprotujeta tudi zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da naj bi na nevarnost izigravanja prvotožene stranke predstavljale okoliščine, da prvotožena stranka ni plačala davka na promet nepremičnin, pridobila izjav o odpovedi predkupne pravice, overila ZK dovolila itd., kar ponovno izpostavlja tudi prvotožena stranka v odgovoru na ugovor z dne 7. 11. 2015. Gre za irelevantne navedbe, saj kupnina po Prodajni pogodbi ni bila plačana v roku in v celoti, zato prvotožena stranka seveda ni bila dolžna storiti prav ničesar, dokler se to ne bi zgodilo (in se nikoli ni). Ne drži tudi stališče izpodbijanega sklepa, da je izdaja predlagane začasne odredbe utemeljena, ker prvotožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki oz., da prvotoženi stranki z izdajo začasne odredbe ni nastala nenadomestljiva škoda. Izpodbijani sklep materialnopravno zmotno zaključuje, da naj bi predlagana začasna odredba sicer pomenila poseg v pravice prvotoženo stranke, vendar naj bi tej pravici stala nasproti pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva, ki naj bi dopuščala izdajo začasne odredbe. Pritožnika izpostavljata, da se “po ustaljeni sodni praksi šteje vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, ter ni moč šteti, da je prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatna škoda za njenega lastnika.” V predmetnem primeru to velja toliko bolj, saj iz 9. točke izpodbijanega sklepa pravzaprav izhaja, da je sodišče predlagano začasno odredbo dopustilo za zavarovanje hipotetične terjatve tožeče stranke, ki sploh še ni ugotovljena in jo bo tožeča stranka mogoče pridobila, mogoče pa tudi ne. Izpodbijani sklep opravi materialnopravno zmotno presojo pogoja iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ, saj začasna odredba bistveno in znatno posega v lastninska upravičenja prvotožene stranke, ki jih utemeljuje s preveč splošno in abstraktno pravico do sodnega varstva tožeče stranke. Pritožnika še izpostavljata, da sta izpodbijani sklep in sklep o izdaji začasne odredbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 611/2016 z dne 5. 10. 2016, v neskladju z načelom sorazmernosti, saj prvotoženi stranki prepovedujeta obremenitev in odtujitev spornih nepremičnin v celoti, kljub temu da tožeča stranka zatrjuje, da naj bi imela na spornih nepremičninah solastniško pravico do 1/2 celote oz. podredno na vračilo polovične kupnine. S tem je izpodbijani sklep dovolil zavarovanje terjatve tožeče stranke z nepremičninami, ki vsaj za 2x presegajo njeno vrednost, kar je v popolnem nesorazmerju in predstavlja ločen in samostojen razlog zaradi katerega je izpodbijani sklep nezakonit. Prav tako izdana začasna odredba preprečuje, da bi se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 realizirala v primeru smrti prvotožene stranke oz. A. K. in tudi v tem delu predstavlja znaten in bistven poseg v lastninska upravičenja toženih strank, vse na podlagi terjatve tožeče stranke, ki ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti, je sporna in je predmet sodnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, opr. št. P 254/2015. Iz previdnosti pritožnika zaradi morebitnega argumenta, da je na spornih nepremičninah že vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist drugotožene stranke, kar naj bi pomenilo, da bo s predlagano začasno odredbo prvotoženi stranki nastala neznatna škoda, izpostavljata stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu opr. št. I Cp 2648/2015 z dne 21. 10. 2015 v katerem je sodišče zapisalo, da “obstoj hipotek ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičninah, lahko sicer oteži prodajo nepremičnin, je pa ne preprečuje, zato se ni mogoče strinjati s stališčem, da bi dolžniku z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero bi mu sodišče prepovedalo odtujitev ali obremenitev taiste nepremičnine, nastala zgolj neznatna škoda.” Smiselno enako oz. podobno velja tudi v predmetnem primeru, zato začasne odredbe iz tega razloga ni dopustno dovoliti.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo pritožnikov kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 239. ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala izdajo dveh začasnih odredb. Prvo je predlagala zaradi zavarovanja svojega zahtevka v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do pridobitve poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prve toženke in prepustitev v solast tožniku solastnega deleža 1/2 nepremičnin – parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. … s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin parc. št. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ... in z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pri teh nepremičninah. Drugo pa je predlagala zaradi zavarovanja svojega zahtevka v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do izterjave zneska 167.310,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.462,00 EUR od 28. 12. 2007 dalje in od zneska 133.848,00 EUR od dne 31. 1. 2008 dalje do plačila in stroškov pravde pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 254/2015, s prepovedjo obremenitve in odtujitve vseh v predlogu navedenih nepremičnin in z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

8. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 5. 10. 2016 predlogu tožeče stranke ugodilo le v delu, v katerem je predlagala zavarovanje z izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja svojega zahtevka v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do pridobitve poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prve toženke in prepustitev v solast tožniku solastnega deleža 1/2 nepremičnin – parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ..., v delu, v katerem pa je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja svojega zahtevka v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do izterjave zneska 167.310,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.462,00 EUR od 28. 12. 2007 dalje in od zneska 133.848,00 EUR od dne 31. 1. 2008 dalje do plačila in stroškov pravde pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 254/2015, pa je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo, saj je presodilo, da ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, t.j. izkazana verjetnost obstoja oz. bodočega nastanka te denarne terjatve tožeče stranke. Ker zoper ta sklep v delu, v katerem je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, tožeča stranka pritožbe ni vložila, je postal v tem delu navedeni sklep pravnomočen.

9. Ugovor, ki sta ga toženi stranki vložili zoper sklep z dne 5. 10. 2015, se je tako nanašal na ta sklep le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo.

10. V uvodu pritožbe uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato velja ob tako posplošenem očitku pojasniti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (1. odstavek 366. člena in drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožnika pa utemeljeno izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da so v tem postopku izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. V pretežnem delu svoje pritožbe ob tem izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojimi trditvami in z zanje predlaganimi dokazi v predlogu za izvršbo verjetno izkazala, da ji bo zoper toženi stranki nastala terjatev, katere zavarovanje predlaga, t.j. terjatve iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, in prav v tem delu je njuna pritožba utemeljena.

12. Tožba, ki jo je v tem pravdnem postopku tožeča stranka vložila zoper toženi stranki, je t.i. paulijanska tožba, tožba na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. V točkah 5. in 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa tako sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tožeča stranka zoper toženi stranki uveljavlja nedenarni zahtevek in da je zato potrebno presojati obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanje te terjatve tožeče stranke po določbah ZIZ, ki se nanašajo na zavarovanje z izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, t.j. po določbah 272. člena ZIZ, ter da gre v predmetni zadevi za zahtevek tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj oz. pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015. 13. V skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

14. Med pravdnima strankama je nesporno, saj pritožnika ne izpodbijata oz. celo pritrjujeta tovrstnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 7. in 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka v tem postopku izpodbija pravno dejanje prvotožene stranke, t.j. sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 10. 2015 v delu, potrebnem za izpolnitev njene obveznosti, v zvezi s katero teče drug pravdni postopek in sicer pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 254/2015, v katerem tožeča stranka primarno zahteva od prvotožene stranke izjavo poslovne volje in prodajo ter prepustitev v solast oz. izstavitev zk listine za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke za solastniški delež 1/2 na nepremičninah parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ..., podredno pa vračilo kupnine v višini 167.310,00 EUR s pripadki.

15. Pritožnika pravilno opozarjata, da je v tem konkretnem primeru potrebno presoditi, ali je tožeča stranka izkazala za verjetno, da ima oz. da ji bo zoper toženi stranki nastala terjatev iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj, t.j., ali so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja zaradi uveljavitve njene terjatve. Splošne pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, določa 255. člen Obligacijskega zakonika.(1) Pravica izpodbijati pravno dejanje dolžnika zunaj stečaja ima tako v skladu z navedenim zakonskim določilom le upnik, čigar terjatev je že zapadla v plačilo, nadaljnja pogoja za izpodbijanje pa sta oškodovanje upnika in neplačevitost dolžnika, tarča izpodbijanja je lahko dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova plačevitost, lahko pa upnik izpodbija pravno dejanje, ki je nastalo pred ali po zapadlosti njegove terjatve. Čeprav del pravne teorije meni, da je varstvo s tem institutom zagotovljeno tudi upnikom nedenarnih terjatev, ki se lahko zaradi neizpolnitve spremenijo v denarne(2), pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu OZ namenjen uveljavljanju zapadlih denarnih terjatev upnika, ne pa tudi nedenarnih(3), saj gramatikalna razlaga 255. člena OZ drugačnega zaključka ne dopušča. V 1. odstavku tega zakonskega določila je govora o terjatvi, ki zapade v plačilo, pri čemer je jasno, da v plačilo zapade zgolj denarna terjatev. Tudi besedila 2. odstavka istega zakonskega določila, ki določa, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, ni mogoče razlagati drugače. 16. Glede na zgoraj obrazložen namen instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki zagotavlja varstvo le upnikom zapadlih denarnih terjatev, ne pa tudi nedenarnih terjatev in glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 5. 10. 2016 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z zahtevkom tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj prvotožene stranke zaradi uveljavitve njene denarne terjatve na vračilo kupnine, ki jo kot podredni tožbeni zahtevek uveljavlja v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 254/2015, ugodilo pa je predlagani začasni odredbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj zaradi uveljavitve nedenarne terjatve tožeče stranke, je ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. 255. člena OZ) materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala, da ji bo zoper toženi stranki nastala vtoževana terjatev iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zaradi uveljavitve njene nedenarne terjatve na izstavitev zk listine (oz. kot je opredeljeno v tožbenem zahtevku v tem pravdnem postopku zaradi njene nedenarne terjatve po pridobitvi poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prve toženke in prepustitev v solast tožniku solastnega deleža 1/2 nepremičnin – parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o. ...) in da je zato izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, zmoten.

17. Tudi če bi se sledilo delu pravne teorije, ki meni, da je potrebno priznati interes za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja tudi upnikom tistih nedenarnih terjatve, ki se lahko zaradi neizpolnitve spremenijo v denarne, pa v tem konkretnem primeru, ko se izpodbija dolžnikovo pravno dejanje zaradi uveljavitve nedenarne terjatve, ki glasi na izjavo poslovne volje oz. na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tožeča stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje pravnih dejanj, saj ji zaradi morebitne neizpolnitve te nedenarne terjatve ne bi nastala denarna terjatev glede na to, da velja v skladu s 1. odstavkom 238. člena ZIZ dolžnost podati zemljiškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, za izpolnjeno že s pravnomočnostjo te odločbe.

18. Ker institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj ni namenjen uveljavljanju nedenarnih terjatev oz. se nedenarna terjatev, kot jo uveljavlja tožeča stranka, glede na njeno naravo z neizpolnitvijo ne more spremeniti v denarno terjatev, tožeča stranka v tem postopku ni verjetno izkazala, da ji bo zoper toženi stranki nastala nedenarna terjatev iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zaradi uveljavitve njene terjatve na podajo poslovne volje oz. na izstavitev z.k. listine. Ob pravilni uporabi materialnega prava, se tako izkaže, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ ni podan, zato je pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru prvotožene in drugotožene stranke ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 5. 10. 2016 pa v točki I. izreka razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi v delu za zavarovanje zahtevkov tožnika v tej pravdi na neučinkovitost razpolaganja z nepremičninami, potrebnega za uveljavitev terjatve do pridobitve poslovne volje in soglasja ter prodaje s strani prve toženke in prepustitev v solast tožniku solastnega deleža 1/2 nepremičnin – parc. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o... s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin parc. št. št. 1017/2, parc. št. 1065/23, parc. št. 1065/22 in parc. št. 1065/2, vse k.o..., z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu pri teh nepremičninah (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

20. Glede na razloge svoje odločitve pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): 255. člen OZ določa: „(1) Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

(2) Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

(3) S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.“ Op. št. (2): Glej Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del, stran 254 in stran 255).

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 912/2014 z dne 10. 9. 2014.