Jedro

Predmet obravnavanega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je osnovno težavo oziroma vzrok za tožnikovo nedoseganje delovnih rezultatov štelo dejstvo, da tožnik ni znal uporabljati računalniškega programa, pri čemer ni raziskalo, zakaj tožnik tega programa ni znal uporabljati. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost za izobraževanje, neutemeljen oziroma vsaj preuranjen. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na napačno oziroma vsaj preuranjeno dokazno oceno o tem, ali je tožnik dosegal pričakovane delovne rezultate. Zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 26. 6. 2014 podala tožena stranka, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo ampak še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in mu plačati stroške postopka po odmeri sodišča (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, v pretežnem delu pa je ostalo nerazčiščeno tudi dejansko stanje. Sodišče se o tožnikovih navedbah, da je tožena stranka s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti kršila določbo 23. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, kjer je določeno postopanje delodajalca v primeru, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ni izjasnilo. Tožena stranka postopka v skladu z določbo tega člena ni izpeljala, saj tožnik ni prejel niti enega formalnega opozorila s strani vodje, znižano plačo pa mu je tožena stranka izplačala le v mesecu marcu 2014. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita kljub temu, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Tožena stranka bi lahko zagovor preložila na kak drug delovni dan, pa to ne bi imelo nobenega vpliva na pravočasnost odpovedi. Datum zagovora bi morala določiti na dan, ko je bil tožnik v službi.

Dokazna ocena v zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik moral obvladati uporabo računalniškega programa SAP, je napačna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da pri toženi stranki ni novinec, saj je pri njej zaposlen 18 let; da je bil ob uvedbi programa star 60 let; da mu je bilo rečeno, da za svoje delo tega programa ne potrebuje, zato se prvih izobraževanj ni udeleževal. Kasneje pa ga tožena stranka ni poslala na nobeno izobraževanje. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik delal na dislocirani enoti A. in da tožena stranka ni dokazala, da naj bi ga napotila na računalniški program. Splošne okrožnice o izvajanju računalniškega programa, pa tožnik ni prejel. Sodišče bi moralo tudi upoštevati izpoved priče B.B., da so bili drugi sodelavci, ki so ta program uporabljali, stari med 30 in 40 let. Tožnik je na letnem razgovoru leta 2012 izrazil željo za izobraževanje, a tožena stranka temu ni sledila, ker ni bilo več denarja. Sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik imel možnost do izobraževanja. Na zagovoru dne 22. 5. 2014 se je res zavezal, da bo v najkrajšem možnem času osvojil delo s preglednicami, a se sam tega ni mogel naučiti. Tožena stranka bi mu morala vsaj za en dan dati na voljo sodelavca, ki bi ga tega korak za korakom naučil. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, saj je tožnik glede vsakega posameznega očitka tožene stranke podal konkreten odgovor in predložil ustrezno dokumentacijo. Sodišče se do teh pojasnil ni opredelilo in ni napravilo dokazne ocene o tem. Nepojasnjeno je, zakaj je sodišče verjelo toženi stranki in ne tožniku. Čeprav priča C.C. o nesposobnosti tožnika za opravljanje svojega dela ni vedel povedati ničesar, je sodišče povzelo, da naj bi tožnikova nesposobnost izhajala iz izpovedbe te priče, enako pa velja tudi glede izpovedi priče D.D.. Nadalje iz izpovedi priče E.E., ki je nasledil tožnikovo delo, izhaja, da skrbnik kupcev samostojno pogodb o sodelovanju z njimi ne more sklepati, se dogovarjati glede plačilnih rokov in tudi ne sam reševati terjatev do kupcev, je bilo tako za vsako ključno rešitev potrebno sodelovanje nadrejenega, o tem vprašanju pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo. Sodišče je povzelo, da naj bi bila realizacija tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi 30 %, v zvezi s čimer pa ni izvedlo dokaznega postopka. Sodišče se tudi ni opredelilo glede tožnikovih trditev, da podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti prikriva odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je tožniku tožena stranka zaradi starosti ni mogla podati. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 58/2016 z dne 26. 5. 2016 potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 423/2014 z dne 30. 10. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev redne odpoved iz razloga nesposobnosti, reintegracijo in reparacijo, zavrnjen. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 207/2016 z dne 4. 4. 2017 in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo drugostopenjsko sodbo. Pritožbenemu sodišču je naložilo, naj se v ponovljenem sojenju jasno in konkretno opredeli do tožnikovih pritožbenih navedb, pri čemer naj bo pozorno tudi na opredelitev dejanskega razloga (z vsemi konkretnimi očitki) za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je bil tožnik dne 16. 5. 2014 pisno opozorjen na neizpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in hkrati vabljen na razgovor dne 22. 5. 2014 pred sprejemom pisne ocene njegovega dela, ki se ga je tudi udeležil; - je bila tožniku 18. 6. 2014 po elektronski pošti posredovana obrazložitev razlogov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti skupaj z vabilom na zagovor za dan 26. 6. 2014; - je tožnik dne 23. 6. 2014 toženi stranki poslal elektronsko pošto, da je od 16. 6. do 20. 6. 2014 koristi letni dopust, ki ga bo koristil tudi 26. 6. - 27. 6. 2014, zaradi česar je prosil za nov datum zagovora; - tožena stranka datuma zagovora ni spremenila, tožnik pa se zagovora ni udeležil, prav tako ni podal pisnega zagovora.

8. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izjasnilo o vseh trditvah in dokazih tožeče stranke, ki jih je štelo za pomembne za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišču se namreč ni potrebno opredeliti do prav vseh trditev strank, ampak le do tistih, ki so za odločitev relevantne.

9. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavzelo stališče, da so razlogi za tožnikovo nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov posledica njegovega neustreznega subjektivnega odnosa do dela. Kot osnovno težavo je sodišče prve stopnje izpostavilo dejstvo, da tožnik ni znal uporabljati računalniškega programa SAP in se tudi ni udeležil programa usposabljanja dela s tem programom, čeprav je za to imel možnost. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da tožnik računalniškega sistema v času ocenjevanja še vedno ni znal uporabljati, je kot nebistveno štelo vprašanje tožnikove starosti in podatek, da se prvih izobraževanj tožnik ni udeleževal, ker naj bi mu bilo ob uvedbi sistema rečeno, da ga ne potrebuje. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje do tosmernih trditev tožnika utemeljeno ni opredeljevalo. Pravilnost zavzetega stališča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

10. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja prič, elektronske komunikacije med tožnikom in nadrejenim B.B. ter poročila o tožnikovem delu, je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je tožnik imel premajhno realizacijo, ker je bil premalo organiziran in vesten, in ker ni upošteval navodil nadrejenih. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in zaključke ustrezno obrazložilo. Pritožnik z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih pojasnil v zvezi s posameznimi očitki nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), torej nedoseganje pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (razlog nesposobnosti). Glede na tak zaključek se utemeljeno ni posebej opredeljevalo do navedb tožnika, da naj bi tožena stranka le prikrivala dejanski (poslovni) razlog za odpoved. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tem, ali je tožena stranka spoštovala določbe Podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi s postopkom, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Da je tožena stranka spoštovala ta določila, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 8. točki izpodbijane sodbe.

12. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi izpovedi prič C.C. in D.D.. Zato v obrazložitvi sodbe ni očitanega nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Na podlagi izpovedi navedenih dveh prič o tem, da skrbnik kupcev pri svojem delu potrebuje računalniški program SAP, je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo nesposobnost za delo. Pravilnost dokazne ocene pa tožnik ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka.

13. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev vsaj preuranjena.

14. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, ki velja od 1. 1. 2013 (priloga A10) v 9. členu določa postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nedoseganje pričakovanih rezultatov mora zajemati obdobje najmanj 60 dni delavčeve prisotnosti na delu, po zaključku tega obdobja pa je dolžan delodajalec z delavcem opraviti razgovor, se izjasniti o svojih ugotovitvah glede delavčevega dela in nato sprejme pisno oceno delavčevega dela. Na delavčevo zahtevo mora na razgovor povabiti sindikat, katerega član je delavec. Delavec ima pravico pogledati dokumentacijo, ki se nanaša na postopek. Delodajalec v času trajanja tega postopka ne sme šteti časa delavčeve upravičene odsotnosti in delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če pred tem tega postopka ne izpelje. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke nadalje v 23. členu določa, da lahko delodajalec delavcu, ki ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zniža osnovno plačo, seveda pa mora pri tem spoštovati v tem členu določen postopek. Tožena stranka ima tako možnost, da delavcu, ki ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, skladno z določbo 9. člena podjetniške kolektivne pogodbe odpove pogodbo o zaposlitvi ali pa mu na podlagi 23. člena zniža osnovno plačo. 15. Tožena stranka je torej v celoti spoštovala postopek, določen v Podjetniški kolektivni pogodbi za primer nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnika je tožena stranka namreč ocenjevala vsaj 60 dni, z njim opravila razgovor in se izjasnila o ugotovitvah glede tožnikovega dela, nato pa sprejela pisno oceno tožnikovega dela. Tožniku je v razumnem roku treh delovnih dni (kot to določa 2. odstavek 85. člena ZDR-1) omogočila zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil, niti ni podal pisnega zagovora. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Koriščenje letnega dopusta namreč ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik v elektronskem sporočilu z dne 23. 6. 2014 ni navajal objektivnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne bi mogel udeležiti (ker se npr. nahaja v tujini). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti na kasnejši termin.

16. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke, nadalje tudi ne tožnikova starost in dejstvo, da mu najprej (v letu 2011) ni bilo potrebno uporabljati računalniškega programa SAP. Tožnik je sam izpovedal, da je bilo to že v letu 2012 potrebno, iz izpovedi prič C.C., D.D. ter E.E. pa izhaja, da delo skrbnika kupcev brez uporabe tega programa ni bilo možno. Tudi zato so sodelavci (npr. C.C. in D.D.) tožniku pri delu pomagali tako, da so mu izpisovali podatke iz tega programa.

17. Iz izpovedi prič C.C. in D.D. izhaja, da so zaposleni imeli računalniška usposabljanja, za kar so pred tem dobili vabila. Tožena stranka je predložila vabilo na začetni tečaj računalništva v letu 2011 skupaj s seznamom udeleženih, na katerem ni tožnika, ter splošno vabilo za nadaljevalni tečaj v letu 2012 (priloge B17 in B22). Oba tečaja sta potekala v F.. Tožnik, ki je bil starejši delavec, je delal na dislocirani enoti A. in je trdil, da mu tožena stranka ni zagotovila izobraževanja, za kar je sicer zaprosil na letnih razgovorih. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je za presojo v konkretnem primeru bistveno, ali je tožena stranka tožniku zagotovila izobraževanje oziroma ga napotila nanj. Tega pa sodišče prve stopnje zaradi zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je za presojo bistveno, da tožnik programa v času ocenjevanja v letu 2014 ni obvladal, ni raziskalo. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno upoštevalo dejstva, da v letu 2011 za svoje delo ni potreboval tega programa, ker do leta 2012 ni delal v prodaji, za kasneje pa tožena stranka ni izkazala, da bi organizirala tečaj računalništva in tožnika nanj napotila. Sodišče prve stopnje je osnovno težavo oziroma vzrok za tožnikovo nedoseganje delovnih rezultatov štelo prav dejstvo, da tožnik ni znal uporabljati računalniškega programa SAP, pri čemer pa ni raziskalo, zakaj tožnik tega programa ni znal uporabljati. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost za izobraževanje, neutemeljen oziroma vsaj preuranjen. Kot utemeljeno navaja pritožba, se tožnik sam, na daljavo, tega ni mogel naučiti, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti izobraževanje. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja, da mu je tožena stranka izobraževanje omogočila.

18. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na napačno oziroma vsaj preuranjeno dokazno oceno o tem, ali je tožnik dosegal pričakovane delovne rezultate ali ne. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič, elektronske komunikacije med tožnikom in nadrejenim B.B. ter poročila o tožnikovem delu zaključilo, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov, kar je posledica njegovega odnosa do dela. Pri tem ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovih pojasnil v zvezi s posameznimi očitki tožene stranke iz odpovedi in dokazov, ki jih je tožnik v zvezi s tem predlagal. Sodišče prve stopnje bi namreč pri presoji, ali je tožnik svoje delo opravljal pravočasno, kvalitetno in strokovno, ter tako dosegal pričakovane rezultate, moralo upoštevati tudi tožnikove navedbe, njegovo izpoved in druge dokaze glede izpolnjevanja zastavljenih planov od 1. 1. 2014 dalje, tožnikova pojasnila, povezana s problematiko pri kupcih G. in H., in podatke o realizaciji, ki jih je predložil tožnik.

19. Glede na vse navedeno je vsaj preuranjen zaključek, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1. 20. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bilo tožniku računalniško izobraževanje zagotovljeno, hkrati pa pri presoji ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovih podatkov o realizaciji in specifiki posameznih kupcev), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov.

21. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi, po potrebi dopolniti dokazni postopek, ter ponovno presoditi, ali je bila redna odpoved iz razloga nesposobnosti z dne 26. 6. 2014 zakonita. Pri tem naj upošteva, da so predmet sodne presoje lahko le dejanske ugotovitve delodajalca, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno, pri čemer morajo biti očitki o posameznih pomanjkljivostih pri delu substancirani in konkretizirani.

22. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).