Jedro

Nična pogodba ne more privesti do veljavnega prenosa lastninske in drugih stvarnih pravic. Šteje se, da nična pogodba ni bila nikoli sklenjena, zato je treba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred njeno sklenitvijo. Ko gre za zemljiškoknjižne vpise, je sredstvo za to izbrisna tožba.

Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati upnika, ima nedopustno kavzo, zato je nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor prvotožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe P 1808/2014-I z dne 4. 3. 2015, ugovora drugotožene stranke zoper navedeni sklep pa zavrnilo. Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo za končno odločitev.

2. Toženca v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlagata, da spremeni prvostopenjski sklep tako, da ugodi njunima ugovoroma zoper izdano začasno odredbo in predlog za njeno izdajo zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Prvi toženec navaja, da mu je sodišče z zavrženjem ugovora onemogočilo učinkovito pravno varstvo njegovih upravičenj. Po eni strani sodišče ugotavlja, da so sporne nepremičnine njegove, po drugi strani pa mu ne omogoča izpodbijanja te ugotovitve. Opozarja na določbo 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Če je sporazum o delitvi skupnega premoženja ničen, upnik na sporne nepremičnine ne more poseči, dokler ne razpolaga s pravnomočno terjatvijo zoper enega izmed zakoncev, saj nepremičnine sodijo v skupno premoženje. Enake omejitve morajo veljati tudi za postopek zavarovanja. Zato tudi, če se ga šteje za tretjega, njegovega ugovora ni mogoče zavreči, ampak je potrebno o njem vsebinsko odločiti, ker pravno stanje skupne lastnine preprečuje izvršbo in s tem tudi zavarovanje le-te.

4. Glede zavrnitve skupnega ugovora tožencev in zavrnitve ugovora druge toženke, pritožnika navajata sledeče. Izbrisno tožbo lahko vloži tisti, katerega pravica je bila zaradi določene vknjižbe kršena, tožeča stranka pa sploh (še) nima pravice, ki bi bila lahko s spornimi vknjižbami kršena. Sodišče prve stopnje ni dalo odgovora na to, za kakšno obligacijsko oziroma stvarno pravico tožeče stranke sploh gre in na kateri pravni podlagi temelji. Iz izpodbijanega sklepa izhaja zgolj to, da naj bi šlo za pravico tožeče stranke, da se v pričakovani izvršbi zoper prvega toženca poplača iz vrednosti spornih nepremičnin. Ne gre za pravico, ampak zgolj za (bolj ali manj utemeljeno) pričakovanje tožeče stranke, kar pa ne more biti varovano z izbrisno tožbo. Sklicujeta se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010. Tožeča stranka je dosegla izdajo začasne odredbe, ki temelji na domnevnih denarnih terjatvah do prvotožene stranke, brez da bi sodišče ugotavljalo verjetnost njihovega obstoja in drugih pogojev iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To je nelogično in protipravno. Predmetni postopek v osnovi temelji izključno na denarnih terjatvah do prvotožene stranke in bi bila tožeča stranka z izdajo začasne odredbe privilegirana, saj lažje doseže izdajo začasne odredbe v tem postopku, ko se posega tudi v pravice in pravni položaj tretjega, ki ni dolžnik tožeče stranke. Nelogično in nedopustno je stališče v izpodbijanem sklepu, da lahko vsak domnevni upnik uveljavlja ničnost pravnih poslov svojega dolžnika, brez da bi moral na kakršen koli način izkazati obstoj svoje osnovne denarne terjatve do njega. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka vsaj eno odškodninsko pravdo (nepravnomočno) izgubila in se vsebinsko z verjetnostjo obstoja denarnih terjatev tožeče stranke do prvega toženca sploh ni ukvarjalo. Stališče, da ima upnik vpliv na način delitve skupnega premoženja, ki smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa in začasne odredbe, je materialnopravno zmotno. Ker sodišče v sklepu o izdaji začasne odredbe ni zavzelo stališča, da toženca nista razdelila vsega skupnega premoženja, nista podajala konkretnejših navedb v zvezi s premoženjem v tujini. V izpodbijanem sklepu je sodišče zavzelo drugačno stališče in jima s tem odvzelo možnost dokazovanja ključnih dejstev. Ni upoštevalo, da v primeru ugotovitve ničnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje tožencev. V takem primeru pa je položaj domnevnega upnika enega od zakoncev povsem jasen. Drugi zakonec ima zoper sleherni poseg upnika na skupno premoženje na voljo ustrezno pravno sredstvo (ugovor tretjega in kasneje pravdo na nedopustnost izvršbe), s katerim lahko doseže varstvo lastnih upravičenj. To mora biti drugi toženki omogočeno tudi v tem postopku. Skupno lastništvo tožencev na spornih nepremičninah temelji neposredno na zakonu, zato morebitna ničnost spornega sporazuma v nobenem primeru ne more vplivati. V izpodbijanem sklepu ni jasne opredelitve ali so sporne nepremičnine skupno premoženje oz. so to bile pred sklenitvijo spornega sporazuma. Golo dejstvo, da ima tožeča stranka na voljo izbrisno tožbo, ne pomeni, da sodišče ni dolžno presojati navedb v zvezi s skupnim premoženjem tožencev in pravnih posledic, ki jih taka ugotovitev ima v konkretnem primeru. Ni odgovorov na ključna pravna vprašanja, ki se nanašajo na položaj druge toženke, ki ni dolžnica domnevnih denarnih terjatev tožeče stranke. Sporne nepremičnine so ex lege skupno premoženje, na katerem je druga toženka želela zavarovati svoja premoženjskopravna upravičenja, zato sta sklenila Sporazum o delitvi skupnega premoženja z dodatkom. Druga toženka ima v vsakem primeru najmanj delež eno polovico na skupnem premoženju in ta delež mora biti prost slehernih zahtevkov katerega koli upnika prvega toženca.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vse pritožbene navedbe argumentirano zavrača in predlaga potrditev odločitve prvostopenjskega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa, za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe relevantna dejstva, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev ter jo obrazložilo z jasnimi in pravilnimi razlogi, ki glede na fazo postopka povsem zadostujejo. Gre za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne pa meritorno razsojo. Pritožba svoja stališča deloma utemeljuje z materialnopravno zmotnimi stališči, predvsem pa izhaja iz zmotnega razumevanja, da je sodišče z izdano začasno odredbo odločalo o utemeljenosti domnevnega upnika – tožeče stranke, da za izterjavo dolga enega zakonca z izvršbo seže na nepremične, ki so skupno premoženje.

8. Tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, zahteva ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga toženca sklenila v obliki notarskega zapisa SV 2183/2013 z dne 22. 5. 2013 in Dodatka k Sporazumu z dne 10. 9. 2013 (v nadaljevanju Sporazum), neveljavnost vknjižbe na podlagi Sporazuma v zemljiško knjigo vknjiženih pravic in vzpostavitev prejšnjega zemljškoknjižnega stanja, to je vknjižbo (so)lastninske pravice prvega toženca. Vtožuje torej nedenarno terjatev. Za izdajo začasne odredbe mora zato s stopnjo verjetnosti izkazati predpostavke iz 272. člena ZIZ.

9. Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da druga toženka, ki je na podlagi Sporazuma postala (so)lastnica vseh pred tem na prvega toženca vknjiženih nepremičnin, namerava te nepremičnine odsvojiti tretji osebi ali pa jih obremeniti (na spornih nepremičninah je predlagala zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev hipoteke), pritožba ne izpodbija. Če bi druga toženka prodala nepremičnine, katerih (so)lastnica je, tretji osebi, tožeča stranka zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) na te nepremičnine ne bi mogla seči za poplačilo terjatev, za katere je s stopnjo verjetnosti dokazano, da jih ima do prvega toženca. Če bi druga toženka nepremičnine med pravdo odtujila, bi pravda za ugotovitev ničnosti Sporazuma in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja izgubila svoj smisel. Za take primere pa pravni red predvideva izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe(1). Začasna odredba, s katero je toženki prepovedano razpolaganje z nepremičninami, ni bila izdana zaradi zavarovanja bodoče izvršbe, kot meni pritožba. Izdana je bila zato, da se do dokončanja postopka ohrani sedanje stanje glede lastništva nepremičnin, ki so bile predmet Sporazuma.

10. Tožbeni zahtevek za izbris na podlagi Sporazuma vknjiženih pravic tožencev (lastninske pravice druge toženke, prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist prvega toženca in pravica do brezplačnega dosmrtnega užitka) ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), temelji na predhodni ugotovitvi (v tej fazi postopka s stopnjo verjetnosti), da je med tožencema sklenjen Sporazum ničen. Nična pogodba ne more privesti do veljavnega prenosa lastninske in drugih stvarnih pravic. Šteje se, da nična pogodba ni bila nikoli sklenjena, zato je treba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred njeno sklenitvijo. Ko gre za zemljiškoknjižne vpise, je sredstvo za to izbrisna tožba(2).

11. Pravica tožeče stranke do poplačila v izvršbi pa utemeljuje njen pravni interes za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti Sporazuma. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, če tožnik izkaže, da bi mu uspeh v pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Če bo tožeča stranka uspela z odškodninskimi tožbami proti prvemu tožencu, bo njegov upnik, in bo imela na zakonu utemeljeno pravico poplačati se (tudi) z izvršbo na njegove nepremičnine. Obstoj denarne terjatve je tožeča stranka izkazala s stopnjo verjetnosti, saj je dokazala, da je zoper prvega toženca vložila več tožb za plačilo odškodnine v skupnem znesku približno 3.800.000,00 EUR, pri čemer je z eno tožbo (že) uspela za znesek 360.043,12 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Čeprav sodba še ni pravnomočna, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazane okoliščine z zadostno stopnjo za to fazo postopka utemeljujejo trditev tožeče stranke, da je upnik prvega toženca. Dejstvo, da je bil en tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zavrnjen, ne more prevagati. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka še ni pravnomočna, pa tudi če bo, to ne pomeni, da tožeča stranka ni upnik prvega toženca. Vložila je 8 tožb in vsaj glede ene obstaja precejšnja verjetnost, da bo tožeča stranka z njo uspela, saj je že odločeno v njeno korist. Sodišče prve stopnje se je z verjetnostjo obstoja denarne terjatve tožeče stranke do prvega toženca ukvarjalo na koncu točke 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeni očitek, da se ni, ni utemeljen.

12. Da naj bi imel upnik vpliv na način delitve skupnega premoženja zakoncev, sodišče prve stopnje nikjer ne ugotavlja. Ugotavlja pa, da toženca s sklenitvijo Sporazuma v resnici nista imela namena razdeliti si skupno premoženje, pač pa preprečiti tožeči stranki poplačilo iz nepremičnega premoženja njenega dolžnika – prvega toženca. Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati upnika, ima nedopustno kavzo, zato je nična (39. člen Obligacijskega zakonika – OZ)(3). Da je sodišče v sklepu o izdani začasni odredbi zavzelo stališče, da sta si toženi stranki razdelili vse skupno premoženje, ne drži. Presodilo je, da glede na izkazane okoliščine primera več dejstev govori v prid trditev tožeče stranke, da je bil Sporazum zgolj fiktiven, v resnici sta toženca hotela izigrati tožečo stranko. Tožena stranka bi morala, da bi lahko uspela s svojimi ugovori, že glede na trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala ničnost Sporazuma, podati konkretne trditve o zatrjevanem finančnem premoženju prvega toženca v tujini. Če bosta toženca dokazala svoje trditve, da sta s Sporazumom v celoti razdelila premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze (skupno premoženje zakoncev; drugi odstavek 51. člena ZZZDR), in to z namenom urediti medsebojna premoženjska razmerja, ne pa z namenom izigranja upnice, primarni tožbeni zahtevek glede Sporazuma ne bo utemeljen. Zaenkrat pa jima to niti s stopnjo verjetnosti ni uspelo, saj so njune trditve zgolj pavšalne.

13. Posledice ugotovitve ničnosti Sporazuma pritožba razlaga napačno. Z ugotovitvijo ničnosti Sporazuma in posledično ponovnim vpisom lastninske pravice prvega toženca na nepremičninah, ki so bile predmet Sporazuma, ne bo prišlo do posega v skupno premoženje tožencev. Slednje ni stvar tega postopka in sodišču ni bilo treba ugotavljati točnega obsega in deležev tožencev na skupnem premoženju. Vzpostavljeno bo stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo Sporazuma. Nepremičnine bodo ponovno (so)last prvega toženca, druga toženka pa bo imela odprte poti za uveljavljanje zahtevkov in ugovorov iz naslova skupnega premoženja. Nobenih na zakonu utemeljenih pravic torej sodišče drugi toženki ne jemlje. Njenih trditev ne povzema napačno, le razlaga jih drugače kot tožena stranka, to pa iz razloga, ker je materialnopravno zmotno njeno razumevanje izpodbijanega sklepa in izdane začasne odredbe.

14. Z izdano začasno odredbo se prvemu tožencu nič ne nalaga ali prepoveduje, ni torej dolžnik v postopku zavarovanja. Pravilno je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v točki 7. izpodbijanega sklepa, da je prvi toženec v postopku zavarovanja „tretji“. Ugovor tretjega pa lahko vloži le, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Da bi imel pravico, ki bi preprečevala zavarovanje z izdano začasno odredbo, prvi toženec ne zatrjuje. Nasprotno: trdi da Sporazum ni ničen, če pa je tako, so nepremičnine (so)last druge toženke, pa tudi v skupno premoženje ne morejo več soditi. Odločitev o zavrženju toženčevega ugovora zoper izdano začasno odredbo zaradi pomanjkanje pravnega interesa je tako pravilna. Z zavrženjem ugovora sodišče prvemu tožencu ni onemogočilo varstva njegovih upravičenj, saj s premoženjem, ki ni v njegovi lasti, ne more razpolagati.

15. Toženca pritožbene navedbe utemeljujeta, kot da bi šlo za pravdo v zvezi z izvršbo na skupno premoženje, obravnavan pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Neutemeljeno se zato tožena stranka sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na tožbe za nedopustnost izvršbe.

16. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker bo o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški postopka v zvezi z zavarovanjem, lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP), je treba odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržati za končno odločbo.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 Op. št. (2): M. Tratnik, R. Vrečur: Izbrisna tožba, Pravna praksa – 2008, št. 33, stran 8 do 9, gl. tudi sodbo VSRS II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015. Op. št. (3): Prim. sodbo VSRS II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015.