Jedro

Toženka je v zvezi z varovanjem meje uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da nobena od uveljavljanih izjem ni podana.

Sodšče prve stopnje je ugotovilo, da se straža na objektih, kjer jo je opravljal tožnik, ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami; glede na takšno ugotovitev je pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da bi slo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za določene mesece od junija 2017 do februarja 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka); in da mu je dolžna plačati pravdne stroške v višini 587,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (točki I in III izreka) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava sporne dejavnosti varovanje državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal), torej da glede na njegovo delo določbe direktive veljajo. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Toženka je v zvezi z varovanjem meje uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C‑742/19. Sodišče prve stopnje se do vseh njenih navedb ni opredelilo; ni se opredelilo do navedb, da je suverena pravica vsake države, da se odziva na grožnje in izvaja vojaške operacije oziroma da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, niti do navedb o cilju operacije A. oziroma navedb, s katerimi je toženka opredelila operacijo A. kot nebojno vojaško operacijo. Iz pisne izjave B. B., ki jo je toženka povzela kot del trditvene podlage, izhaja, da je bil zaradi poslabšanja razmer v letu 2019 uveden nov koncept delovanja vojske na meji. Pisna izjava potrjuje toženkine navedbe. Presoja, da je operacija A. vojaška operacija v pravem pomenu besede, pomeni, da je dejavnost varovanja meje izključena od uporabe direktive ne glede na dejstvo, da se tožnikovo delo ni spremenilo. Ker se sodišče prve stopnje do bistvenih navedb toženke ni opredelilo, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici očitane kršitve je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, potrjuje predložena pojasnitev vojaške stroke C. C., sodnega izvedenca za to področje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo definicijo vojaške operacije, ki ni skladna s tisto, ki jo je podal C. C. Podana je bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pojasnilo, zakaj njegovi definiciji ni sledilo. Ni se opredelilo do pisne izjave B. B. v delu, v katerem operacijo A. opredeli kot vojaško operacijo. V delu, ki se nanaša na stražo, je podalo svojo definicijo vojaške operacije, ki je ni utemeljilo. Že iz sodbe SEU C-742/19 izhaja, da lahko vojaške operacije potekajo tudi v mirnem času. Te izključujejo bitke in boje. Direktiva 13-11 in ukaza z dne 24. 7. 2019 ter 1. 8. 2019 potrjujejo, da se je delovanje vojske na meji spremenilo. Do predloženih listinskih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poenostavljeno in zmotno je ugotovilo, da je vojska nudila podporo policiji; pri tej ugotovitvi je prezrlo toženkine navedbe. Enako velja za ugotovitev, da so bile naloge na meji popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Zmotno je upoštevalo zgolj tožnikovo delo na meji in ne dejavnosti kot celote. Sodišče prve stopnje je namesto primernosti rotacij ugotavljalo, ali so te sploh možne. Teoretično gledano so rotacije možne z večjim številom delavcev, pri čemer sodišče ne more nalagati razporejanja delavcev (sodba VS RS VIII Ips 159/2005) niti formacija ni podvržena sodni presoji (sodba VDSS Pdp 908/2022). Neutemeljeno je štelo, da ni šlo za izredni dogodek, pri čemer ne more biti relevanten le potek časa (na primer pri vojni, ki bi trajala dalj časa). Obstoj izrednega dogodka je potrdil C. C. Do obsežnih navedb toženke v zvezi s stražo, za katero sistem rotacij zaposlenih ni primeren, se sodišče prve stopnje ni opredelilo - ni se opredelilo do navedb, da so objekti bolje varovani, če stražarji ne rotirajo. Straža je vojaška naloga _sui generis_, ki je ni mogoče šteti za običajno službo. Tudi pri straži je ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil, vedno obstaja možnost za izredne dogodke. Sodišče prve stopnje predložene pisne izjave D. D. ni dokazno ocenilo; neutemeljeno jo je štelo za nebistveno. Zmotno je upoštevalo stališča VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. Trditvena podlaga strank je bila drugačna kot v tem sporu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju neutemeljeno uveljavlja toženka v pritožbi (po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev - pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnik je v spornem obdobju na podlagi izdanih ukazov opravljal naloge straže in varovanja državne meje tudi v načinu stalne pripravljenosti. Zahtevek je utemeljil z navedbami, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 % osnove, ker se pripravljenost šteje v delovni čas (ne 50 % osnove, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor - KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS; določen dodatek za čas stalne pripravljenosti). Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

7. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

8. Sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni enačilo vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bil tožnik v pripravljenosti, ampak je pravilno razlogovalo, da so izjeme, kot izhajajo iz povzete sodbe SEU C-742/19, uporabne tako za presojo staže kot varovanja meje. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), ampak bi šlo kvečjemu za drugo kršitev določb pravdnega postopka. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi bile vse vojaške dejavnosti izvzete; tovrstne njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko.

9. Toženka je, kot poudarja v pritožbi, v zvezi z varovanjem meje uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da nobena od uveljavljanih izjem ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo podlage za delovanje vojske na meji (sklepa vlade z dne 20. 9. 2015 in dne 17. 10. 2015, ukaz z dne 1. 8. 2019 in direktiva 11-13, skladno s katero se je sodelovanje vojske s policijo pri varovanju meje izvajalo v okviru operacije A.). V zvezi z zatrjevanim izrednim dogodkom je v izpodbijani sodbi ustrezno razlogovalo, da bi bilo pojav množičnih migracij sprva mogoče šteti za izredni dogodek (v letu 2015, ko je toženka varovanje meje izvajala s sistemom rotacij), ni pa ga mogoče opredeliti kot takšnega v obdobju kontinuiranega trajanja. Izpostavilo je, da bi šlo za izredni dogodek v primeru okoliščin, primerljivih naravnim in tehnološkim nesrečam, atentatom ali drugim hudim nesrečam, ki bi zahtevale sprejem ukrepov, nujnih za zaščito življenja, zdravja ter skupnosti; takšnih okoliščin toženka ne zatrjuje niti v pritožbi, ampak le neutemeljeno primerja situacijo z vojno.

10. Toženka je pisni izjavi B. B. in C. C. predložila s pripravljalno vlogo z dne 6. 6. 2023; predlagala je, da se iz razloga ekonomičnosti namesto neposrednega zaslišanja prič prebere njuni pisni izjavi; na vsebino pisne izjave se ni sklicevala kot del svojih navedb, kar niti ne bi bilo upoštevno. V pritožbi del pisne izjave B. B. jemlje iz konteksta - gre za del, v katerem je priča navedel, da je bil v letu 2019 zaradi poslabšanja razmer na meji uveden nov koncept delovanja vojske. Kot je razvidno iz predložene listine (B37), se poslabšanje situacije nanaša na primerjavo s preteklim letom 2018 ne letom 2015, ko je prišlo do migrantske krize. Sodišče prve stopnje je izpoved B. B. pravilno dokazno ocenilo in upoštevalo pri odločitvi, predvsem v delu, v katerem iz nje jasno izhaja, da je vojska na meji delovala kot dopolnilna sila, da so pripadniki Slovenske vojske izvajali podporno delo na način, da so varovali policista. Iz izpovedi B. B. in C. C. je ugotovilo, da se je način varovanja meje sicer spremenil, kar poudarja toženka, vendar pa se zaradi tega narava dejavnosti, ki je bistvena pri presoji, ali je podana izjema od uporabe direktive, s tem ni spremenila (niti se ni spremenilo samo delo tožnika, kot je ugotovilo iz njegove izpovedi in izpovedi E. E.).

11. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Sklicuje se na sodno prakso v neprimerljivih primerih (sodbi VS RS VIII Ips 159/2005 in VDSS Pdp 908/2002, ki se obe nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje v zvezi z primernostjo rotacij pravilno izpostavilo, da je toženka na takšen način mejo varovala več let in da so njene navedbe glede drugačnega obsega in vrste nalog ostale pavšalne in nedokazane. Poleg tega je pravilno izpostavilo, da s strani toženke zatrjevana izguba časa za vožnje vojakov na mejo in primopredaje ter premalo zaposlenih ne utemelji neprimernosti rotacij, čemur toženka v pritožbi niti ne nasprotuje.

12. Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot že navedeno, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je način varovanja meje spremenil (v letu 2019 in 2020 - operacija A.). Kljub temu je pravilno presodilo, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede; zaradi tega razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem primeru posebej, upoštevajoč konkretne okoliščine. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, pri čemer je pravilno kot ključno izpostavilo, da so bile naloge popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi pomenila, da bi bila vsaka dejavnost oboroženih sil vojaška operacija v pravem pomenu besede, kar glede na opredelitev izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES v sodbi SEU C 742/19 ni ustrezno. Opredelitev izjeme tudi ne more biti odvisna od tega, kako operacijo A. razume toženka ali je opredeljena v listinah, ki jih je predložila, oziroma je o njej izpovedal z njene strani predlagana priča C. C. Četudi sodišče prve stopnje njegovi opredelitvi vojaške operacije v pravem pomenu besede ni sledilo, s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (ZObr; 97.č člen ZObr) in utemeljeno tudi glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno in pavšalno izpostavlja možnost za izredne dogodke, zaradi katere sistem rotacij zaposlenih ne bi bil primeren. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je enako kot pri varovanju meje namesto primernosti rotacij presojalo, ali so te možne, kar ne drži, in mu očita, da vsebine pisne izjave D. D. ni upoštevalo, čeprav je ni predložila, je pa predlagano pričo neposredno zaslišalo in njegovi izpovedi sledilo. Tako je ugotovilo, da se straža na objektih, kjer jo je opravljal tožnik (F. in G.), ne izvaja več s pripravljenostjo, ampak z rotacijami; glede na takšno ugotovitev je pravilno zavrnilo toženkino prizadevanje, da bi slo za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.