Jedro

Čeprav toženka voznikom kombijev ni plačevala stroškov nočitve, vozniki so večinoma spali v kombijih in se umivali v kopalnicah na bencinskih črpalkah, vožnje so bile dolge, odmori pa pogosto kratki, je bila takšna praksa pri vseh voznikih kombijev pri toženki. Drži, da čeprav ima delodajalec do vseh zaposlenih enako prakso, to samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za trpinčenje, vendar v konkretnem primeru takšna poslovna praksa ni predstavljala očitno negativnega in zavrženega ravnanja, uperjenega zoper tožnika oziroma voznike.

Ko je tožnik postavil še zahtevek na plačilo dnevnic, je toženka ugovarjala utemeljenosti tega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi navedbe o odpovedi pravicam, saj toženka tega ugovora ni podala glede plačila odškodnine zaradi trpinčenja, ampak je zatrjevala, da je tožniku poleg plače plačala tudi dnevnice, s katerimi mu je krila stroške prehrane in nočitev in mu ne dolguje več ničesar.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopa v višini 457,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 28. 10. 2020 (I. točka izreka), s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.500,00 EUR in dnevnic v višini 7.980,00 EUR (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 2.745,00 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče s sklepom na naroku dne 22. 9. 2021 dopustilo spremembo tožbe, zato ne bi smelo še enkrat izdati sklepa o dopustitvi spremembe tožbe. Čeprav so bili vsi vozniki kombijev deležni enakega ravnanja, vsi so spali v kombijih in se umivali na črpalkah, to ne pomeni, da ne gre za trpinčenje. Toženka ima poleg voznikov kombijev zaposlene še druge delavce, praksa pa se je nanašala le na voznike, ki so bili šibkejše stranke, tuji državljani, katerih stisko je izkoristila toženka. Plačevala jim je zgolj po prevoženih kilometrih in jim ni plačevala dnevnic, zato so bili prisiljeni spati v kombijih ter uporabljati kopalnice za osnovne higienske potrebe na črpalkah. Neplačevanja stroškov nočitve v času službenega potovanja, s čimer se delavce sili v spanje v težkih, neprimernih, človeka nedostojnih razmerah, vpliva na fizično in duševno zdravje delavca in predstavlja trpinčenje. Prav tako ni pomembno, da so delavci na to pristali, da bi jim ostalo višje plačilo. Toženka je podala ugovor glede sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi s katerim je bilo ugotovljeno, da stranki nimata več medsebojnih zahtevkov, le v okviru odgovora na tožbo glede odškodnine zaradi trpinčenja. Tega ugovora ni podala po razširitvi tožbe na plačilo dnevnic, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega se tožnik ni mogel odpovedati plačilu dnevnic, saj ni prejel plačilnih list in ni vedel, kaj mu je sploh izplačano. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper sklep je nedovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 9. 2022 (I. točka izreka) dopustilo spremembo tožbe, ki jo je podal tožnik dne 28. 10. 2020. Glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu predlogu oziroma mu dopustilo spremembo tožbe, je pritožba tožnika skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP nedovoljena, saj za to nima pravnega interesa. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja in dnevnic. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da toženka tožnika ni sistematično in dlje časa obravnavala graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, zato ni podana njena odgovornost na podlagi 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zahtevek za plačilo dnevnic pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je tožnik podpisal sporazum o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, kjer je potrdil, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in do toženke nima več zahtevkov. Glede na izvedene dokaze in podane trditve strank je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ni prišlo do trpinčenja in da se je tožnik veljavno odpovedal uveljavljanju morebitnih denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja do toženke.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni prišlo do trpinčenja. Čeprav toženka voznikom kombijev ni plačevala stroškov nočitve, vozniki so večinoma spali v kombijih in se umivali v kopalnicah na bencinskih črpalkah, vožnje so bile dolge, odmori pa pogosto kratki, je bila takšna praksa pri vseh voznikih kombijev pri toženki. Drži, da čeprav ima delodajalec do vseh zaposlenih enako prakso to samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za trpinčenje, vendar v konkretnem primeru takšna poslovna praksa ni predstavljala očitno negativnega in zavrženega ravnanja, uperjenega zoper tožnika oziroma voznike. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, česar pritožba niti ne izpodbija, da toženka tožniku nikoli ni odredila, da mora spati v kombiju ali mu prepovedala, da prespi v motelu ali hotelu. To je bila odločitev tožnika, je pa res, da mu toženka ni plačevala stroškov nočitev, pri čemer pa tožnik plačilo teh stroškov niti ni zahteval. Čeprav bi morala toženka delavcem povrniti stroške v zvezi z delom (prvi odstavek 130. člena ZDR-1), pa vsaka kršitev delodajalčevih obveznosti še ne pomeni trpinčenja v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Tudi kadar delodajalec delavcu ne plača plače, je takšno ravnanje sicer protipravno, vendar samo po sebi še ne pomeni trpinčenja. Prav tako je glede uporabe tušev na bencinskih postajah dokazni postopek pokazal, da je takšna običajna praksa vseh voznikov, ne le zaposlenih pri toženki (izhaja iz izpovedi A. A.). Glede na to, da toženka od tožnika ni zahtevala spanja v kombiju, tožnik od toženke ni zahteval, da mu povrne stroške nočitev v hotelih ali motelih za čas, ko je bil na vožnji, uporaba tušev na bencinskih servisih ob avtocestah pa je v dejavnosti prevozov običajna, s takšnim načinom dela toženka ni trpinčila tožnika. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka zaradi tovrstne prakse tožniku ne odgovarja iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevanega trpinčenja na podlagi 8. člena ZDR-1. 9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka za plačilo dnevnic ne bi smelo upoštevati ugovora toženke, da je tožnik s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja potrdil, da mu je toženka poravnala vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da nimata več medsebojnih zahtevkov iz tega naslova. Čeprav je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala, da tožniku ne dolguje več ničesar, zahtevek za plačilo dnevnic pa je bil postavljen z razširitvijo tožbe, je toženka ta ugovor podala v okviru svojih navedb, da je tožniku poleg plače plačala tudi dnevnice, ki so bile namenjene kritju stroškov prehrane in nočitve. Dodatno je pojasnila, da se tudi tožnik zaveda, da mu ne dolguje več ničesar, ker je podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2018. Ko je tožnik postavil še zahtevek na plačilo dnevnic, je toženka ugovarjala utemeljenosti tega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je glede na že pojasnjeno pravilno upoštevalo tudi navedbe o odpovedi pravicam, saj toženka tega ugovora ni podala glede plačila odškodnine zaradi trpinčenja, ampak je zatrjevala, da je tožniku poleg plače plačala tudi dnevnice, s katerimi mu je krila stroške prehrane in nočitev in mu ne dolguje več ničesar.

10. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da izjava o odpovedi pravicam oziroma izjava, da je toženka izpolnila do tožnika vse obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi neveljavna, ker se ob podpisu ni zavedal, kaj je že dobil plačano, ker ni prejemal plačilnih list. Gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni nikoli prerekal podpisa sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, niti ni zahteval njegove razveljavitve v tem delu. Tožnik ni zatrjeval, da se ob podpisu ni zavedal, kaj je dobil plačano, zato se odpoved ne more nanašati na dnevnice, čeprav bi to lahko oziroma moral storiti. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2021 je tožnik sicer navedel, da se šele sedaj opredeljuje do postavk na plačilnih listah, ker pred tem z njimi ni razpolagal, vendar je te navedbe podal v zvezi s svojimi trditvami, da mu toženka ni plačala dnevnic, ampak le dogovorjeno plačilo po prevoženih kilometrih. Ker tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni izpodbijal veljavnosti oziroma učinkovanja izjave v sporazumu o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče do teh nedovoljenih novih navedb ne opredeljuje.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške, toženki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 375,00 EUR, povečano za 22 % DDV (82,50 EUR) pa 457,50 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.