Jedro

Drugi odstavek 102.a člena ZDR, ki določa, da pomanjkanje pravnega pouka ne more biti v škodo delavca, se nanaša le na dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Navedena določba ne velja za druge odločbe delodajalca, ki jih ta izda v pisni obliki na podlagi 23. člena ZTPDR, saj analogija v procesnem pravu ni dovoljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba ter sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, ki se nanaša na razveljavitev odločitve brez datuma o zavrnitvi ugovora na sklep z dne 20.3.2000, s sodbo pa je sklep tožene stranke o razporeditvi tožeče stranke na drugo delovno mesto in dokončni sklep, ki je bil izdan brez datuma, razveljavilo. Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi - vodstvena z dne 1.2.1999 - med strankama še naprej v veljavi. Zato je tožena stranka dolžna priznati tožeči stranki od 1.1.2000 vse pravice iz te pogodbe, vključno z razliko v plači v neto znesku 660.398,00 SIT zaradi prikrajšanja na plači, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v izreku navedenih mesečnih zneskov do plačila, pristojnim organom pa plačati vse prispevke in davščine v zvezi s plačo od navedenih zneskov, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 186.875,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2001 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in tožbo kot prepozno zavrže ter naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne vse nastale stroške s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Pritožba prvenstveno napada odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožba vložena pravočasno. V kolikor bi stališče sodišča prve stopnje vzdržalo, pomeni, da so po ugotovitvah sodišča pri delodajalcu možne tri stopnje odločanja, kar pa ne predvideva in ne dopušča niti ZDR oziroma noben drug delovnopravni predpis. Pritožba pa se ne strinja tudi z zaključki in razlogi sodišča prve stopnje glede nezakonitosti sklepa o razporeditvi. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožeče stranke v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče prerazporediti in pri tem uporabiti delovnopravnih predpisov glede razporejanja, kot jih določa 17. člen ZTPDR, ni materialnopravno pravilno.

Pritožba je utemeljena.

Pravilen je sicer pravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala, tudi glede na morebitno dokazano drugačno spremembo organizacije dela, glede na dogovorjene tožničine pravice in obveznosti v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 1.2.1999, najprej izpeljati in voditi postopek za tožničino razrešitev z delovnega mesta - vodja nabave in šele, ko bi bila tožnica dokončno razrešena, bi jo lahko prerazporedila na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo s pravno naravo te pogodbe, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je to pravno povsem nepomembno, saj delovno-pravna zakonodaja pozna le eno vrsto pogodbe o zaposlitvi. Res pa je, da so pogodbe o zaposlitvi sklenjene za vodstvene delavce po vsebini lahko drugačne. Bistvena značilnost take pogodbe je prav določba, s katero delavec vodstveno delo opravlja določen čas, v konkretnem primeru dve leti (kot npr. mandat). Torej je v konkretnem primeru bistvena vsebina pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas za delovno mesto - vodje nabave, od 1.2.1999 za dobo dveh let. Vodstveno delovno mesto je bilo vezano na dvoletni mandat. Kot izhaja iz vsebine 2. člena pogodbe o zaposlitvi bi tožena stranka lahko tožnico razporedila na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim le v primeru, če bi ugotovila, da po preteku časa, za katerega je bila razporejena na to vodstveno delo, ne bi bila tožnica znova razporejena na taka dela, oziroma, če bi bila pred časom, za katerega je bila razporejena na ta dela (pred iztekom dveh let), razrešena. V primeru razrešitve bi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z dokončno razporeditvijo na ustrezno delo. Tožnica pa bi lahko bila kot vodja nabave predčasno razporejena na drugo delovno mesto tudi, če dalj časa (6 mesecev), ne bi dosegala plana nabave predvidenega v aneksu in če zaostajanje ni podano iz objektivnih razlogov. Glede na opisano vsebino določb pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka nezakonito postopala, ko je tožnico brez predčasne razrešitve, prav tako pa tudi brez izvedbe postopka, v katerem bi se ugotovilo tožničino nedoseganje pričakovanih rezultatov, razporedila na drugo delovno mesto, kar na podlagi 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Zato sta sklepa o razporeditvi tožnice sprejeta v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi.

Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožničina tožba vložena pravočasno, ker izostali ali napačni pravni pouk v individualnem aktu ne more biti v škodo delavcu, četudi je to listino delodajalec vročil njegovemu pooblaščencu - odvetniku. Navedeno stališče sodišča prve stopnje bi bilo sicer sprejemljivo v primeru, če bi šlo v konkretnem sporu za izpodbijanje dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ne pa dokončnega sklepa o prerazporeditvi delavca, ki je izdan na podlagi 17. člena ZTPDR.

Pooblaščenka tožnice je zoper odločbo o razporeditvi najprej vložila pravočasen ugovor. Odločba o razporeditvi je postala dokončna z dnem vročitve sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 10.5.2000 pooblaščenki tožeče stranke. Zato ni utemeljen ugovor pooblaščenke tožnice, da sklep o razporeditvi ni postal dokončen, ker sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila njen ugovor, ni bil tožnici nikoli osebno vročen. Po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerjih. V skladu s 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) se pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Tako je tudi v postopku o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu potrebno upoštevati določbe ZPP in to še zlasti glede tistih pravil postopka, ki so tehnične in postopkovne narave, kot je štetje rokov, vročanje, vrnitev v prejšnje stanje, odločanje, zapisniki, obravnavanje vlog itd.. Kadar ima stranka pooblaščenca se po 137. členu ZPP pisanja (v konkretnem primeru dokončni sklep o tožničini razporeditvi) vročajo njemu. Vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, se šteje za pravno veljavno samo, če je bila na predpisan način odpravljena pooblaščencu. Zato vročitev dokončnega sklepa o razporeditvi pooblaščenki tožnice pomeni, da so nastali učinki dokončnosti. Taka vročitev pa ima tudi učinek na začetek teka roka za sodno varstvo, saj začne teči 15 dnevni prekluzivni rok šele od vročitve pooblaščencu. Zato bi morala pooblaščenka tožnice zoper dokončno odločbo o razporeditvi, s katero je bil zavrnjen tožničin ugovor, uveljavljati sodno varstvo v skladu s 1. odst. 83. člena ZTPDR, ki določa, da delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega drugostopnega organa pri delodajalcu, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, ima pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. V konkretnem primeru pa je bilo in tudi v pritožbenem postopku ostaja še vedno sporno pravno vprašanje ali pomanjkanje pravnega pouka v dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja, ne more iti v škodo delavcu, četudi je to listino delodajalec vročil njegovemu pooblaščencu - odvetniku. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da napačni pravni pouk ne sme delavcu škodovati, tudi če ga zastopa pooblaščenec - kvalificirana oseba. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje sicer načelno soglaša, saj ni mogoče določbo o pomanjkanju pravnega pouka drugače razlagati v primeru, ko delavec brez pooblaščenca sam vloži ugovor od primera, ko delavca zastopa v postopku varstva pravic odvetnik. Dejstvo je, da bi drugačno stališče postavilo delavca kot stranko v postopku, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, v slabši položaj, kot če bi nastopal sam.

Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je 2. odst. 102. a člena ZDR, ki določa, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu, potrebno tolmačiti in razlagati skupaj s 1. odst. citirane določbe. V 1. odst. 102. a člena ZDR je določeno, da vsaka dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja, ne glede na to, kakšen je razlog za prenehanje delovnega razmerja, mora vsebovati pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter tudi pouk, kako in kje naj delavec uveljavlja pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Gre za obveznost, ki jo zakon nalaga delodajalcu le pri izdaji dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja. To pa ne velja za ostale odločitve delodajalca o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki jih delodajalec izda v pisni obliki po 23. členu ZTPDR.

Ker v konkretnem primeru ne gre za dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki mora vsebovati pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavlja pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti, ampak za dokončen sklep o razporeditvi, tudi ni mogoče uporabiti 2. odst. 102. a člena ZDR. Ta določba določa izjemo in sicer kdaj pomanjkanje pravnega pouka ne sme škodovati delavcu. Gre za procesno določbo, pa čeprav je umeščena v materialni predpis, ki delavca ščiti pred izgubo pravice do uveljavljanja sodnega varstva v primeru, ko gre za prenehanje delovnega razmerja. Ta procesna določba ščiti tudi delavca, ki ga v postopku varstva pravic pri delodajalcu zastopa odvetnik. Ker gre za izrazito procesno določbo, jo po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razširjati z analogijo (sklepanje po podobnosti) tudi na druge institute oziroma na druge vrste delodajalčevih odločitev kot npr. na razporeditveno odločbo, saj analogija v procesnem pravu ni dopustna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da v konkretnem primeru procesna predpostavka za dopustnost sodne poti ni podana, čeprav dokončna odločba o razporeditvi ni vsebovala pravnega pouka. V skladu z razlogi in prakso revizijskega sodišča, da sodišče druge stopnje ne sme samo sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti in tožbe zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, saj ne gre pri tovrstnem zavrženju tožbe za primere določene v 2. odst. 354. člena ZPP in sicer, da so prekršene določbe 3. (če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost) in 12. točke (če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, ali o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava) 2. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP s sklepom sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrnilo v novo sojenje, je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.