Jedro

Ugotovitvena tožba v upravnem sporu je dopustna le v primerih, če se z akti ali dejanji posega v ustavne pravice posameznika oziroma v drugih primerih, če je to z zakonom izrecno določeno. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je z gradbenim dovoljenjem oz. z gradnjo po tem dovoljenju poseženo v njegove ustavne pravice, ugotavljanje prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenje s sodno odločbo pa v ZGO ni predvideno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 19. 10. 2004 pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper Upravno enoto A zaradi ugotovitve prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenja št. ... z dne 24. 4. 1995. V tožbi navaja, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje izdano investitorju AA za gradnjo delavnice za mehansko obdelavo kovin ter je postalo pravnomočno dne 26. 2. 2003. V skladu s 7. točko navedenega gradbenega dovoljenja bi moral investitor pričeti z gradnjo v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe oz. bi moral v istem roku zaprositi za podaljšanje gradbenega dovoljenja. Investitor pa v tem roku ni pričel z gradnjo, niti ni zaprosil za podaljšanje veljavnosti odločbe. Po določbi 42. člena Zakona o graditvi objektov je torej izdano gradbeno dovoljenje prenehalo veljati. Navedeni zakon opredeljuje tudi pojme, ki se uporabljajo v tem predpisu. Tako opredeljuje pripravljalna dela kot dela in objekte začasnega značaja, ki jih je treba izvesti zaradi gradnje. Prav tako v 8. in 40. členu določa, da se pred pričetkom del izvede zakoličba objekta na terenu. V spornem primeru pa je bila zakoličba izvršena šele dne 4. 10. 2004. Po ZGO pa šele zakoličba objekta predstavlja začetek gradnje. Tožnik se je v zvezi s tem obrnil na upravni organ ter na pristojni inšpekcijski organ s predlogom, da ugotovita neveljavnost gradbenega dovoljenja zaradi poteka časa. Oba organa pa sta mu odgovorila, da je investitor pričel z gradnjo objekta že leta 1995, ko je izvedel izkop za temelje in tlake na tlorisu približnih mer 15 x 40 m, izdelal gramozni nasip in postavil dve uti, ki naj bi služili za gradbiščne provizorije. Meni, da je takšno tolmačenje upravnga in inšpekcijskega organa nepravilno, saj je kot pričetek gradnje mogoče šteti šele zakoličbo, to je prenos potrjenega projekta na teren. Količba pa se izvede po izdaji gradbenega dovoljenja, obvezno pa jo opravi območna geodetska uprava. Tožnik zato predlaga, da sodišče s sodbo odloči, da je gradbeno dovoljenje Upravne enote A št. ... z dne 24. 4. 1995 prenehalo veljati zaradi neizpolnitve pogojev iz točke 4 in 7 izreka gradbenega dovoljenja in na podlagi 42. člena Zakona o graditvi objektov.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu s 1. členom Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oz. v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Po navedeni določbi je torej upravni spor sodni spor med organom državne uprave, lokalne samouprave ali nosilcem javnih pooblastil na eni strani in nosilcem pravic, obveznosti oz. pravne koristi, določene s predpisi, po kateri je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom ali dejanjem, na drugi strani. Glede na navedeno se zato lahko v upravnem sporu izpodbija zakonitost dokončnih posameznih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil (2. odst. 1. člena ZUS) ali pa zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odst. 1. člena). V zvezi s tem tako lahko tožnik zahteva presojo zakonitosti upravnega akta (gre za izpodbojno tožbo z zahtevo za odpravo upravnega akta) ali pa izdajo upravnega akta, če upravni akt ni bil izdan (tožba zaradi molka organa). Tožbo na ugotovitev nezakonitosti akta ali dejanja pa je mogoče vložiti v primeru, če tožnik meni, da mu je bilo poseženo v ustavne pravice.

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da je gradbeno dovoljenje št. ... z dne 24. 4. 1995 prenehalo veljati na podlagi zakona in sicer zaradi preteka časa. Z gradbenim dovoljenjem upravni organ določa pogoje, pod katerimi lahko posameznik - investitor posega v prostor. Zakon o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 34/84, 29/86, Ur. list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, ZGO) res v določbi 42. člena določa, da gradbeno dovoljenje neha veljati, če se graditev objekta ne začne v roku, ki je v njem določen, kar pa pomeni, da je po nastopu navedenih okoliščin poseg v prostor na podlagi takega dovoljenja nezakonit. Ukrepanje v primeru nezakonitih posegov v prostor pa je v pristojnosti inšpekcijskih organov, to je gradbene in urbanistične inšpekcije, ki nato odrejajo potrebne ukrepe za odpravo nezakonitega stanja. Upravni akt, ki mu je potekla veljavnost zaradi preteka časa, pa zaradi tega ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, niti ni mogoče v upravnem sporu zahtevati ugotovitev prenehanja njegove veljavnosti. Ugotovitvena tožba v upravnem sporu je namreč dopustna le v primerih, če se z akti ali dejanji posega v ustavne pravice posameznika oziroma v drugih primerih, če je to z zakonom izrecno določeno. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je z navedenim dovoljenjem oz. z gradnjo po tem dovoljenju poseženo v njegove ustavne pravice, ugotavljanje prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenja s sodno odločbo pa v ZGO ni predvideno. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sicer pa je navedena posledica iz 42. člena ZGO predvidena v interesu prostorskega urejanja, torej v javnem interesu, za zaščito javnega interesa pa so pristojni ustrezni inšpekcijski organi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odst. 34. člena ZUS.