Jedro

Pri odločitvi o obstoju pogojev za pridržanje osebe v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije, mora sodišče upoštevati mnenje specialista psihiatra, saj ta razpolaga s strokovnim znanjem, ki ga sodišče nima.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se E. G. zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnice še do 24.11.1999. Proti sklepu se je udeleženka pravočasno pritožila. Izrecno ne zatrjuje obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe pa navaja, da ni res, da je do zdravljanja neuvidevna. Netočna je ugotovitev dr. J., da je psihotično ogrožena. Da je tudi v resnici ogrožena izhaja iz kartoteke njenega zdravnika, ki izkazuje, da je imela dvakrat zlomljen nos. Sin jo je fizično napadal in uničeval stanovanje. Kako naj bi se to obrnilo nazaj vanjo naj razloži zdravnik, v bolnišnici ji na to vprašanje niso znali odgovoriti. Je nenevarna, miroljubna.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odločitev, ki bo v korist njenemu zdravju. Zanjo ni rešitev, da leži pasivna v bolnici.

S problemi se mora soočiti in jih aktivno reševati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) najprej preizkusilo ali je bila v postopku na prvi stopnji storjena katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Podana pa tudi nista preostala, v pritožbi smiselno zatrjevana, pritožbena razloga.

Pravilno je bila upoštevana določba 70. čl. ZNP, ki predpisuje, da je pridržanje osebe v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije dopustno, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se osebi omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju pogojev za pridržanje napravilo na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra torej osebe, ki razpolaga s strokovnim zananjem, ki ga sodišče nima. Prav nobene možnosti ni, da bi sodišče obšlo mnenje strokovnjaka iz katerega sledi, da je zaradi narave pritožničine bolezni nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ker ogroža tako svoje kot tudi življenje drugih ljudi. V utemeljitev navedb, da je udeleženka ogrožena od drugih ljudi, pritožnica ni predložila nobenih dokazov.

Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju določbe 70. čl. ZNP odločilo pravilno, ko je ukrep pridržanja podaljšalo še do 24.11.1999. Izkaže se torej, da pritožba udeleženke ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZPP, kot takšno zavrnilo.