Jedro

Presoja odreditve pripora kot sorazmernega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju in senata istega sodišča, ki je zavrnil zagovornikovo pritožbo, je bil zoper M.P., ki je zoper njega in soobdolžena S.K. in B.V. uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj ropa po 1. odstavku 213. člena, dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena in poskusa istega kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 22.1.2007 od 13.05 ure dalje.

Zoper sklepa je zagovornik obdolženega M.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da ponovitvena nevarnost ni podana, ker se je obdolženi M.P. trdno odločil, da ne bo več jemal mamil, v priporu se slabo počuti zaradi klavstrofobije in je zato poskusil samomor. Pripor ni sorazmeren ukrep. Predlaga, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da ta uveljavlja le kršitev načela sorazmernosti, vendar neutemeljeno: serija kaznivih dejanj, prejšnje obsodbe obdolženca in njegove osebne lastnosti dokazujejo, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep, ostale navedbe v zahtevi pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 4. odstavka, 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva ne navaja nobene konkretne kršitve postopka. Smiselno zatrjuje, da glede na obdolženčevo odločitev, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal, pripor ni sorazmeren. Sorazmernost pripora se presoja po tem, ali teža in nevarnost kaznivega dejanja, ki ga je osumljen obdolženec, po vrsti in glede na konkretno težo in okoliščine kaznivega dejanja ter osumljenčeve osebne lastnosti in okoliščine opravičujejo poseg v obdolženčevo osebno svobodo, zato sodišče ne sme odrediti pripora, če bi isti namen lahko doseglo z milejšim ukrepom iz 17. poglavja ZKP (2. odstavek 192. člena in 2. odstavek 202. člena ZKP).

Izpodbijana sklepa sta sorazmernost pripora utemeljila s tem, da teža, način storitve in druge okoliščine kaznivih dejanj, ki jih je osumljen (štiri kazniva dejanja v kratkem času, med njimi rop z uporabo pištole) ter obdolženčeve osebne lastnosti (bil je že večkrat obsojen, zoper njega so vložene štiri obtožbe za velike tatvine in prikrivanje, agresivnost pri izvrševanju kaznivih dejanj se stopnjuje, hudo je odvisen od mamil, brezposeln, nekatera kazniva dejanja je storil v preizkusni dobi po sodbi Okrožnega sodišča v Celju) poseg opravičujejo. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sklepov, da te objektivne in subjektivne okoliščine razumno in prepričljivo utemeljujejo zaključek, da je pripor sorazmeren ukrep.

Druge navedbe v zahtevi (da je obdolženec v težkem psihičnem položaju zaradi klavstrofobije, da je poskusil samomor, da ne potrebuje več mamil in se je odločil, da jih ne bo več jemal) uveljavljajo obstoj okoliščin, ki jih sodišče ni ugotovilo in ni presojalo, uveljavljajo tedaj nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.