Jedro

Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, čeprav bi ugotovilo, da je oškodovanec (policist) prekoračil svoja pooblastila ali da sploh ni opravljal uradnega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.P. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu I.P. zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 3. odstavku 302. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni presodilo izpovedbe priče I.M., da obsojenec ni vedel, da je oškodovanec policist, priče policista A.Ž. v postopku zoper obsojenca zaradi prekrška, kaj mu je obsojenec povedal o razlogih za upiranju policistu, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov za zavrnitev zagovora o obsojenčevi zmoti, da oškodovanec ni policist in da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogih zagovornika, da se pričam, ki niso opravičile izostanka z glavne obravnave, naloži plačilo stroškov, ki so jih s tem povzročile. Zahteva trdi, da je oškodovanec prekoračil pooblastila, ki jih je imel kot policist, ker je povsem brez razloga hotel legitimirati obsojenca, nato pa neupravičeno zoper njega uporabil silo, da je opravil to uradno dejanje. Predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče ocenjevalo tudi zagovor obsojenca v postopku zaradi prekrška, da sicer ni odločilo o zagovornikovem predlogu za povrnitev separatnih stroškov, vendar ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in zahteva ne pojasnjuje, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Obsojenec ni le zavrnil izročitev identifikacijske listine, ampak se je aktivno upiral, udarjal je oškodovanca s kontaktnimi kabli, ga brcal, udarjal z vrati vozila in tako poskusil preprečiti izvedbo legitimiranja. Okoliščina, da postopek ugotavljanja istovetnosti obsojenca ni zabeležena v policijskih evidencah, ni odločilnega pomena. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti šteje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kako presoja obsojenčev zagovor in izpovedbo priče A.Ž. v postopku pri sodniku za prekrške, sodba sodišča druge stopnje pa da nima razlogov o zavrnitvi pritožbene navedbe o tej opustitvi. Očitek pa ni utemeljen: v 2. odstavku na 4. strani sodba sodišča prve stopnje analizira zagovor v preiskavi dne 16.9. in 7.10.2003, na glavni obravnavi dne 29.9.2004 ter tudi zagovor pri sodniku za prekrške. Sodba sodišča druge stopnje je na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo obsojenčevega zagovora pri sodniku za prekrške, odgovorila v 2. odstavku na 2. strani. Kaj je obsojenec po dogodku povedal policistu A.Ž., sodišče ni ugotavljalo in sodbi zato o tem tudi nimata razlogov, saj obvestilo osumljenca, ki ga je dal policistu, preden je bil poučen o pravicah po 4. odstavku 148. člena ZKP, na podlagi 1. odstavka 83. člena istega zakona ni dovoljen dokaz.

Enaka kršitev postopka naj bi bila po mnenju vložnika zahteve v tem, da sodišče ni presodilo izpovedbe I.M., da se obsojenec ni zavedal, da je oškodovanec policist. Toda priča tega ni trdila: na nedoločno vprašanje zagovornika, ali se je po njenem mnenju obsojenec zavedal, koga ima pred sabo (misleč na oškodovančevo osebo ali na njegovo službo) je priča odgovorila, da se obsojenec tega ni zavedal, nato pa pojasnila, da ne more reči, ali se je obdolženec zavedal, da je oškodovanec policist. Vprašanje zagovornika je bilo ne le nedoločno ampak tudi sicer neprimerno, ker ni merilo na ugotavljanje dejstev in okoliščin, ampak na sklepanje priče oziroma njeno domnevo brez predhodnega ugotavljanja dejanske podlage za takšno sklepanje.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodbi nimata razlogov za zavrnitev zagovora o zmoti obsojenca glede oškodovančevega uradnega položaja. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem obširne razloge na 4., 7. in 8. strani in po analizi dokazov sklep na koncu 8. in v 1. odstavku na 9. strani.

Trditev zahteve, da je sodišče obsodilo I.P., čeprav je oškodovanec prekoračil pravice, ki jih ima policist pri postopku identifikacije in čeprav je bil obsojenec v zmoti o tem, ali je oškodovanec policist, s čimer naj bi bil kršen kazenski zakon, ni utemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je B.M. zaradi obsojenčeve negotove in nevarne vožnje v skladu z določbami 3. člena Zakona o policiji nameraval opraviti "kontrolo prometa", kar vključuje vpogled v osebno izkaznico, vozniško in prometno dovoljenje. Sodišče ni ugotovilo, da bi oškodovanec pri tem postopku prekoračil pooblastila, ki jih je imel kot policist, nasprotno na 9. strani sodbe je zavrnilo zagovor v tej smeri (da je oškodovanec začel postopek brez razloga in da je uporabil silo proti obsojencu, čeprav za to ni bilo potrebe). Za kršitev 7. člena KZ v zvezi z določbami 302. člena KZ bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je oškodovanec prekoračil svoja pooblastila ali da sploh ni opravljal uradnega dejanja, tega pa sodišče ni ugotovilo. Zagovornik, ki v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona v bistvu izpodbija takšno ugotovitev dejstev sodišča in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, čeprav s tem izrednim pravnim sredstvom tega ne more uveljavljati.

Podobno je z drugo zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona. Za kršitev 20. člena KZ o dejanski zmoti bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje v takšni zmoti, pa ne bi uporabilo določb 20. člena KZ. Sodišče pa je na 8. strani sodbe izrecno ugotovilo, da je obsojenec od vsega začetka dogodka vedel, da je oškodovanec policist. Zahteva torej utemeljuje zmotno ugotovitev sodišča o tem vprašanju, ne pa kršitev 20. člena KZ.

Glede plačila separatnih stroškov je višje sodišče ugotovilo, da ti niso nastali. Glavna obravnava dne 28.10. in 13.11.2003 je bila preložena zaradi izostanka priče D.V., zaslišanje katerega je predlagala obramba, dne 8.11.2004 pa zaradi izostanka oškodovanca, vendar na tem naroku zagovornik ni predlagal, da se oškodovancu naloži plačilo stroškov. Predlog za izdajo takega sklepa lahko da tudi zagovornik na podlagi 3. odstavka 299. člena ZKP in o njem mora sodišče odločiti. Kršitev te določbe pa je bistvena le, če je ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je zagovornik to kršitev neuspešno uveljavljal že s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da stroškov zaradi izostanka obeh prič ni bilo in da zato opustitev odločitve o separatnih stroškov ne zadeva odločilnih dejstev, ki mu Vrhovno sodišče pritrjuje, kršitev ni bistvenega pomena.

V delu, kjer zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča, da obsojenec ni bil v zmoti o uradnem položaju oškodovanca, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar, kot je to že bilo rečeno, se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je upokojenec s primerno visoko pokojnino, lastnik 1 ha zemljišč in 1 ha gozda, stanovanjske hiše in nima preživninskih obveznosti) ter zamotanost zahteve, ki je uveljavljala več kršitev procesnega in materialnega zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja.