Jedro

V okviru določb iz 78. člena ZTLR po katerih sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, mora ugotavljati ali je toženec z izgradnjo spornega zidu prekoračil svoja pooblastila iz izvršilnega dovolila in moti tožnico v njeni posesti uporabe sporne poti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka motila soposest tožničinega dostopa k svoji hiši in ji odvzela del zemljišča v soposesti s tem, da je 8.11.1994 dala zgraditi betonski zid v dolžini 8,50 m, v višini od 0 - 2,20 m, debeline 0,25 m, na dosedanjem, za obe stranki skupnem dostopu do svojih hiš na vzhodnem delu tožničine parc. št. ... k.o. I. do meje toženčeve parc.št. ... k.o. I. proti javni cesti Malija - Lucija in s tem odvzela tožeči stranki iz soposesti najmanj 5 m2 zemljišča betonsko utrjene skupne poti ter onemogočil tožnici dostop s svojimi vozili do hiše z zožitvijo poti na 1,5 m. Tožena stranka je dolžna betonski zid v celoti odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje kakor po izvršilnem dovoljenju I 563/91 Okrajnega sodišča v Piranu ter se vzdržati takih in podobnih posegov. Zavrnilo pa je tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeče stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča napačna, kajti toženec ni le prekoračil svoja upravičenja s postavitvijo betonskega zidu na takšnem mestu in v takšnih dimenzijah, ampak ga je zgradil tako, da je tožničino zemljišče, po katerem sta pravdni stranki imeli dostop do svojih stanovanjskih hiš, tožnici odvzel iz soposesti v navedeni površini.

Toženec bi lahko dal oporo zemljišču za svojo dostopno pot tudi drugače in drugje, ne da bi jemal tožnici soposest, torej z drugačno izvedbo dostopne poti in ne z vsiljevanjem svoje tehnične rešitve in takšne kot je bila zanj najbolj ugodna. Zato je logična trditev tožnice, in to se je sodišče lahko prepričalo z ogledom, da ji je toženec prav s tem zidom dejansko odvzel površino zemljišča njene dostopne poti. Tožnica ni zahtevala odstranitev nasutja, ampak betonskega zidu, ker ji ta jemlje soposest dostopne poti. Z izgradnjo tega betonskega zidu je tožnici ne le odvzeta soposest navedene površine lastnega zemljišča ampak tudi znatno otežen dostop z javne ceste.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sporni podporni zid zgradil v takšnem obsegu in v kvaliteti kot je navedeno v tožbi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje zid dejansko razmejuje dostopne poti obeh pravdnih strank in nedvomno ščiti toženčev dostop, saj je višinska razlika med njegovo dostopno potjo in tožničino dostopno potjo na dolžini približno 8 m dviga od 0 do 2,20 m. Ali je z izgradnjo tega zidu toženec motil posest tožnice na dostopni poti oz.

ali ji je posest odvzel pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zato ker je zmotno menilo, da se v motenjski pravdi ne more ugotavljati, ali je toženec izvršil natančno to kar mu dovoljuje izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Piranu pod opr.št. I 563/91 oz. sedaj I 6/97. Po tem izvršilnem dovolilu zaradi vzpostavitve dovozne poti v prejšnje stanje se pooblašča upnika (toženca) da na stroške dolžnice (tožnice) sam nasuje zemljo in zemljišče utrdi v višini najmanj 2,5 m na parc.št. ... k.o. I. in sicer od roba svoje parcele pa do javne ceste. Sodišče prve stopnje pa mora v okviru določb iz 78. čl. ZTLR po katerem sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ugotavljati, ali je toženec z izgradnjo spornega zidu prekoračil svoja pooblastila iz izvršilnega dovolila in z izgradnjo zidu motil tožnico v njeni posesti uporabe sporne poti, kot tožnica zatrjuje v tožbi. Tožeča stranka v pritožbi opozarja prav na dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni raziskalo, da je toženec z izgradnjo zidu na mestu in obsegu prekoračil upravičenja po navedenem izvršilnem sklepu in je zid zgradil tako, da je tožnici odvzel iz posesti približno 5 m2 na dostopni poti. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje teh okoliščin ni ugotavljalo, prav tako tudi ne okoliščin za izdajo začasne odredbe po 442. čl. ZPP, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo potrebno dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevku toženca ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 166/3 ZPP).